Jedro

Stališče tožene stranke, da so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) relevantni le podatki o dejanski rabi stavbe, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev ni mogoče, je materialnopravno napačno.

Po presoji sodišča dobiček tožeče stranke, izkazan v poslovnih bilancah pravne osebe, sam po sebi ne more biti okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero oziroma višino NUSZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT DT4224-8782/2019-00071209-130-13 z dne 29. 7. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z odločbo št. DT 4224-8782/2019-00071209-130-13 z dne 29. 7. 2019 tožeči stranki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju Mestne občine Maribor za leto 2019 v višini 25.448,25 EUR.

2. Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT 499-13-945/2019-2 z dne 4. 5. 2020 zavrnilo.

3. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da so se na podlagi mnenja Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, ki v skladu s 4. členom Odloka o ustanovitvi javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči vodi uradne podatke in evidence, pri izračunu NUSZ za objekt z ID znakom ... upoštevali podatki o namembnosti (prostor za storitvene dejavnosti), pridobljeni iz uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS).

4. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da odmerjeni znesek NUSZ pomeni prekomerno dajatev in zato predstavlja kršitev ustavnih pravic iz 33. in 74. člena Ustave RS, pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da upravni organ presoja le, ali so bili v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) predpisi pravilno uporabljeni. Predmet presoje v konkretnem primeru je zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, konkretnih razlogov za nezakonitost predmetne odločbe pa tožeča stranka ni navedla.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in ker izpodbijana odločba pomeni neupravičen poseg v njeno premoženje, kar predstavlja kršitev ustavnih pravic iz 33. in 74. člena Ustave RS. Navaja, da je v evidenci GURS kot namen uporabe nepremičnine z ID znakom: ... opredeljen „del stavbe za opravljanje storitev“, kar si tožena stranka napačno razlaga kot „ostali poslovni nameni“, na osnovi tega pa je točkovala sporno nepremičnino s 1150 točkami. Podatki, ki izhajajo iz evidence GURS, so nepravilni in ne odražajo pravega dejanskega stanja, kar je v pritožbenem postopku dokazovala s predloženimi tlorisi 1.-4. etaže stavbe ... k. o. ..., na katerih so parkirna mesta, ter fotografijami, iz katerih je razvidno, da so na navedeni nepremičnini zarisana parkirna mesta in parkirana vozila. Sporna nepremičnina, ki se nahaja v 4. etaži stavbe ..., stoječe na parc. št. 1770 in 1771, k. o. ..., torej v naravi predstavlja pokrito (garažno) parkirišče, zato bi morala biti opredeljena kot „industr., skladišč., garaž. hiše“ in ne kot „ostali poslovni nameni“ ter točkovana s 450 točkami. Posledično bi moral biti NUSZ za predmetno nepremičnino namesto v višini 3.509,66 EUR odmerjen v višini 1.373,34 EUR.

6. Tožeča stranka izpostavlja, da če ne bi tožena stranka v drugostopenjski odločbi navedla, da mora zavezanec po prvem odstavku 76. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze in v nadaljevanju nato podala splošno oceno, da njene trditve niso ustrezno izkazane, bi bilo razumeti, kot da so pri odmeri NUSZ relevantni samo podatki o dejanskem stanju, navedeni v uradnih evidencah, tudi če so napačni, in dokaz o nasprotnem ni mogoč, kar pa po njenem mnenju ne drži. 7. Tožeča stranka nadalje meni, da je obdavčitev v višini 25.448,25 EUR prekomerna, saj NUSZ kot premoženjska dajatev zajame skoraj celotni dobiček, ki je v letu 2018 znašal 31.294,66 EUR. Njena glavna dejavnost predstavlja oddajanje lastnih parkirnih mest proti plačilu parkirnine, previsoko nadomestilo pa izničuje njen gospodarski namen in bi lahko v primeru slabšega poslovanja povzročilo tudi izgubo. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-91/98 z dne 16. 7. 1999 in ločeno pritrdilno mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca k odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014), da je davčna obveznost prekomerna in zato pomeni poseg v ustavno jamstvo lastnine, ki ga je treba presojati po strogem testu sorazmernosti, ko preseže 50% donosa.

8. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožeča stranka je dne 14. 12. 2020 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da so tožbene navedbe glede odmere NUSZ za nepremičnino z ID znakom ... dokazane tudi z odločbo GURS, Območne geodetske uprave Slovenj Gradec, opr. št. 02132-5439/2020 z dne 1. 10. 2020. 11. Tožena stranka je v odgovoru na pripravljalno vlogo z dne 7. 1. 2021 navedla, da je bilo tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmerjeno NUSZ za leto 2019 in da so se skladno z 218.c členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) pri odmeri NUSZ glede dejanske rabe nepremičnine z ID znakom ... upoštevali podatki, pridobljenih iz razpoložljivih uradnih evidenc. Za predmetno nepremičnino je bil pri odmeri NUSZ za leto 2019 bistvenega pomena tisti namen rabe stavbe, ki je bil določen v REN, torej je bilo odločilno stanje, ki je bilo v času izdaje odločbe vpisano v kataster stavb. Po uradnih podatkih GURS je bil v času odločanja namen uporabe sporne nepremičnine prostor za storitvene dejavnosti. Tožeča stranka je zahtevo za spremembo dejanske rabe dela stavbe z ID znakom ... pri pristojni GURS vložila šele aprila 2020, odločeno pa je bilo oktobra 2020, torej po izdaji odmerne odločbe.

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri NUSZ v delu, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom ..., katere namen uporabe je v izpodbijani odločbi ob upoštevanju podatkov v evidenci GURS („del stavbe za opravljanje storitev“) opredeljen kot „ostali poslovni nameni“ in točkovan s 1150 točkami, tožeča stranka pa je v pritožbenem postopku dokazovala, da je dejanska raba sporne nepremičnine pokrito (garažno) parkirišče, zato bi moral biti namen rabe opredeljen kot „industr., skladišč., garaž. hiše“ in točkovan s 450 točkami. Prav tako je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali plačilo NUSZ v višini 25.448,25 EUR pomeni prekomeren poseg v ustavno pravico tožeče stranke do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, s katero je bil razveljavljen Zakon o davku na nepremičnine, Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) oziroma VI. poglavje tega predpisa ter občinski odloki, izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, in določbe 218, 218a., 218b., 218c., 218č. in 218d. člena ZGO-1 do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo kot materialnopravna podlaga pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.1

15. V skladu z 218.c členom ZGO-1 občina za namene NUSZ brezplačno pridobi podatke katastra stavb. Občina mora v namene NUSZ uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Občina za namene NUSZ lahko uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc (prvi odstavek). Občina obvesti lastnike stavb in delov stavb o podatkih, ki še niso vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki, ter z njimi povezanih gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture o podatkih za odmero NUSZ, ki jih pridobi na način, kot to določa prejšnji odstavek, z javnim naznanilom (drugi odstavek). Če se zavezanec za plačilo NUSZ s podatki občine ne strinja, mora v roku enega meseca od javnega naznanila predlagati vpis novih podatkov ali predlagati vpis sprememb podatkov katastra stavb pri pristojni geodetski upravi v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (tretji odstavek). Če zavezanec za plačilo NUSZ ne predlaga vpisa novih ali spremenjenih podatkov v skladu z določili prejšnjega odstavka, se šteje, da so podatki občine pravilni (četrti odstavek).

16. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020 zavzelo stališče, da ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa tožene stranke, izdano na podlagi ZDavP-2. To pa pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, vendar pa lahko stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so torej (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo tožene stranke. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020, in sicer, da čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.

17. Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča RS glede razlage četrtega odstavka 218. člena ZGO-1 naslovno sodišče odstopa od starejših stališč Upravnega sodišča RS, zavzetih npr. v sodbah I U 963/2019 z dne 14. 5. 2020, I U 1299/2015 z dne 25. 8. 2016 in II U 225/2015 z dne 17. 2. 2016. 18. Stališče tožene stranke, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki o dejanski rabi stavbe, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev ni mogoče, je torej materialnopravno napačno, posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v pritožbi, in ni pravilno ter popolno ugotovil dejanskega stanja.

19. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče v skladu z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, ki se bo moral ob upoštevanju stališča sodišča, zavzetega v tej sodbi, opredeliti do dokazov, s katerimi je tožeča stranka že v pritožbenem postopku izkazovala, da so na nepremičnini z ID znakom ... zarisana parkirna mesta in parkirana vozila. Davčni organ bo tako moral ugotoviti, ali je sporno nepremičnino moč opredeliti kot „industr., skladišč., garaž. hiše“, nato pa ponovno odločiti o odmeri NUSZ.

20. V luči nadaljnjega vodenja postopka sodišče še pojasnjuje, da tožbene navedbe glede prekomerne obdavčitve iz razloga, ker NUSZ v višini 25.448,25 EUR zajame skoraj celotni čisti dobiček tožeče stranke v letu 2018 (31.294,66 EUR), niso utemeljene. Tožeča stranka se je sicer v tožbi sklicevala na ustavnosodno prakso, vendar pa sodišče po pregledu odločbe št. U-I-91/98 z dne 16. 7. 1999 ugotavlja, da je v navedeni zadevi Ustavno sodišče RS presojalo Zakon o posebnem davku na bilančno vsoto bank in hranilnic, torej je šlo za vprašanje obdavčitve bank in hranilnic kot specifičnih subjektov, medtem ko se ločeno pritrdilno mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca k odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 nanaša na Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr) in ne na NUSZ.

21. Po presoji sodišča dobiček tožeče stranke, izkazan v poslovnih bilancah pravne osebe, sam po sebi ne more biti okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero oziroma višino NUSZ. Kolikor bi zavzeli stališče, da je odmero NUSZ mogoče pogojevati z dobičkom pravne osebe, ki se ukvarja z oddajanjem nepremičnin v najem, bi namreč lahko prišlo do absurdne situacije, ko NUSZ zaradi izkazane izgube pravne osebe sploh ne bi bilo mogoče odmeriti ali pa bi bil le-ta v primeru prikazanega minimalnega dobička nesorazmerno nizek, kar pa zagotovo ni bil namen zakonodajalca niti Ustavnega sodišča RS. Pri NUSZ gre namreč za dajatev za pravico uživanja in obremenjevanja zemljišča, na katerem je zgrajen objekt ali se na njem predvideva gradnja objekta in je glede na zakonodajo opredeljeno kot stavbno zemljišče. Sodišče na tem mestu še pripominja, da se je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-91/98 izrecno postavilo na stališče, da so davčna bremena sestavina in ne omejitev lastninske pravice, ki jih lahko nosijo le titularji (pravice do) zasebne lastnine (tč. 19, v tem smislu tudi U-I-188/99; U-I-125/05). Država, ki človekove pravice ne samo varuje, ampak pravice pozitivnega statusa tudi zagotavlja, pa svoje vloge garanta človekovih pravic brez z davščinami zagotovljenih finančnih sredstev sploh ne bi mogla opravljati.2

22. Sodišče je na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-13 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)4. Sodišče je zato odločitev sprejelo na seji senata.

23. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki sta jo v postopku upravnega spora zastopala odvetnika kot pooblaščenca, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV (odvetnika sta namreč zavezanca za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 208/2019-27 z dne 10. 6. 2021, s katero je sodišče izrecno odstopilo od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020 in I U 971/2019 z dne 27. 1. 2021. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I U 963/2019-11 z dne 14. 5. 2020. 2 prim. Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. Matej Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, str. 325. 3 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6. 4 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.