Jedro

Delo, ki so ga opravljali policisti Postaje mejne policije Dobova, pri kateri je svoje delovne dolžnosti v okviru programa usposabljanja za poklic policista opravljal tudi tožnik, ni bilo objektivno nevarno. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti namreč ni predvidena za dejavnosti, pri katerih nevarnostni potencial ni nič večji od tistega, ki se mu človek izpostavlja v vsakdanjem življenju, pač pa le za tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri njihovem opravljanju večja in je hkrati pričakovati, da bo škoda praviloma oziroma pogosto znatnega obsega. Tega kriterija tožnikovo delo ni dosegalo.

Zaradi narave poklica je prav pri usposabljanju za delo policista pričakovanje, da se bodo kandidati zanj držali pravil, ki jih zavezujejo, največje. Z drugimi besedami, nadzorni policist tisti dan morda res ni imel tožnika vseskozi pod neposrednim nadzorom, vendar mu tega tudi ni bilo treba. Od bodočega varuha postave je pač utemeljeno pričakovati, da bo vestno ravnal v skladu z navodil, ki jih ima, in ukazi oziroma odredbami, ki so mu izdani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval med izpopolnjevanjem za poklic policista v okviru delovnega razmerja za določen čas s toženo stranko, ko se je pri pregledovanju vagonov vlaka, pripravljenega za odhod, dotaknil električnega vodnika nad železniško progo, ki je bil tedaj pod napetostjo. Sodišče prve stopnje je njegove tožbene zahtevke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (tožnik je med drugim zahteval plačevanje mesečne rente) zavrnilo. Presodilo je, da ni podana nobena od odškodninskih podlag, na kateri je tožnik opiral svoj zahtevek, ne objektivna ne krivdna. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V pravočasni reviziji tožnik izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotuje presoji, da delo policista v konkretnih okoliščinah in glede na tistega, ki je to dejavnost opravljal, ni bila nevarna. Delo, ki obsega vzpenjanje na vagone, ki so pod električno napetostjo, upoštevaje pri tem tudi tožnikovo neizkušenost in nezadostno usposobljenost na eni strani ter mladostniško zagnanost in vedoželjnost na drugi, po njegovem izpolnjuje kriterije za napolnitev pravnega standarda nevarne dejavnosti. Glede subjektivne odškodninske podlage meni, da je šlo v predmetni zadevi za opustitev dolžnega nadzorstva, premajhno informiranost in nasploh za neprimerno delo nadrejenih z njim kot policistom pripravnikom. Četudi sam kritičnega dne resda ni smel zapustiti poslopja policijske postaje brez dovoljenja vodje izmene ali dežurnega policista, pa nad izvrševanjem te zapovedi ni bilo nobenega nadzora. Če bi vodja izmene, nadaljuje, pokazal vsaj malo skrbnosti, bi moral spoznati, da tožnika v poslopju ni več, in ga poiskati. Moral bi tudi vedeti, da je tožniku lahko prišla na uho vest o možnosti, da se na vlaku, ki je tedaj pripravljen za odhod stal na železniški postaji, še vedno skrivajo ilegalci, ter upoštevaje zavest o tožnikovi silni zagnanosti predvideti, da bi tožnik, za tisti dan razporejen za preglednika skritih mest, mogel oditi k vlaku in ga začeti preiskovati. Vendar ne vodja izmene ne drugi starejši policisti na tožnika niso niti malo pazili ali ga nadzirali, saj prav nihče ni vedel, kam je tožnik odšel in kaj je počel. Trdi tudi, da ne drži ugotovitev, da je bil seznanjen z nevarnostmi, povezanimi z električnim tokom na železniški postaji. O njih je bil res obveščen in opozorjen tako pisno kot ustno, vendar mu o teh nevarnostih nihče nikoli ni razlagal na terenu, tj. ob samem pregledovanju vagonov. Prav tako ga nihče ni poučil ne o postopku odklapljanja elektrike oziroma o tem, kdo je za to zadolžen, ne o načinu postopanju, kadar se vagoni pregledujejo na elektrificiranih tirih. Železničarji imajo na primer posebna uvajanja in predavanja o varnem delu na železniški postaji, prav tako je zanje vedno na voljo sistem dvojnega varovanja, policisti pa, četudi delajo na železniški postaji, niso bili deležni ničesar od tega.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje, da delo, ki so ga opravljali policisti Postaje mejne policije Dobova, pri kateri je svoje delovne dolžnosti v okviru programa usposabljanja za poklic policista opravljal tudi tožnik, ni bilo objektivno nevarno. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti namreč ni predvidena za dejavnosti, pri katerih nevarnostni potencial ni nič večji od tistega, ki se mu človek izpostavlja v vsakdanjem življenju, pač pa le za tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri njihovem opravljanju večja in je hkrati pričakovati, da bo škoda praviloma oziroma pogosto znatnega obsega. Tega kriterija tožnikovo delo ni dosegalo.

7. Tožnik in drugi, izkušenejši policisti omenjene obmejne policijske enote so imeli, poenostavljeno rečeno, eno samo nalogo: pregledovali so vlake, ki so v Slovenijo prihajali s sosednje Hrvaške, in v njih odkrivali ilegalne prebežnike meje. Pregledovanje je vselej potekalo na posebej za to namenjenem neelektrificiranem železniškem tiru. Le izjemoma in v izjemnih primerih so bili vagoni pregledovani tudi na drugih tirih, vendar so ti morali biti nujno razelektreni, vagoni pa ozemljeni, preden so se nanje podali policisti. Ti na vagone niso plezali, ampak so jih pregledovali le s pomočjo tehničnih sredstev, in sicer dokler in kolikor je bilo to še mogoče varno storiti.

8. Povedano potrjuje, da standard povečane škodne nevarnosti v konkretnem primeru ni podan. Tudi z zornega kota konkretnih objektivnih okoliščin (objektivno merilo) in glede na tistega, ki je dejavnost opravljal (subjektivno merilo)(1), ne. Po dejanskih ugotovitvah, ki poleg zgoraj omenjenih tvorijo dejansko podlago sodb nižjih sodišč, so smeli policisti pripravniki (kandidati) pregledovati vlake le v spremstvu in pod nadzorom izkušenejšega policista. Prav tako so preglede za namene izobraževanja oziroma usposabljanja lahko izvajali le v razmerah, ki so veljale za redno pregledovanje vlakov. Predpostavka teh pa je vselej bila, kot že rečeno, neobstoj električne napetosti na konkretnem tiru in varna uporaba tehničnih pripomočkov. To pomeni, da dejavnost, ki jo je v okviru delovnega razmerja s toženko opravljal tožnik, zaradi njegove neizkušenosti, nezadostne usposobljenosti, mladostne zagnanosti in drugih njegovih subjektivnih lastnosti, naštetih v reviziji, skozi prizmo nastopa škodnega dogodka ni bila nič bolj nevarna, kot sicer. Prej nasprotno, zato o objektivni odgovornosti toženke ni mogoče govoriti.

9. Glede alternativne odškodninske odgovornostne podlage, s katero je tožnik utemeljeval svoje tožbene zahtevke, se za odločilne izkažejo naslednje za revizijsko sodišče zavezujoče ugotovitve (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP): tožnik je kritičnega dne (30. 8. 2001) sam, brez spremstva starejšega, izkušenejšega policista, zapustil policijske prostore in se podal na lov za domnevnimi ilegalnimi prebežniki meje, ti naj bi se skrivali v vagonih vlaka, ki je bil tisti dan že pregledan in je stal na tiru, namenjenem skorajšnjemu odhodu v notranjost države (to pomeni, da je bil vlak z vagoni vred pod napetostjo), ko se je tožnik skušal vzpeti na streho enega od vagonov, da bi s pogledom zvrha presenetil morebitne prebežnike, je prišel v stik z enim od električnih vodnikov, ki so se vili nad vlakom, in doživel udar elektrike, tožnik je bil seznanjen z vsemi nevarnostmi, ki jih v sebi skrivajo vodila električnega toka na železniški postaji, seznanjen je bil tudi s tem, kako oziroma na kakšen način je treba pred pregledovanjem vagonov poskrbeti za varnost policistov in kdo to stori, dolžan je bil ostati znotraj poslopja policijske postaje, vse dokler mu kdo od nadrejenih ni zaukazal drugače, in tega, naj se na pregled vlaka odpravi sam in nanj za povrh tudi pleza, mu ni odredil nihče. 10. Ne glede na sila krute posledice udara elektrike, ki so prizadele tožnika (doživel je hude opekline in postal paraplegik), revizijsko sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč tudi glede neobstoja subjektivne odgovornosti tožene stranke. Zgrešene so namreč revizijske navedbe o opustitvi skrbnega nadzora vodje izmene oziroma dežurnega policista nad tožnikom kot policijskim kandidatom, saj je zaradi narave poklica prav pri usposabljanju za delo policista pričakovanje, da se bodo kandidati zanj držali pravil, ki jih zavezujejo, največje. Z drugimi besedami, nadzorni policist tisti dan morda res ni imel tožnika vseskozi pod neposrednim nadzorom, vendar mu tega tudi ni bilo treba. Od bodočega varuha postave je pač utemeljeno pričakovati, da bo vestno ravnal v skladu z navodil, ki jih ima, in ukazi oziroma odredbami, ki so mu izdani. Zato dejstva, da je tožnik kritičnega dne podlegel svoji ambiciozni in zvedavi naravi ter s plezanjem na vagon, ki se mu je zdel sumljiv, ne da bi mu to kdo dovolil ali odredil, pretiraval v poklicni zagnanosti, ni mogoče šteti toženi stranki v breme. Ko je tako, pa ob tistem, kar glede ostalih revizijskih razlogov izhaja iz zgornjih dejanskih ugotovitev, toženi stranki ni česa očitati.

11. Ker po povedanem uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Gre za v sodni praksi izoblikovani dodatni merili, po katerih je neko sicer nenevarno dejavnost izjemoma vendarle mogoče spoznati za objektivno nevarno in njenega izvajalca podrediti odgovornosti po načelu vzročnosti. Več o tem glej npr. zadeve II Ips 50/2003, II Ips 571/2005 in II Ips 844/2005.