Jedro

Pri podaljšanju omejitve gibanja je bistveno vprašanje, ali so razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. V konkretnem primeru je narava razloga, zaradi katerega je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja takšna, da ne more prenehati, zato je odločitev tožene stranke o podaljšanju tožniku izrečenega ukrepa omejitve gibanja utemeljena. Tožniku je bil namreč izrečen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku, ki je prosilec za mednarodno zaščito, podaljšala izrečeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za en mesec, in sicer od dne 27. 12. 2011 do 27. 1. 2012. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo tožniku s sklepom z dne 28. 9. 2011 omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja ali zlorabe postopka, in sicer od dne 27. 9. 2011 do 27. 12. 2011. Pravno pravilnost in zakonitost tega sklepa sta v sodbah potrdila tudi Upravno sodišče RS (I U 1726/2011 z dne 11. 10. 2011) in Vrhovno sodišče RS (I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011). Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) v 4. odstavku 51. člena določa, da se lahko omejitev gibanja podaljša še za en mesec, če so po preteku treh mesecev razlogi za omejitev gibanja še podani. Ker je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka, ki kot razlog sam po sebi ne more prenehati, je tožena stranka odločila, da se mu podaljša omejitev gibanja še za en mesec na podlagi pooblastila, ki ji ga daje ZMZ za podaljšanje omejitve gibanja, saj je kot pristojni organ tudi v postopku priznanja mednarodne zaščite ugotovila, da tožnik zavaja ali zlorablja postopek priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, Upravno sodišče RS pa je njegovo prošnjo zavrnilo s sodbo I U 1893/2011 z dne 2. 12. 2011. Tožena stranka vse do izdaje zadevnega sklepa še ni prejela obvestila, ali je tožnik zoper citirano sodbo vložil pritožbo. Glede na vsa ugotovljena dejstva je zaključila, da so v tem primeru podani zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi uvodoma povzema navedbe tožene stranke v izpodbijanem sklepu, v katerem je v obrazložitvi med drugim navedla, da je „z odločbo tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. alinejo 55. člena ZMZ na prostore Centra za tujce, ker tožnik ni izkazal osebne identitete in ni v najkrajšem možnem času izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito“ ter da obstaja sum za zavajanje in zlorabo postopka v smislu določil 55. člena ZMZ, z izpodbijanim sklepom pa je izrečeni ukrep omejitve gibanja podaljšala še za en mesec, ker navedena razloga ne moreta prenehati sama po sebi in ker je bilo v postopku za priznanje mednarodne zaščite ugotovljeno, da tožnik zavaja in zlorablja postopek. Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, da razloga za podaljšanje omejitve gibanja tožena stranka ni obrazložila; samo dejstvo, da neizkazana osebna identiteta in pozna vložitev prošnje za azil ne bosta prenehala niti po 27. 1. 2012, pa ne more biti razlog za podaljšanje omejitve gibanje, prav tako tudi ne razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v odločbi, na katero se tožena stranka sklicuje, oziroma na razlog zavajanja in zlorabe postopka, ker tožnik ni v najkrajšem možnem času vložil prošnje. Po mnenju tožnika je podana bistvena kršitev določb postopka in napačna uporaba materialnega prava, saj sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Nadalje se v tožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, iz katere izhaja stališče, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju, vendar pa nikakor ni dopustno pridržati določene osebe zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Glede na takšno mnenje ustavnega sodišča je po mnenju tožnika izpodbijani akt v nasprotju s 15. členom Ustave RS. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je predhodno s svojim sklepom z dne 28. 9. 2011 odločila o omejitvi gibanja tožniku na podlagi določil 1. in 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Pravilnost njene odločitve sta preverila in potrdila Upravno sodišče RS s sodbo I U 1726/2011 z dne 11. 10. 2011 in Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011. Iz citirane prvostopenjske sodbe med drugim izhaja, da je tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka in obširno ter prepričljivo pojasnila, zakaj šteje, da je v tem primeru izkazan sum zavajanja ali zlorabe postopka zaradi vložitve prošnje z namenom, da bi se odložila oziroma onemogočila odstranitev iz države, kot tudi zaradi suma, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev tožbe v najkrajšem možnem času. Vrhovno sodišče se je ob obravnavi tožnikove pritožbe strinjalo s sodiščem prve stopnje, da je iz v upravnem postopku ugotovljenih dejstev razviden sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek s tem, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države ter da je tožnik po podatkih predloženih spisov bil prijet pri ilegalnem prehodu države meje dne 16. 9. 2011, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele 22. 9. 2011, poleg tega pa se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Madžarskem, kjer je da navedel drugačne osebne podatke kot v Sloveniji, njegova istovetnost pa ni bila ugotovljena v skladu s 75. členom Zakona o tujcih, saj je glede potnega lista, ki ga ni imel pri sebi, tožnik pojasnil, da mu ga je predhodno v Turčiji odvzel agent, zaradi česar je po presoji vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca).

Že Vrhovno sodišče RS je tožniku v zvezi z njegovim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/2009-22 z dne 3. 3. 2011 pojasnilo, da je ustavno sodišče sicer res sprejelo v citirani odločbi stališče, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite (na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja na prostore centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po citiranih določbah, ampak v zvezi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, poleg tega pa tudi iz razloga ugotavljanja istovetnosti prosilca (10. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011). Po mnenju sodišča je citirano stališče Vrhovnega sodišča RS relevantno tudi v obravnavani sporni zadevi, v kateri gre za sporen ukrep podaljšanja predhodno izrečenega ukrepa omejitve gibanja v zvezi s ponovnim sklicevanjem tožnika v tožbi na stališče Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi Up-1116/2009 z dne 3. 3. 2011. Ta tožbeni ugovor je neutemeljen iz razlogov, ki jih je podrobno navedlo že Vrhovno sodišče RS v zvezi s tožniku izrečenim prvotnim ukrepom omejitve gibanja s sklepom tožene stranke z dne 28. 9. 2011. Po določbi 4. odstavka 51. člena ZMZ omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece, če pa razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se lahko omejitev podaljša še za en mesec. Pri podaljšanju omejitve gibanja je torej bistveno vprašanje, ali so razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. V konkretnem primeru je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedeno med drugim tudi to, da je narava razloga, zaradi katerega je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja takšna, da ne more prenehati, sodišče pa je z vpogledom v spis opr. št. I U 1893/2011 ugotovilo, da je postopek v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite v zadevi, v kateri je tožena stranka prošnjo tožnika za priznanje te zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno, sicer zaključen s sodbo opr. št. I U 1893/2011 z dne 2. 12. 2011, ki pa še ni postala pravnomočna, saj je tožnik dne 27. 12. 2011 vložil pravočasno pritožbo, o kateri bo odločilo Vrhovno sodišče RS. Iz navedene ugotovitve izhaja, da je odločitev tožene stranke o podaljšanju tožniku izrečenega ukrepa omejitve gibanja utemeljena.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/06 in 62/10). V obravnavanem primeru je sodišče odločilo brez tožnikovega ponovnega ustnega zaslišanja, čeprav mora po določbi 5. odstavka 51. člena ZMZ o tožbi zoper sklep o omejitvi gibanja sodišče odločiti po predhodnem ustnem zaslišanju. Vendar pa to po presoji sodišča v konkretnem primeru izjemoma ni potrebno, saj je sodišče o omejitvi gibanja predhodno že odločilo po dne 11. 10. 2011 opravljeni javni glavni obravnavi in ustnem zaslišanju tožnika istega dne. Zato sodišče ocenjuje, da ponovno zaslišanje tožnika v tem upravnem sporu, v katerem je predmet presoje uvodoma navedeni izpodbijani sklep o enomesečnem podaljšanju trajanja že predhodno izrečenega ukrepa omejitve gibanja, ni potrebno, saj ne bi moglo privesti do drugačnih ugotovitev, iz tožbenih navedb pa tudi ne izhaja, da bi bile podane kakršnekoli nove okoliščine in dejstva, ki bi jih bilo še potrebno ugotavljati.