Jedro

Toženec kot etažni lastnik spornega stanovanja tožniku dolguje stroške zavarovanja stavbe, vzdrževanja in obratovanja, ki jih je založil za toženca iz lastnih sredstev, prav tako je tožnik upravičen do plačila stroškov upravljanja. Obveznost plačila slednjih je bila vzpostavljena s sklenitvijo pogodbe o upravljanju, ki veže tudi toženca (53. člen SZ-1).

Okoliščina, ali je toženec dejanski uporabnik stanovanja, na presojo ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki v plačilo naložilo znesek 795,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov do njihovega plačila, ter stroške postopka v višini 235,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec in navaja, da je sodba obremenjena s kršitvijo zakona. Pojasnjuje, da je v letu 2004 kupil stanovanje, za katerega je plačal celotno kupnino, izveden je bil tudi vpis v zemljiško knjigo. Toženec je od sodišča zahteval, da mu izroči in izprazni stanovanje. Sodišče s kršenjem zakona in nasilnim zavlačevanjem v postopku In 000/2005 izroča stanovanje v uporabo tretjim, tožencu neznanim osebam, tožencu pa nalaga breme plačila stroškov uporabnine stanovanja, čeprav še vedno ni njegov dejanski lastnik. Terjatev ni dovoljena, ker ni nastala in ne temelji na pogodbi. Terjatve in stroške v zvezi s stanovanjem je dolžno do izročitve stanovanja tožencu plačati sodišče. Invalidnost toženca je posledica nezakonitih dejanj sodišča. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Meni, da je sodba pravilna in zakonita.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojno izhodišče tudi za pritožbeno odločitev.1

6. Tožnik kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu A. v tej pravdi od toženca zahteva plačilo stroškov upravljanja, zavarovanja, vzdrževanja in obratovanja za obdobje od novembra 2018 do novembra 2019. Iz izpodbijane sodbe izhajajo dejanske ugotovitve, (1) da je toženec lastnik stanovanja na naslovu A., (2) da je tožnik z lastniki, ki imajo več kot 50 % solastniški delež na večstanovanjski stavbi, sklenil pogodbo o upravljanju in (3) da je tožnik založil lastna sredstva za plačilo vtoževanega zneska po računih dobaviteljev in izvajalcev.

7. Materialnopravna določila 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ), 24., 30. in 53. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) ter pogodbo o opravljanju upravniških storitev je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo. Plačevanje stroškov upravljanja, vzdrževanja, obratovanja in zavarovanja je obveznost etažnih lastnikov, razen v primeru sklenjene najemne pogodbe, ko je obveznost plačevanja obratovalnih stroškov (v odsotnosti drugačne pogodbene ureditve) najemnikova (četrti odstavek 24. člena SZ-1), toženec kot lastnik stanovanja pa za obratovalne stroške tudi sicer odgovarja subsidiarno (peti odstavek 24. člena SZ-1). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec kot etažni lastnik spornega stanovanja tožniku dolguje stroške zavarovanja stavbe, vzdrževanja in obratovanja, ki jih je založil za toženca iz lastnih sredstev, prav tako je tožnik upravičen do plačila stroškov upravljanja. Obveznost plačila slednjih je bila vzpostavljena s sklenitvijo pogodbe o upravljanju, ki veže tudi toženca (53. člen SZ-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi zahtevku iz naslova zakonskih zamudnih obresti, katerih obveznost plačila temelji na določbi prvega odstavka 299. člena OZ in 378. člena OZ.

8. Okoliščina, ali je toženec dejanski uporabnik stanovanja, na presojo ne vpliva. Da s temi navedbami ne more uspeti, je bilo tožencu pojasnjeno že v odločbi I Cp 1227/2020,2 pa tudi v izpodbijani sodbi, zato pritožba v tej smeri ne terja dodatne obrazložitve. Končno so pravno neodločilne tudi pritožbene navedbe o teku sodnega postopka v zadevi In 000/2005 in o zdravstvenem stanju toženca, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ob vsem pojasnjenem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih pravdni stranki nista priglasili.

1 Razen, če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP). 2 Na kar je toženca pravilno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče.