Jedro

Okoliščina, ki vzbuja dvom o tem, da bi bila tožnica sama sposobna navajati vsa dejstva in predlagati dokazna sredstva, je v spornem primeru ta, da je tožnica tožbi predložila sklep Okrajnega sodišča v Celju, iz katerega izhaja nedvomno zelo slabo duševno stanje tožnice in izkazan vedenjski problem, ki se je odražal v začasnem pridržanju tožnice v psihiatrični bolnišnici.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 536/2013 z dne 25. 3. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 536/2013 z dne 25. 3. 2013, je tožena stranka odločila, da se prošnja z dne 13. 3. 2013 za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju bpp) A.A. (tožnice v tem sporu) v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z opravilno številko IV K 14942/2012, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi tožena stranka razlaga, da je prosilka z vlogo z dne 13. 3. 2013 predlagala dodelitev bpp v zvezi s kazensko zadevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, zaradi kaznivega dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Tožena stranka navaja določbe prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ko sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Navaja, da iz obtožnega predloga z dne 13. 3. 2012 izhaja, da se prosilki očita storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Določba 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanje velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni utemeljena s pravnomočno sodbo, velja namreč načelo in dubio pro reo. Nadalje navaja, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, vendar pa je treba upoštevati tudi, da je ta pravica, v skladu z mednarodno zakonodajo fakultativna ali obligatorna. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Na to načelo pravičnosti se opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice (17. člen), po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz obtožnega predloga, državna tožilka sodišču predlaga, da tekom postopka zasliši oškodovanko ter 5 prič in prebere priloge kazenske ovadbe oškodovanke z dne 14. 12. 2011. Iz prilog kazenskega ovadbe izhaja, da sta oškodovanka in prosilka dne 1. 8. 1999 sklenili pogodbo o najemu stanovanja za določen čas za stanovanje št. 11 na naslovu …, katera je bila z zadnjim dodatkom št. 5 podaljšana do 1. 8. 2011 (l. št. 5-12 kazenskega spisa). Iz z.k. izpiska na l. št. 13 kazenskega spisa izhaja, da je oškodovanka do celote lastnica tega stanovanja od leta 2003 dalje. Nadalje iz strokovnega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana z dne 11. 5. 2011 (l. št. 27-29) izhaja, da zadrževanje golobov na balkonu v stanovanju oškodovanke ocenjujejo kot neprimerno zaradi potencialnega ogrožanja zdravja ljudi in tudi nevarnosti pojava nalezljivih bolezni ter je potrebno sanirati obstoječe stanje. Iz fotografij na l. št. A1-A15 pa izhaja, da je predmetno stanovanje dejansko uničeno oziroma v celoti prekrito (s pohištvom vred) z golobjimi iztrebki. Iz delne sodbe OJ Ljubljana z opr. št. II P 930/2011 z dne 12. 1. 2012 (l. št. C7 kazenskega spisa) pa izhaja, da se je prosilka kot tožena stranka dolžna v roku 15 dni izseliti iz predmetnega stanovanja (sodba še ni pravnomočna).

2. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je ZKP z novelo „K“ uvedel v predobravnavni narok, ki obdolženemu močno omejuje njegovo možnost do obrambe in predlaganje dokazov. Obdolženi ali njegov zagovornik lahko samo na predobravnavnem naroku predlagata dokaze, ki naj jih sodišče izvede v obdolženčevo obrambo. Ko se narok zaključi, obramba ne more več predlagati izvedbe dokazov, ki jih brez svoje krivde ni mogla predlagati tudi tedaj. Načelo materialne resnice je skladno z ZKP-K močno okrnjena, saj sodišče ne naredi več bistvene kršitve določb ZKP, če ne poišče materialne resnice. Kazensko sodišče mora skladno z ZKP zavrniti vse dokazne predloge obrambe, ki so podani po predobravnavnem naroku, če obramba ne navede zakaj je konkretni dokazni predlog podala šele potem naroku. To pomeni, da sodniku ni več treba ravnati v korist obdolženega oziroma po predobravnavnem naroku tega niti več ne more storiti, ker je dokazni predlog podan prepozno. Predobravnavni narok je torej ključen in odločujoč za obrambo in determinira celotni nadaljnji postopek. Laičen obdolženec nima možnosti do uspešne obrambe, saj nima ne znanja, ne izkušenj, da bi lahko sam vedel, katere dokazne predloge mora predlagati že na prvem naroku. Že samo zaradi njegove neizkušenosti je verjetnost, da bo obdolženi obsojen. Okrožni državni tožilec ima na voljo celotni policijski aparat, možnost predlaganja posebnih ukrepov, na to pa naj obdolženi na enem samem naroku predlaga izvedbo dokazov, ki naj bi takšen postopek zavrgli. To ni v skladu s Konvencijo o človekovih pravicah (6. člen) in pravično, da se v slovenskem pravnem redu obdolženemu, ki želi pridobiti bpp, le to ne omogočita. ZUP določa, da mora upravni organ sam pridobiti vse dokaze, ki so na voljo vsem državnim organ in so v njihovih baza podatkov. Tožnico so že dvakrat brez njene volje hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici v Vojniku. Sodni izvedenec je sicer ugotovil, da se more tožnica zdraviti, vendar ni neposrednih zakonskih znakov, zaradi katerih bi se omogočilo njeno prisilno zdravljenje. Tožena stranka bi morala vpogledati v evidenco odločb bpp in razloge, zakaj so bile te izdane. Postavlja se vprašanje ali je obdolžena sploh sposobna razumeti posledico obtožbe in kazenskega postopka in ali se je sama sploh sposobna braniti v tem postopku. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari se preganja na predlog. Predlog za pregon je potrebno dati v roku 3 mesecev, ko je oškodovanec izvedel za kaznivo dejanje in storilca, najkasneje pa v roku enega leta. Oškodovanka je podala kazensko ovadbo dne 15. 12. 2011, medtem ko iz dopisa z dne 10. 3. 2011 jasno izhaja, da je bila oškodovanka seznanjena, da se v njenem stanovanju nahajajo golobi. Obdolžena ima torej vsekakor možnost, da bo oproščena očitka, če bo tekom postopka dokazano, da je bila ovadba podana prepozno – torej po 3 mesečnem roku. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je možno izvršiti le z naklepom. Obtoženi se očita, da naj bi ga izvršila s tem, ko naj bi hranila golobe v oškodovankinem stanovanju in ti naj bi uničili tuje stvari z iztrebki. Kazenske sodišče se bo moralo opredeliti do dejstva, da je Republika Slovenija lastnica vseh divjih živali (kar golobi nedvomno so), razen tega ali se neka umazana premičnina že šteje za uničeno. Postopek je nerazumen, saj je Republika Slovenija, ki je lastnica vseh divjih živali očita obdolženi, da naj bi prav z živalmi, ki so last Republike Slovenije, storila kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari. Ni mogoče govoriti o vzročni zvezi med ravnanjem obdolžene in poškodovanjem tuje stvari, če pa imajo živali, za katere je odgovorna RS svojo voljo. Te živali so torej v vsakem primeru delovale avtonomno, to je brez volje obdolžene in je vzročna zveza med ravnanjem obdolžene in posledico prekinjena (balkonska vrata so bila odklenjena). Stvari se po določenem času izrabijo in iztrošijo, medtem ko oškodovanka tudi ne trdi, da bi od leta 1999, ko je nepremičnino oddala v najem, kakorkoli to vzdrževala. Stanovanje je bilo zgrajeno in opremljeno leta 1985. Te stvari so bile stare že 25 let, kar pomeni, da bo moralo kazensko sodišče ocenjevati ali so bile stvari dejansko uničene, ali samo dotrajane. Opozarja še, da je pooblaščenec tožene stranke v spis vložil pooblastilo za kopiranje spisa, saj je za obdolženo to izvršil, ker je bpp želelo kopijo kazenskega spisa, obdolžena pa niti ni imela sredstev za prevoz do Okrajnega sodišča v Ljubljani in kopije spisa. Obdolžena torej v času tožbe nima v kazenskem postopku zagovornika po pooblastilu. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, in da se ji povrnejo stroški postopka. Prosi pa tudi za oprostitev plačila sodne takse, ker nima premoženja, zaposlitve, zunajzakonskega partnerja in tudi ne drugih sredstev za preživljanje.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa pogoje za dodelitev bpp, med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev bpp prosilcu (tožnici v tem postopku), zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Ta zakonska določba posredno vsebuje tudi interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot razlaga tožena stranka, določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka po presoji sodišča preuranjeno presodila, da dejstva glede na osebnost same obdolženke, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka res določa sam ZKP, pa tudi sicer morebiti ne gre za neko tako zapleteno dejansko in pravno stanje očitanega kaznivega dejanja, da obdolženec, ki je opravilno sposoben, sam ne bi razumel česa je osumljen in ne bi mogel podati svojega zagovora in odgovarjati (če ne bo izkoristil pravne možnosti, da se ne bo zagovarjal) na posamezna vprašanja. Okoliščina, ki vzbuja dvom o tem, da bi bila tožnica sama sposobna navajati vsa dejstva in predlagati dokazna sredstva, pa je v spornem primeru, da je tožbi predložila sklep Okrajnega sodišča v Celju, številka Pr 16/2013 z dne 19. 2. 2013, iz katerega izhaja nedvomno zelo slabo duševno stanje tožnice in izkazan vedenjski problem, ki se je odražal v začasnem pridržanju tožnice na oddelku pod polnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Navedena okoliščina, skupaj z dejstvom, da je dejansko uveden z novelo ZKP-K predobravnavni narok, na katerem se morajo predlagati vsa dokazna sredstva (v primeru obravnavanja obtožnega predloga ta sicer ni obvezen, izvede se po oceni sodnika – četrti odstavek 435. člena ZKP), pa utemeljuje dvom o tem, ali bi tožnica kot prosilka sama, brez pravne pomoči zagovornika, zmogla zagovor in dokazovanje svoje morebitne nedolžnosti. Takšno presojo utemeljuje tudi zasledovano načelo pravičnosti, ki je vsebovano v 24. členu ZBPP.

7. Glede na navedeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1), ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in zadevo po tretjem odstavku istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

8. Sodišče ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, glede na to, da se sodna taksa ne plača, kadar gre za odločanje o dodelitvi bpp (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).

9. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR.