Jedro

Tožnik je imel kot član uprave tožene stranke status poslovodne osebe, zato sta se pogodbeni stranki na podlagi 72. člena ZDR lahko drugače dogovorili tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer za takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi, če bi prišlo do odpoklica tožnika iz razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 250. člena ZGD (268. člena ZGD-1) , ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Nadzorni svet tožene stranke je tožnika odpoklical s funkcije s takojšnjim učinkom zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti v skladu s 286. členom ZGD-1, tožniku pa je bila zaradi odpoklica podana tudi sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da ima tožena stranka pravico nemudoma odpovedati delovno razmerje tožniku, tožena stranka ni bila dolžna pred takšno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvesti posebnega postopka, ki je po ZDR predviden bodisi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bodisi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V sporu o pravici do odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave mora sodišče presojati, ali je bil odpoklic utemeljen (torej ali je tožnik res huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu). Presoja o tem je nujna za odgovor na vprašanje, ali tožniku zaradi neutemeljenega odpoklica pripada odškodnina oziroma podrejeno odpravnina, kakor je določeno v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, saj bi to lahko storilo le na podlagi ugotovitve, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobe kršitve obveznosti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v II. točki izreka (1. in 2. odstavek) ter v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 3. odstavku II. točke izreka v povezavi s 4. odstavkom 3. točke izreka, tako da se glasi: - v 3. odstavku II. točke izreka se znesek nadomestila za neizrabljen letni dopust zniža na 2.215,84 EUR, - v 4.odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne zahtevek za izplačilo nadomestila za neizrabljeni dopust v znesku 7.139,22 EUR.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: na ugotovitev, da je tožena stranka tožniku dne 10. 3. 2011 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 (spremenjeno z aneksi) ter da se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi; na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 10. 3. 2011 ni prenehalo in je trajalo do 31. 5. 2011. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del mesečne plače za mesec marec 2011, mesečno plačo za mesec april 2011 ter mesečno plačo za maj 2011 v zneskih, zmanjšanih za davke in prispevke in zakonske zamudne obresti od neto zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 3. točke tožbenega zahtevka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene v višini 1.043,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v bruto znesku 155.000,00 EUR, zmanjšanem za obvezne davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska izplačila od 31. 5. 2011 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek II. točke izreka) in zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke v bruto znesku 155.000,00 EUR, zmanjšanem za obvezne davke in prispevke, ki jih je od tega zneska dolžna odvesti tožena stranka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska izplačila od 31. 5. 2011 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (2. odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizrabljeni dopust v znesku 6.154,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2012 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek iz tega naslova za izplačilo 3.200,10 EUR s pp (4. odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo za obdobje 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011 obračunati 19.510,46 EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih plač, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.336,30 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Zoper I. točko izreka ter 1., 2. in 4. odstavek II. točke izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom, podrejeno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka s to pritožbo. Tožnik ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podal predsednik nadzornega sveta tožene stranke, ki je pooblastil odvetnika A.A., da opravi vročitev izpodbijane odpovedi tožniku. Upravičenje predsednika nadzornega sveta tožene stranke iz 283. člena ZGD-1 je prenehalo v trenutku, ko ta ni bil več član uprave t.j. z dnem odpoklica tožnika 9. 2. 2011. Od navedenega dne bi tožniku lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi le (novo imenovana) uprava tožene stranke (1. odstavek 18. člena ZDR in 1. odstavek 266. člena ZGD-1). Sklicuje se na sodbo opr. št. Pdp 892/2008. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v smislu 72. člena Zakona o delovnih razmerjih, v kateri sta stranki določili dodatne odpovedne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s 6. in 7. odstavkom 1. člena pogodbe o zaposlitvi razlogovalo, da je pogodbo o zaposlitvi dopustno odpovedati v primeru predčasnega odpoklica iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD oziroma v 268. členu ZGD-1. Sodišče je ocenilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju za čas trajanja mandata, da je v 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno določeno, da ima družba ob odpoklicu pravico tožniku nemudoma odpovedati tudi delovno razmerje, ter da odpoklic (ki ni predmet delovnega spora) pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato zagovor ne more imeti nobenega smisla. Tožnik ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da njegov odpoklic z mesta člana uprave pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo odpoklica člana uprave ne predstavlja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta torej (za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) dogovorili sledeče razloge: hujša kršitev obveznosti, nesposobnost vodenja poslov, izrek nezaupnice s strani skupščine, drugi ekonomsko poslovni razlogi. Stranki pa se nista dogovorili, da odpoklic sam kot tak pomeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi navajala le, da je bil tožnik kot član uprave tožene stranke zaradi hujših kršitev svojih obveznosti po 2. odstavku 268. člena ZGD-1 odpoklican in se mu zaradi tega na podlagi 6. in 7. odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi odpoveduje pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zagovora ni bila dolžna omogočiti. Tožena stranka bi morala tožniku v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor in mu pred tem posredovati tudi pisno obdolžitev. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opozorila delavca na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zaradi zgrešene ugotovitve, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, do kdaj je tožniku (glede na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) trajalo delovno razmerje pri toženi stranki, niti se ni ukvarjalo z zahtevkom na izplačilo plač ter odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe osebnega avtomobila po višini. Navaja, da je s primarnim zahtevkom uveljavljal plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, ki je določena v 13. členu pogodbe o zaposlitvi. Odpravnina je predvidena za primer prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica utemeljenega predčasnega odpoklica in za primer prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka časa. V primeru, če bi do odpoklica prišlo zaradi grobih kršitev obveznosti, bi lahko pravica do odpravnine tudi izostala (3. odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Ker tožnik primarno uveljavlja plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka časa, vprašanje neutemeljenosti odpoklica zaradi grobih kršitev obveznosti v tem sporu sploh ni pomembno. Je pa vprašanje, ali je bil tožnik predčasno odpoklican z mesta člana uprave tožene stranke zaradi hujših kršitev obveznosti, pomembno za presojo podrejenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica. Sodišče očita tožniku, da ni vložil ustrezne tožbe na izpodbijanje sklepa nadzornega sveta. Pri tem pa je prezrlo, da skladno z določbami Zakona o gospodarskih družbah zoper sklepe nadzornega sveta sploh ni predvideno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je o podrejenem zahtevku odločalo meritorno, zato bi moralo tudi vsebinsko presojati, ali je bil tožnik odpoklican iz utemeljenega razloga (v smislu ugotavljanja temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi neutemeljenega odpoklica). Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 195/2008. Odločitev sodišča, da tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust zavrne, je posledica napačne ugotovitve v sodbi, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito ter da mu je delovno razmerje prenehalo 10. 3. 2011. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 10. 3. 2011, zato mu za leto 2011 pripada le 4,5 dneva sorazmernega dopusta za leto 2011. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, mu delovno razmerje ni prenehalo 10. 3. 2011, temveč 31. 5. 2011, zato mu za leto 2011 pripada 11 dni sorazmernega letnega dopusta, kar pomeni, da je tožnik upravičen do celotnega vtoževanega nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo nadomestila za neizrabljen dopust (3. odstavek II. točke izreka), in v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo neizplačanega dodatka za delovno dobo za obdobje od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011 v bruto znesku 19.510,46 EUR s pp iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika na plačilo nadomestila za neizrabljen dopust in plačilo neizplačanega dodatka za delovno dobo zavrne, podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo zahtevku tožnika na izplačilo dodatka za delovno dobo, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo o tem zahtevku ni podala nobenih navedb. Poudarja, da v odgovoru na tožbo res ni podala navedb, zahtevek ni bil podan sklepčno, zato niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe na podlagi 318. člena ZPP. Tožnik v tožbi ni navedel pravne podlage za svoj zahtevek in vseh pravno odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je izven trditev s strani tožnika zaključilo, da je imel tožnik pravico do dodatka na dan 1. 7. 2004, saj naj bi se po podatkih delovne knjižice zaposlil že 1. 3. 1998. 61. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije določa zgolj to, da imajo tisti zaposleni, ki so na dan 1. 7. 2004 imeli pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 %, pravico, da takšen dodatek v takšnem odstotku tudi ohranijo. Trditve tožnika tudi nasprotujejo dokazom, ki jih je predložil v tožbi. Iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je plačilo za delo urejeno na celovit način, ter da tožniku poleg v 6. členu določenega plačila ne pripada nikakršen dodatek več. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika na plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Ves čas postopka je tožena stranka poudarjala, da zgolj dejstvo, da je delavcu delovno razmerje prenehalo, in da ni izrabil vsega pripadajočega letnega dopusta, ni dovolj za izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Bistveno je, da delavcu s strani delodajalca izraba letnega dopusta ni bila onemogočena. Med strankama je bilo ves čas nesporno, da tožnik ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Vztraja pri stališču, da uprava tožene stranke ni imela pristojnosti sprejema sklepov, ki se nanašajo na člane uprave kot zaposlene pri toženi stranki. Uprava torej sklepa o soglasju k prenosu letnega dopusta ni smela izdati. Tožena stranka je ves čas trdila, da nadzorni svet, niti predsednik nadzornega sveta tožene stranke, ni izdal soglasja k prenosu letnega dopusta za člane uprave. Sodišče prve stopnje se je kljub temu v sodbi oprlo na „običajno prakso„ pri toženi stranki, ne da bi izvedlo vse dokaze. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče B.B., ki bi lahko potrdil, da takšna praksa pri toženi stranki ni obstajala. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem navedene priče, temveč je verjelo tožniku.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijani del sodbe potrdi. Neutemeljen je očitek o nesklepčnosti tožbe v zvezi z zahtevkom na izplačilo dodatka na delovno dobo. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka tožniku celo sama priznala pravico do „odškodnine„ za neizrabljeni letni dopust v letu 2011. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila pri toženi stranki običajna praksa, da je uprava vsako leto za vse zaposlene, s tem pa tudi zase, sprejela sklep oziroma dala soglasje o prenosu neizrabljenega dopusta.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Tožena stranka vztraja pri stališču, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že z odpoklicem z mesta člana uprave 9. 2. 2011. Pogodba o zaposlitvi s tožnikom je bila sklenjena z razlogom, ker je bil tožnik imenovan na mesto člana uprave tožene stranke. Z dnem odpoklica tožnika je odpadel edini razlog za sklenitev pogodbe s tožnikom. Pogodba o zaposlitvi je prenehala iz zakonitega razloga – poteka časa oziroma prenehanja razloga zaradi katerega je bila sklenjena. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da s primarnim zahtevkom sploh ne uveljavlja odpravnine zaradi nezakonitega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, temveč zahteva plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je imel možnost uveljavljati svoj zahtevek za plačilo odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbi tožnika in tožene stranke sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 10. 3. 2011, obstoj delovnega razmerja do 31. 5. 2011, ko bi se mu pogodba o zaposlitvi veljavno iztekla, izplačilo plače za to obdobje, odškodnino zaradi neuporabe službenega osebnega vozila v zasebne namene, odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 in 2011, dodatek za delovno dobo za čas od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov. Kot podredni tožbeni zahtevek je vtoževal odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podal pristojni organ. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je organ, ki je bil pristojen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, pristojen tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je bila tudi vročitev odpovedi preko pooblaščenca – odvetnika zakonita.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnik je s toženo stranko dne 22. 5. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da je bil s sklepom nadzornega sveta z dne 7. 5. 2008 imenovan za člana uprave tožene stranke za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011 in da je delovno razmerje s toženo stranko sklenil za čas imenovanja. V 5. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da pred 31. 5. 2011 lahko tožena stranka tožniku odpove delovno razmerje ob upoštevanju štirimesečnega odpovednega roka ob koncu vsakega meseca, če obstajajo odpovedni razlogi v smislu 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi pa sta se stranki dogovorili za poseben način odpovedi delovnega razmerja in sicer, da ima tožena stranka v primeru, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, pravico, da ob upoštevanju zgoraj navedenih odpovednih razlogov prav tako nemudoma odpove delovno razmerje. Po 7. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi so tako razlogi, navedeni v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah med pogodbenima strankama, izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi.

Glede na to, da je imel tožnik kot član uprave tožene stranke status poslovodne osebe, sta se lahko pogodbeni stranki na podlagi 72. člena ZDR drugače dogovorili tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka, kljub temu, da je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave in da je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno izključno za opravljanje te funkcije, v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, morala ugotavljati še neke druge razloge za takšno odpoved. Glede na 6. in 7. odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki dogovorili za takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi, če bi prišlo do odpoklica tožnika iz razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in naslednji) oziroma v identični določbi 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za zakonitost takojšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je torej odpoklic tožnika zaradi enega od razlogov iz 250. člena ZGD (oziroma 286. člena ZGD-1). Nadzorni svet tožene stranke je tožnika dne 9. 2. 2011 odpoklical s funkcije s takojšnjim učinkom zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti v skladu s 286. členom ZGD-1, tožniku pa je bila zaradi odpoklica 10. 3. 2011 podana tudi sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je bilo v 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da ima tožena stranka pravico nemudoma odpovedati delovno razmerje tožniku ob pogojih iz tega odstavka, zato ni bila dolžna pred takšno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvesti posebnega postopka, ki je po ZDR predviden bodisi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bodisi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (omogočanje zagovora tožniku s pisnim vabilom na zagovor, ki bi moralo vsebovati tudi obrazložen razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, z datumom, uro in krajem zagovora). Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato ni bistvenega pomena niti dejstvo, da je bilo v njej navedeno, da tožniku ne bo omogočen zagovor, saj obstajajo očitne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da zagovor izvede. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, saj le-ta v ničemer ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, je posledično pravilno zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 31. 5. 2011 ter za obračun in izplačilo pripadajoče plače za to obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene. Tožnik do odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe službenega vozila v zasebne namene ni upravičen, ker mu je bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik upravičen do celotnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in 2011 (skupaj 12,5 dni neizkoriščenega dopusta). Ugotovilo je, da je tožnik v letu 2011 pridobil pravico do sorazmernega dela dopusta (4,5 dneva) in ne 11 dni, kot je to tožnik zahteval, ob predpostavki, da mu delovno razmerje ni prenehalo 10. 3. 2011, temveč 31. 5. 2011. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o vtoževani odpravnini ob prenehanju delovnega razmerja oziroma odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je štelo kot bistveno, da sklep nadzornega sveta o odpoklicu tožnika s funkcije člana uprave obstoji, tožnik ga ni izpodbijal, zato ga je moralo sodišče šteti za zakonitega. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da v sporu o pravici do odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave ni možno presojati ali je bil odpoklic utemeljen, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožnik res huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu. Presoja o tem je nujna za odgovor na vprašanje, ali tožniku zaradi neutemeljenega odpoklica pripada odškodnina oziroma podrejeno odpravnina, kakor je določeno v 13. členu pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov, to je ali je huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, saj bi to lahko storilo le na podlagi ugotovitve, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobe kršitve obveznosti. V tem sporu se bo v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ugotavljalo ali je tožniku očitano ravnanje takšno, da ustreza standardu hujših kršitev obveznosti člana uprave tožene stranke.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožnika v tem delu ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje o vtoževani odpravnini oziroma odškodnini razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo zahtevku tožnika na izplačilo dodatka za delovno dobo za čas od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo o tem zahtevku ni podala navedb. Pritožbene navedbe, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, so neutemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Skladno s 1. odstavkom 318. člena ZPP se, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodba, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor,

2. da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerim stranki ne moreta razpolagati,

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi.

V obrazložitvi zamudne sodbe je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, šteje, da je priznala vsa dejstva, ki so v tožbi navedena. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katero terjatev iz delovnega razmerja uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti (iz naslova plačila dodatka za delovno dobo) ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in aneksov ni določb o dodatku na delovno dobo, v pogodbi o zaposlitvi (6. člen) je določeno le, da je v letni bruto plači zajeto celotno dodatno in nadurno delo, zato nima pravice do posebnega plačila za opravljeno dodatno in nadurno delo. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi pa je določeno, da se pravice in obveznosti delavca in družbe, ki niso izrecno urejene v tej pogodbi, urejajo po določbah splošnih in internih aktov družbe in veljavnih predpisov. Iz dejstev, navedenih v tožbi, tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako ta dejstva niso v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče ima pooblastilo, da meritorno odloči o stvari le na podlagi zatrjevanih dejstev, in ne na podlagi dokazanih dejstev, pri čemer je predmet preizkusa le to, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi ali pa z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. Tožnik ima v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo pravico do plačila dodatka za delovno dobo. Ker tožena stranka tožniku po tožbenih trditvah ni izplačala dodatka za delovno dobo za sporno obdobje, niti ni bil dodatek določen v pogodbi o zaposlitvi, so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za neizrabljeni dopust za leto 2010 in 2011 v višini 6.154,96 EUR in sicer za 8 dni prenesenega letnega dopusta iz leta 2010 in za sorazmerni del letnega dopusta za leto 2011 (4,5 dni). Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila pri toženi stranki uveljavljena praksa, da je uprava vsako leto za zaposlene sprejela sklep oziroma soglasje o prenosu neizrabljenega dopusta. Glede na določbo 7. člena pogodbe o zaposlitvi bi moral tožnik za prenos letnega dopusta v naslednje leto (če ga iz objektivnih razlogov v tekočem letu ni mogel izrabiti) pridobiti soglasje tožene stranke, ki ga pa ni pridobil. Glede na navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik ni pridobil soglasja, tožnik pa tudi ni trdil, da so bili razlogi za neizrabo letnega dopusta v letu 2010 na strani delodajalca. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena glede plačila nadomestila za letni dopust za leto 2011. Tožnik je imel do prenehanja delovnega razmerja pravico do sorazmernega dela letnega dopusta (4,5 dni). Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 je razvidno, da tožniku za eventualno še neizkoriščeni dopust v letu 2011 pripada odškodnina v skladu z zakonom. Na podlagi navedene določbe je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2011, pravilna. Tožnik je upravičen do nadomestila za 4,5 dni, ob upoštevanju urne postavke (61,55 EUR) znaša nadomestilo 2.215,84 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP znesek nadomestila za neizkoriščen letni dopust znižalo na 2.215,84 EUR, v preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena pritožbi tožnika, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine oziroma podrejeno odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele po odločitvi o celotnem tožbenem zahtevku.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, ali je tožnik res huje kršil obveznosti člana uprave tožene stranke, na podlagi česar bo lahko odgovorilo na predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine oziroma podrejeno odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.