Jedro

Vrhovno sodišče v okviru materialnopravne presoje sodbe po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) nima pomislekov v pravilnost prve sodbe, ki je ugotovila višino premoženjske škode na dan 02.03.2000, ko jo je ocenil izvedenec, datum 10.03.2000 pa je dan, ko je pooblaščenec tožene stranke prejel pisno izvedenčevo mnenje (tako izhaja iz povratnice v spisu). Ker drugi odstavek 189. člena ZOR predpisuje, da se povračilo škode odreja po znesku ob izdaji (in ne na dan izdaje) sodne odločbe in ker je razmak od cenilnega poročila do izdaje sodbe kratek, povzročili pa so ga predvsem neutemeljeni ugovori tožene stranke, je sodišče pravilno prisodilo tek zamudnih obresti po tožbenem zahtevku.

Sama graja mnenja izvedenca z Gradbenega inštituta ZRMK v Ljubljani, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, da 350 metrov severno od stanovanjske hiše tožnikov poteka skrajni južni odlomni rob vdornega (rušnega) območja jame Zakol in da je v letih 1986-1996 nastala južno od obstoječega odlomnega roba nova razpoka, ki dokazuje, da je rušenje in posedanje terena na območju jame Zakol še vedno zelo aktivno in se nadaljuje, tako da se južni odlomni rob pomika proti jugu, pa logično utemeljuje vzročno zvezo med rudarjenjem tožene stranke in škodo na hiši tožnikov. Pri tem je odgovornost tožene stranke podana (in tudi ni izpodbijana), višino škode pa je sodišče ugotovilo z izvedencem J. K.. Ugotavljanje kakšna je armatura hiše in kvaliteta gradbenega materiala, pri kateri vztraja tožena stranka, za ugotovitev škode ni potrebno, ker je izvedenec izhajal iz dejstva, da bo treba objekt, ki je vreden 10.500.855 tolarjev porušiti, toda ker je nekaj časa še mogoče stanovati v njem, je priznal škodo na stanovanjski hiši 80 % cenilne vrednosti. Preizkušanje armatur in vgrajenega materiala zato ni odločilno, poleg tega pa ima sodišče po 216. členu ZPP pravico, da odloči po prostem preudarku v primeru, če se škoda ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 9.240.752 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 10.03.2000 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker se je na podlagi listinskih dokazov, zaslišanj in predvsem mnenj izvedencev, ki ju je postavilo sodišče, prepričalo, da se na območju Šedma pomikajo tla zaradi rudarjenja na Senovem in da to povzroča škodo na hiši tožeče stranke, ki je bila 02.03.2000 ocenjena na 9.240.752 tolarjev. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99). Predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana sodba materialnopravno nepravilna, ker sodišče ne bi smelo potrditi teka zamudnih obresti od 10.3.2000 dalje, saj bi te lahko tekle šele od dneva izdaje sodbe dalje. Brez pojasnila, ali meri na kršitev procesnih ali materialnopravnih pravil, opisuje, da je sodišče postavilo za izvedenca Gradbeni inštitut ZRMK, pri katerem je izvedensko mnenje izdelal geolog, ne pa izvedenec rudarske stroke, kot je predlagala tožena stranka. Poleg tega je izvedenec uporabljal karte, ki jih je predložila v spis tožena stranka, in jih ni pravilno tolmačil. Sodišču očita, da ni omogočilo konfrontacije med izvedencem geologom in montanistom in je s tem kršilo načelo iskanja materialne resnice (7. člen ZPP). Revizija zlasti graja stališče višjega sodišča, ki se sklicuje na to, da tožnikova hiša ni edina, ki je poškodovana zaradi rudarjenja. To ugotovitev je tožena stranka grajala že med postopkom, ker ni bila povabljena na ogled kraja, ki ga je opravil izvedenec. V zvezi z izvedencem gradbene stroke pa revizija meni, da bi moral razmejiti škodo, ki je posledica rudarjenja, od škode, ki je nastala zaradi pomanjkljive gradnje. Sklicevanje na to, da bi ugotavljanje same armature in marke betona povzročilo prevelike stroške, se toženi stranki pri iskanju materialne resnice ne zdi pomembno.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je v pomembnejših zadevah namenjena zadnjemu preizkusu pravilne uporabe procesnega in materialnega prava. Vložiti jo je mogoče samo proti pravnomočni sodni odločbi, torej potem ko so bila že uporabljana v ustavi zajamčena pravna sredstva in je odločba postala pravnomočna. Zato je mogoče izpodbijano sodbo preizkusiti le v tistih mejah, ki so bile izpodbijane in uveljavljene v pritožbi. Ker tožena stranka v pritožbi ni navajala pomislekov v zvezi s tem, da bi lahko zamudne obresti tekle šele od dneva izdaje prve sodbe dalje, preskakovanje rednih pravnih sredstev ni dovoljeno. Zaradi tega, ker v reviziji ni več mogoče ugotavljati in izpodbijati dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) ni mogoče z gotovostjo trditi, zakaj je tožeča stranka zahtevala obresti od glavnice od 10.03.2000 dalje in zakaj je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Kljub temu pa vrhovno sodišče v okviru materialnopravne presoje sodbe po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) nima pomislekov v pravilnost prve sodbe, ki je ugotovila višino premoženjske škode na dan 02.03.2000, ko jo je ocenil izvedenec, datum 10.03.2000 pa je dan, ko je pooblaščenec tožene stranke prejel pisno izvedenčevo mnenje (tako izhaja iz povratnice v spisu). Ker drugi odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89) predpisuje, da se povračilo škode odreja po znesku ob izdaji (in ne na dan izdaje) sodne odločbe in ker je razmak od cenilnega poročila do izdaje sodbe kratek, povzročili pa so ga predvsem neutemeljeni ugovori tožene stranke, je sodišče pravilno prisodilo tek zamudnih obresti po tožbenem zahtevku.

V zvezi s preostalimi očitki v reviziji se sodišče ponovno sklicuje na 371. člen ZPP, po katerem sme in mora preizkusiti izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožena stranka niti opisno niti z označbo predpisa ne pove, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP naj bi bila podana, zato je šteti, da bistvenih kršitev ni.

Sama graja mnenja izvedenca mag. A. D. z Gradbenega inštituta ZRMK v Ljubljani, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, da 350 metrov severno od stanovanjske hiše tožnikov poteka skrajni južni odlomni rob vdornega (rušnega) območja jame Zakol in da je v letih 1986-1996 nastala južno od obstoječega odlomnega roba nova razpoka, ki dokazuje, da je rušenje in posedanje terena na območju jame Zakol še vedno zelo aktivno in se nadaljuje, tako da se južni odlomni rob pomika proti jugu, pa logično utemeljuje vzročno zvezo med rudarjenjem tožene stranke in škodo na hiši tožnikov. Pri tem je odgovornost tožene stranke podana (in tudi ni izpodbijana), višino škode pa je sodišče ugotovilo z izvedencem J. K.. Ugotavljanje kakšna je armatura hiše in kvaliteta gradbenega materiala, pri kateri vztraja tožena stranka, za ugotovitev škode ni potrebno, ker je izvedenec izhajal iz dejstva, da bo treba objekt, ki je vreden 10.500.855 tolarjev porušiti, toda ker je nekaj časa še mogoče stanovati v njem, je priznal škodo na stanovanjski hiši 80 % cenilne vrednosti. Preizkušanje armatur in vgrajenega materiala zato ni odločilno, poleg tega pa ima sodišče po 216. členu ZPP pravico, da odloči po prostem preudarku v primeru, če se škoda ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami.

Očitek revizije, da je sodišče druge stopnje v sodbi zapisalo, da tožnikova hiša ni edina, ki je bila poškodovana zaradi rudarjenja, spada v ugotavljanje dejanskih okoliščin in vzrokov za nastanek škode na hiši tožnikov, saj je bilo treba upoštevati stanje v okolici hiše: in sestavo tal, in pojave na hišah v bližnji okolici.

Po vsem opisanem je sodišče ugotovilo, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi iz katerih je bila sodba izpodbijana, pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je sodišče zavrnilo revizijo na podlagi 353. člena ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).