Jedro

Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 320,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 2.078,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 185,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da glede povrnitve plačanih neto zneskov razlik v plači za obdobje od septembra 2008 do aprila 2009 Obligacijski zakon določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v 5 letih, tožba pa je bila vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS na povračilo preveč izplačanega zneska plače v višini neto prejetih zneskov v spornem obdobju. V tretjem odstavku 3. člena ZSPJS prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami. Ker je tožena stranka neupravičeno pridobila razliko v plači s tem, ko ji je tožeča stranka ob prevedbi v nov plačni sistem s 1. 8. 2008 prenesla za 5 plačnih razredov več napredovanj kot jih je dosegla pred prevedbo, torej nepravilno v 41. plačni razred, pravilno pa bi bilo 36. plačni razred, mora to razliko v plači tožena stranka vrniti na pravnem temelju neupravičene obogatitve. Šele z ugotovitvijo Ministrstva A., ki je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti ugotovljenih v poročilu obveznega nadzora prehoda v nov plačni razred, je nastopil trenutek začetka teka zastaralnega roka za povračilni zahtevek tožeče stranke. Povračilni zahtevek na podlagi nične pogodbe ali ničnostnega določila pogodbe ne nastane takoj, ko je izpolnitev opravljena, ničnost pogodbenega določila ne učinkuje sama po sebi, ničnostni posli med pogodbenima strankama dejansko učinkujejo vse dokler ničnost ni ugotovljena, šele potem nastanejo povračilni zahtevki. Skladno s 87. členom OZ, ki stranki daje pravico do vračila tega kar je iz naslova ničnostnega določila dala, je zato tudi razlaga, da tudi zastaralni rok ne začne teči in da se ne izteče, preden je ugotovljena ničnost. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil z vložitvijo tožbe 4. 6. 2014 za vračilo preveč izplačane plače za čas od septembra 2008 do aprila 2009 tako podan znotraj 5-letnega zastaralnega roka, enako glede postavljenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer odločitev kljub delno napačni uporabi materialnega prava pravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (za plačilo razlike od maja do julija 2009), v preostalem delu (za čas od septembra 2008 do aprila 2009) je upoštevalo ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

6. Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od septembra 2008 do julija 2009, zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 41. plačni razred, namesto v 36. plačni razred, kar je ugotovila Nadzorna komisija Ministrstva A.. Ministrstvo A. je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti ugotovljenih v poročilu ter ji naložilo, da se mora z zaposlenimi, kjer so bile ugotovljene nepravilnosti prevedb v plačne razrede dogovoriti o načinu vrnitve preveč plačanih zneskov plače. 7. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v tretjem odstavku 3. člena določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu ZSPJS je urejeno ravnanje v primeru nezakonitosti. V primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov uporabljajo splošna pravila civilnega prava. 3.a člen ZSPJS je bil noveliran z Zakonom o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014), ki v prehodnih in končnih določbah, konkretno v 6.členu določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč določenih in izplačanih plač ter postopki pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega zakona.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače glede na določbo tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS, potrebno upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer 191. člena, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

9. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je bila tožba vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS na povračilo preveč izplačanega zneska plače. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

10. Tožeča stranka je torej utemeljeno zahtevala vrnitev spornih izplačil, vendar pa je ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je del tožbenega zahtevka od septembra 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva A. z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec), zato je sodišče prve stopnje potem, ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje pravilno zaključilo, da je zahtevek za vračilo plače za čas od septembra 2008 do aprila 2009 zastaran, ker je potekel 5 letni zastaralni rok. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let in ta rok je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice, so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od septembra 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Po določbi prvega odstavka 347. člena OZ za zakonske zamudne obresti velja triletni zastaralni rok, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je toženi stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od glavnice, ki tečejo od 4. 6. 2011 dalje, kakor je tožeča stranka tudi postavila zahtevek. Res je, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, vendar gre v tem primeru za pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo tako pri glavnici, kot pri zakonskih zamudnih obrestih. Ker je bila tožba vložena dne 4. 6. 2014, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti, ki so se od prisojenih glavnic natekle do vključno 3. 6. 2011. Tako je tožeča stranka upravičena do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 4. 6. 2011 dalje do plačila od neto zneskov razlik za obdobje od maja do julija 2009. 12. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).