Jedro

Čeprav se poslovna sposobnost in s tem procesna sposobnost polnoletnih oseb domneva, mora sodišče na njen obstoj paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče iz okoliščin posameznega primera posumi na pomanjkanje poslovne sposobnosti, mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi pravilno stanje strankine (ne)sposobnosti.

V skladu s pravnim pravilom paragrafa 934 ODZ, ki je veljal v času sklepanja darilne pogodbe, je darilna pogodba realen kontrakt, kar pomeni, da za njeno veljavnost ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti darilo obdarjencu tudi izročeno v posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 15.8.1990, ki jo je sklenila toženka AL kot darovalka ter tožnik VZ in njegova žena ZZ, oba kot obdarjenca in vsak do višine idealne 1/2, parcela X1, v naravi njiva izmere 4.133 m2 ter travnik izmere 1.916 m2 in parcela X2, v naravi cesta izmere 4 m2, ki sta vknjiženi pri vl. št. A, veljavna. Hkrati je zavrnilo tudi njegov zahtevek, da mu je dolžna toženka izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot solastnik do višine 1/2 pri prej omenjenih parcelah in ustrezno zemljiškoknjižno listino na ime pokojne ZZ, na podlagi katere bo možno nanjo vpisati solastninsko pravico, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati pravdne stroške v znesku 265,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB; št. 45/08) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker tožbeni zahtevek ne more biti nesklepčen. Podarjena parcela X, k.o. C je bila razdeljena na dve parceli, to sta X1 in X2, k.o. C. Gre za isto vsebino pogodbe, pri čemer je pozneje prišlo do razdelitve zemljišča po uradni dolžnosti. Tudi zahtevek na izročitev zemljiškoknjižne listine ni nesklepčen, saj omogoča vknjižbo vsebine darilne pogodbe. Ne glede na to, bi v primeru nesklepčnosti moralo sodišče tožbo zavreči in ne zavrniti. Glede na trditve o realizaciji darilne pogodbe, bi moralo sodišče zaslišati obe stranki, pri čemer pojasnjuje, da je naslov tožnika dobil šele po zadnji glavni obravnavi. Razjasniti bi bilo treba tudi pravdno sposobnost tožnice (očitno pravilno toženke), ki je psihiatrični bolnik in je vprašljivo, če je s postopkom seznanjena in če je podpisala pooblastilo. Navaja, da do realizacije izročilne pogodbe ni prišlo, ker je to preprečila toženkina hčerka, mogoče zaradi svoje neozdravljive bolezni, ki je zavirala tudi realizacijo izročilne pogodbe. Od svoje matere, toženke, je izposlovala pooblastilo za prodajo nepremičnin, vknjiženih pri vl. št. A, vl. št. B k.o. G in vl. št. C, k.o. Š ter vl. št. D, k.o. V. Brez vednosti svoje matere je prodala vse parcele, razen parcele X. Sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov, zato je vsebinska odločitev napačna. Poudarja, da je v tožbi jasno zapisal, da je prišlo do parcelacije parcele X in je zato vložil tožbo ob upoštevanju sedanjega zemljiškoknjižnega stanja.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (11. točka 2. odst. 339. člena ZPP) ni podana. V zvezi z v pritožbi prvič izraženim dvomom v toženkino pravdno sposobnost (pritožbena trditev, da je psihiatrični bolnik in da je vprašljivo, če je seznanjena s postopkom in če je podpisala pooblastilo), je odgovorila toženkina zastopnica, ki je pojasnila, da je toženka sama podpisala pooblastilo za zastopanje v pravdi in je v dokaz, da je toženka s pravdo seznanjena, priložila njene ročne zapise. Tožnik v pritožbi ne trdi, da je toženki odvzeta poslovna sposobnost, pritožbene trditve pa tudi ne vzbujajo pomislekov. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da mora sodišče, čeprav se poslovna sposobnost in s tem procesna sposobnost polnoletnih oseb domneva (77. člen ZPP), na njen obstoj paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče iz okoliščin posameznega primera posumi na pomanjkanje poslovne sposobnosti, mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi pravilno stanje strankine (ne)sposobnosti. V predmetni zadevi ne gre za tak primer. Tožnik šele v pritožbi izraža dvom v toženkino pravdno sposobnost, pri čemer pa zgolj (nedokazana) navedba, da je toženka psihiatrična bolnica, ne nudi podlage za dvom v njeno poslovno sposobnost. Tožnik s tožbo uveljavlja ugotovitev veljavnosti darilne pogodbe, pri čemer zatrjuje, da ni bilo spora o tem, da pogodba ne bi veljala in da je bila pogodba tudi realizirana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila darilna pogodba med strankama 15.7.1990 (priloga spisa A2) veljavno sklenjena (toženka ni zahtevala njene razveljavitve, ni ponudila zadostne trditvene podlage za ničnost pogodbe, ker naj bi podarjene nepremičnine sodile v sklop zaščitene kmetije). Ugotovilo je, da je bila pogodba realizirana, kar je razvidno iz 3. člena darilne pogodbe. Obdarjenca sta takoj po podpisu darilne pogodbe prevzela posest podarjene nepremičnine, čemur toženka tudi ni ugovarjala. V skladu s pravnim pravilom paragrafa 934 ODZ, ki je veljal v času sklepanja darilne pogodbe, je darilna pogodba realen kontrakt, kar pomeni, da za njeno veljavnost ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti darilo obdarjencu tudi izročeno v posest. Pravilen je zato zaključek prve stopnje, da je bila veljavno sklenjena darilna pogodba, spričo česar je tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev veljavnosti darilne pogodbe nesklepčna. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi nesklepčno tožbo moralo sodišče prve stopnje zavreči in ne zavrniti (3. odst. 318. člena ZPP).

Tožnik, kot je razvidno iz darilne pogodbe, razpolaga z nepogojnim zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice, ki ga je dala toženka. Navaja sicer, da se v zemljiško knjigo ni mogel vpisati in kot razlog navaja nesodelovanje toženke pri ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Ob veljavno sklenjeni darilni pogodbi in vknjižbenem dovoljenju bi tožnik za dovolitev vknjižbe lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe v zemljiškoknjižnem postopku potreboval le overitev podpisa. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pa tožnik takega tožbenega zahtevka ni uveljavljal. Overitev vpisa bi bila potrebna glede na določbo pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah (paragraf 37/1, ki se je kot pravna pravila uporabljal na podlagi 4. člena Zakona o razveljavljanju pravnih pravil, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo; Ur. list SLRJ, št. 86/469), vsebinsko enako določbo je imel tudi kasnejši Zakon o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 33/95, ZZK) v 22. členu in tudi sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 58/2003; s spremembami; ZZK-1) v 33. členu.

Dejstvo, na katerega opozarja pritožnik, da je trdil, da je bila s pogodbo 15.8.1990 izročena parc. št. X, kasneje razparcelirana (sedaj parcela X1 in X2), ne nudi, kot je očitno zmotno prepričan tožnik, podlage za zahtevek, kot ga uveljavlja. Nerazumljivo je, na kaj meri pritožnik s pritožbenim razlogovanjem o sklenjeni izročilni pogodbi z dne 21.2.1986, ki se, kot navaja pritožnik ne nanaša na parc. št. X, ki je predmet darilne pogodbe. Ni tudi jasno, kaj dokazuje s trditvijo, da je izvedbo predmetne darilne pogodbe zavirala toženkina hči in ne toženka. Trditvena podlaga tožbe, da je toženka hčerki ZZ podarila z darilno pogodbo isto nepremičnino (parc. št. X vpisano v vl. št. A) do idealne polovic; da je ZZ umrla (brez potomcev) leta 1996; da zapuščinski postopek po njej ni bil opravljen, ker ni zapustila zapuščine in da je njen dedič, ne nudi podlage za zahtevek, ki ga uveljavlja (izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice na pokojno ZvZ).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Toženkine stroške z odgovorom na pritožbo, glede na njeno vsebino, pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP) Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.