Jedro

Pri tožnici je do izdaje dokončne izpodbijane odločbe tožene stranke še potrebno nadaljnje zdravljenje, ki lahko vpliva na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njej ni podana invalidnost. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2013 ter da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da sodišče ni imelo novejšega potrdila o njenem zdravstvenem stanju, ki je bilo poslano v ZPIZ A.. Sodba tako temelji na starejši dokumentaciji. K pritožbi prilaga novejša potrdila. Ker gre za kronične bolezni, se ji zdravstveno stanje samo še poslabšuje. Opozarja tudi na odločitev nemškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ji je priznal trajno invalidsko pokojnino do 30. 4. 2027. Takrat se bo invalidska pokojnina spremenila v starostno pokojnino. Prilaga tudi odločbo, datirano z dne 22. 10. 2013. Nadalje tožnica še opozarja, da ji je žal, ker sodišča ni obvestila, da bo na narok za glavno obravnavo pristopila s 5 minutno zamudo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da zaenkrat pri tožnici invalidnost še ni podana, saj je potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil zahtevek vložen 8. 11. 2011 pri nemškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Gre za postopek na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti (ULL 166/2004 in 284/2004) ter Uredbe Sveta (EGS) št. 987/2009 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 883/2004 (UL, 284/2004). Tožnica je uveljavljala priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine glede na to, da ima po podatkih nemškega nosilca zavarovanja v Republiki Nemčiji dopolnjenih 13 let, 4 mesece zavarovalne dobe, v Republiki Sloveniji pa 11 let, 5 mesecev in 6 dni. Skupna zavarovalna doba tako znaša 24 let, 9 mesecev in 0 dni. Pravico do invalidske pokojnine vsaka država ureja s svojimi predpisi, kar pomeni, da je potrebno pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za pravico kot jo uveljavlja tožnica, uporabiti slovenske predpise, torej v času vodenja postopka veljaven Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je, da je pri zavarovancu prišlo do invalidnosti. V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Bistveno je torej, da je najprej ugotovljeno, ali je zdravljenje zaključeno oziroma, ali so bili izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljivih mnenj tako invalidske komisije prve stopnje kot tudi invalidske komisije druge stopnje izhaja, da pri tožnici zdravljenje do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 29. 8. 2013 še ni bilo zaključeno. Invalidska komisija prve stopnje v mnenju z dne 25. 4. 2013 povzema zdravniško mnenje nemškega zdravnika izvedenca z dne 12. 10. 2012, pri katerem je bila tožnica tudi osebno pregledana. Tedaj je bilo ugotovljeno, da so pri tožnici trenutno v ospredju srednje do težje depresivne epizode s sumom na dodatno somatoformno bolečinsko motnjo. Dodatno je prisoten kroničen ledveni sindrom ob diskopatiji L/S prehoda s kronično bolečinsko sliko, ki jo psihična patologija še potencira. Tudi sindrom rotatornih manšet obeh ramen povzroča mejno omejeno gibljivost in bolečine predvsem desno, ki se ob začetni degeneraciji kažejo tudi v predelu kolenskih sklepov. Pri tožnici se predvideva kompleksnejša psihiatrična obravnava. Predvidena je bila kontrola v oktobru 2013. Zdravnik nadalje ugotavlja, da je bila tožnica zaradi zdravstvenih težav začasno nezmožna za pridobitno delo. Še podrobnejšo obrazložitev s tem v zvezi vsebuje mnenje invalidske komisije druge stopnje. Ugotovitev, da gre pri tožnici za začasno nezmožnost za delo, ter da je potrebna kompleksnejša psihiatrična obravnava pa nedvomno izkazuje, da pri tožnici zdravljenje še poteka in da s tem torej niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 za ugotovitev invalidnosti. Nenazadnje je bila tudi pri nemškem nosilcu tožnici najprej priznana zgolj začasna pravica do invalidske pokojnine. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPIZ-1 začasne invalidske pokojnine ne predvideva in torej tožnici ni mogoče priznati zgolj začasne pravice do invalidske pokojnine.

8. Glede sklicevanja tožnice na novo odločbo, s katero naj bi ji bila priznana invalidska pokojnina v Nemčiji do 30. 4. 2027 in pa novejšo medicinsko dokumentacijo, ki jo je tožnica priložila k pritožbi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 29. 8. 2013. Na podlagi novejše dokumentacije lahko tožnica pri toženi stranki ponovno uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. V zvezi z navedbami, da je zgolj za 5 minut zamudila na narok, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je bila tožnica dolžna ob uri, kot je bila določena v vabilu, zglasiti na sodišču. V primeru, da gre za opravičeno zamudo pa bi to morala sporočiti sodišču oziroma bi lahko na podlagi prvega odstavka 116. člena ZPP uveljavljala vrnitev v prejšnje stanje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.