Jedro

Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 35. člena ZJU. Ker procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je tožba pravilno zavržena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (točka I izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 93,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je zahtevek za izplačilo plače v obravnavni zadevi čisti denarni zahtevek, ki ga je mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem skladno z določbo 4. odstavka 200. člena ZDR-1 in zanj ni potrebno predhodno varstvo pri delodajalcu, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sklicuje se na sodno prakso VDSS in sicer v zadevah opr. št. Pdp 519/2012, Pdp 921/2013, Pdp 1248/2012 in Pdp 1121/2015. Ker je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek napačno štelo kot nedenarni zahtevek, tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo.

6. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 25. 8. 2017 pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic, ker je menil, da bi moral glede na prejete ocene napredovati že v letu 2012 in pridobiti pravico do višje plače s 1. 4. 2014. Tožena stranka je zahtevo za varstvo pravic s sklepom zavrnila kot neutemeljeno. Zoper ta sklep se je tožnik pritožil, njegovo pritožbo pa je s sklepom z dne 25. 4. 2018 Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je sklep prejel 14. 5. 2018 in dne 14. 6. 2018 vložil tožbo, s katero je izpodbijal oba sklepa ter zahteval ugotovitev, da je napredoval za en plačni razred in mu pripada pravica do plače po 22. plačnem razredu od 1. 4. 2014 dalje, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 obračunati razliko v plači med 21. in 22. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači, ki bi jih prejel od osnove za 22. plačni razred, od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko preteklega meseca do plačila, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 35. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Ker procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP kot prepozno zavrglo.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj ne gre za čisti denarni zahtevek, kot to skuša v pritožbi prikazati tožnik. Terjatev iz naslova napredovanja oziroma razporeditve v plačni razred, ki ima sicer za posledico tudi denarno terjatev v višini razlike v plači, ni čista denarna terjatev. Denarni del tožbenega zahtevka je namreč odvisen od utemeljenosti zahtevka za razporeditev v plačni razred. Od zadev, ki jih v pritožbi v zvezi s svojo tezo, da gre v obravnavani zadevi za čisti denarni zahtevek, kot sodno prakso navaja tožnik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani zadevi podobna le zadeva opr. št. Pdp 1121/2015, v kateri pa je bila tožba vložena pravočasno in je bilo o njej meritorno odločeno, medtem ko je v preostalih dveh zadevah dejansko bilo odločeno o čistem denarnem zahtevku.

8. Zaradi navedenega je pritožba zoper sklep neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 2. točki 365. člena ZPP. Pri tem je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP, tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).