Jedro

Dodatna naložitev v plačilo izhodnega DDV za leto 2006 za promet storitev po izdanem računu za „odškodnino po služnostni pravici na zemljiški parceli“ je utemeljena. V zadevi ni sporno, da je tožnik po služnostni pogodbi zaračunal znesek za dovolitev uporabe svoje nepremične za služnost poti za hojo, vožnjo in da gre za služnostno pravico v smislu SPZ. Kljub poimenovanju „odškodnina“ pa v konkretnem primeru po mnenju sodišča ne gre za odškodnino, od katere se v smislu ZDDV in 11. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV ne obračunava in plačuje DDV, temveč za obdavčljiv promet storitev po 8. členu ZDDV.

Pravilna je odločitev glede nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih družbe. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zaračunaval navedeni družbi najemnino, ki je oproščena plačila DDV, zato tožnik nima pravice odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitev uporabil oz. jih bo uporabil pri svojih neobdavčenih transakcijah.

Tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale, da mu je dvigali (novo in rabljeno) dobavila prav sporna družba C. Računa sta bila izdana dan pred podpisom pogodbe, prevzem pa je bil evidentiran v register z dnevom izdaje računov in ne z dnevom prevzema, saj je bil zapisnik opravljen kasneje. Navedena družba ni imela zaposlenih, opreme ipd., obračunanega DDV ni nikoli plačala, gre torej za družbo tipa „missing trader“, zato nabave dvigal niso mogle biti opravljene z njene strani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) od januarja 2006 do novembra 2007 v znesku 37.469,77 EUR s pripadajočimi obrestmi in rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I. in II. izreka), zavrnil zahtevek za vračilo stroškov (točka III. izreka), pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter izdan delni zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane in delno upoštevane, ter je izdan dodatni zapisnik 5. 11. 2008, pripombe niso bile upoštevane. Zaradi novih podatkov navzkrižne kontrole je davčni organ 15. 12. 2008 izdal dodatni zapisnik ter so pripombe nanj obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da tožnik po služnostni pogodbi z dne 17. 3. 2005 izdal 28. 12. 2006 račun za „odškodnino po služnostni pravici na zemljiški parceli št. 657/6 k.o. ...“ družbi A. d.d. ter na podlagi izjave po 27. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) DDV ni obračunal. S služnostno pogodbo je tožnik kot lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča ustanovil služnostno pravico v korist druge pogodbene stranke proti plačilu letnega zneska 200.000,00 SIT. Prvostopenjski organ se ne strinja s stališčem tožnika, da odškodnina za služnost ni predmet obdavčitve po ZDDV in da ne pomeni prometa storitev v okviru opravljanja dejavnosti. Sklicuje na prvi odstavek 8. člena ZDDV in prvi odstavek 2. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (v nadaljevanju Pravilnik), ki ju citira.

2. Tožnik je v letih 2006 in 2007 odbijal vstopni DDV od računov B. d.o.o. Tožnik je navedeni družbi zaračunaval najemnino za v najem dana stanovanja fizičnim osebam preko navedene družbe, brez obračunanega DDV, skladno z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZDDV oz. 2. točko 44. člena ZDDV-1. Davčni organ tožniku očita, da je odbijal vhodni DDV za namene neobdavčenih transakcij. Sklicuje se na 2. točko devetega odstavka 21. člena, drugi odstavek 40. člena ZDDV oz. prvi odstavek 63. člena in c) točko šestega odstavka 36. člena ZDDV-1, ki jih citira.

3. Glede nakupov dveh žerjavov davčni organ tožniku ni priznal vstopni DDV. Ugotavlja, da je tožnik knjižil dva računa dobavitelja C. d.o.o. za dva žerjava znamke POTAIN HD 40 A, en nov in en rabljen, oba z dne 16. 4. 2007. Na računih so navedeni pogoji in način plačila, v pogodbi 17. 4. 2007 so pogoji glede načina plačila drugačni, spremenjeni so tudi v aneksu 26. 4. 2007, iz izpisa registra osnovnih sredstev pa izhaja, da so žerjavi pridobljeni 16. 4. 2007, prevzemni zapisnik dokazuje prevzem 7. 6. 2007, pogodba o dolgoročnem deviznem posojilu je z dne 24. 4. 2007, plačilo avansa pa 19. 4. 2007. Torej sta računa izdana pred podpisom pogodbe in 10 dni pred podpisom aneksa, kar je neobičajno. Na računu navedeni plačilni pogoji so z aneksom spremenjeni. Davčni organ ugotavlja neskladnost posameznih dogodkov, kar kaže na nedorečenost z dobavitelji. Podpisi dokumentov ne kažejo dejanskega stanja odvijanja posla oziroma gre za datumsko različnost evidentiranja poslov v poslovne evidence. Iz navzkrižne kontrole pri C. d.o.o. izhaja, da je pridobivala blago in vozila tudi pri dobaviteljih na Slovaškem in da gre za družbo tipa „missing trader“, ki nima zaposlenih, potrebne opreme, in gre za velik promet preko TRR, obračunanega DDV na izdanih računih družba ni nikoli plačala.

4. Davčni organ je od tožnika zahteval dokumentacijo, ki dokazuje poslovno uporabo navedenih dveh dvigal, garancijska lista, dokumente o servisiranju, navedbe oseb, s katerimi je tožnik kontaktiral, predlagal je tudi fizični ogled, ki ni bil izveden. Tožnik je dostavil tedenske in nekatere mesečne nepodpisane dokumente in evidence o uporabi in lokacijah uporabe žerjavov. Ni dostavil garancijskih listov. Glede dostavljenih kontrolnih in matičnih knjig, ki naj bi nadomeščali garancijska lista, pa davčni organ ugotavlja vrsto neažurnosti in neverodostojnosti zapisov oz. zapisov brez datumov, podpisov odgovornih oseb in neskladnosti, neodtisnjenih žigov lastnika dvigala, uporabnika ali eksternega kontrolnega organa. Davčni organ pisnih izjav oseb, ki so naročale žerjave, ni uspel pridobiti, ker je tožnik navedel, da je družba v likvidaciji in da nima zaposlenih. Iz izjave direktorja C. d.o.o. izhaja, da o dobavi žerjavov ne ve ničesar. Davčni organ ugotavlja, da je glede uporabnika dvigala z belilom prebarvano prvo ime uporabnika stroja iz Slovaške in poleg belila napisano ime tožnika. Na isti način kot v kontrolni knjigi vzdrževanja dvigala za novo dvigalo, je z belilom prebarvana tudi matična knjiga. Sklepno davčni organ ugotavlja, da navedena sredstva niso bila nabavljena s strani družbe C. d.o.o. Sklicuje se na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), a) točko prvega odstavka 76. člena, 62. člen in 63. člen ZDDV-1. Gre za fiktivna računa. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (2006) 21.1., 21.2., 21.3., 21.8., 21.9., 21.11., 12.12., 21.16. in 21.18., ki jih citira. Tožniku očita neobičajno poslovanje. Direktor ni preveril, kdo bo opravil posel, ni preveril strokovne in materialne usposobljenosti dobaviteljev, ni posredoval imena kontaktne osebe in telefonske številke oseb, s katerimi je kontaktiral. Na podlagi navedenih objektivnih okoliščin pri dobavitelju tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Žerjavov ni mogel dobaviti dobavitelj C. d.o.o. Gre za neverodostojno popravljeni edini dokumentaciji, kot sta matična in kontrolna knjiga žerjava. Ni dokazana resnična dobava blaga tožniku. Sklicuje se na sodbe SEU C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi), C-487/01, C-7/02 in C-110/94. Gre za neresnične transakcije. Promet s strani C. d.o.o. ni bil opravljen, po 3. členu ZDDV-1 niso bili izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV, tožnik pa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Pripombe tožnika, ki jih davčni organ povzema, zavrne kot neutemeljene.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se nanjo sklicuje (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Očitek glede bistvenih kršitev določb postopka, ker naj bi inšpekcijski nadzor potekal preko zakonsko navedenega roka po 141. členu ZDavP-2, zavrača, saj gre za inštrukcijski rok. Davčni organ pred sestavo dodatnega zapisnika ni opravil sklepnega razgovora, vendar po mnenju tožene stranke zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka. Glede dobave žerjavov se sklicuje na sodbo SEU C-255/02, ker je bistveno vprašanje ali je tožnik izkazal, da je dobave žerjava zanj opravila prav omenjena družba. Po mnenju pritožbenega organa obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen.

6. Tožnik v tožbi davčnemu organu očita, da je zavrnil prošnjo za preslikavo in posredovanje listinske dokumentacije, in da gre za arbitrarno odločanje. Davčni organ je podatke zbiral po uradni dolžnosti na škodo trajanja postopka, tožnik ne ve za katere listine gre. Ni mu ni bilo dano, da se z listinami seznani, ni bil opravljen sklepni razgovor. Davčni organ je zahteval dodatno dokumentacijo, garancijske liste, pisne izjave prič. Tega tožnik ni mogel pridobiti, ker je družba v likvidaciji. Gre za kršitev načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2), bistveno kršitev določb postopka ter posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Davčni organ je pridobil samo izjavo direktorja družbe C. d.o.o., tožnik ni bil obveščen o zaslišanju in gre za pomanjkljivo izpeljan dokazni postopek. Tožnik ne more vedeti kako posluje druga družba in večje skrbnosti kot preveriti pravilnost računa in boniteto družbe od njega ni mogoče pričakovati. Če se je ukvarjala s sumljivimi transakcijami, to ne pomeni, da konkretni posel predstavlja neresnično transakcijo. Ni jasno, s katerimi dokazili bi bilo mogoče dokazati resničnost transakcije. Prvostopenjski organ ni opravil dokaza z neposrednim ogledom žerjavov, kljub temu, da mu je bilo sporočeno, kje se nahajata. Prvostopenjski organ tožniku očita, da ni dokazal opravljene dobave in namena, drugostopenjski nasprotno trdi, da ni sporno, da je žerjave nabavil in da se nahajajo na gradbišču, ampak da ne more dokazati, da jih je nabavil pri navedeni družbi. Taka obrazložitev je sama s seboj v nasprotju. Tožnik je v pritožbi natančno opisal in priložil dokaze o tem, da je do dobave žerjavov s strani C. d.o.o. dejansko prišlo ter da predložitev garancijskega lista kot dokazila za transakcijo ni določena. Pojasnil je zakaj jih ni mogel dostaviti, dostavil pa je druge ustrezne dokumente, s katerimi je razpolagal in predlagal zaslišanje določenih prič. Tožnik je uspel dokazati, da z žerjavi razpolaga, da jih je kupil in je zato upravičen do odbitka DDV.

7. V zvezi z očitkom, da je bil izdan račun pred dobavo blaga in da iz njega izhaja, da ga je bilo treba delno poravnati tudi z avansom, dobava pa bo izvedena kasneje, se sklicuje na svoje navedbe v pritožbi. Opozarja, da tožena stranka zadržuje sredstva tožnika za zavarovanje v višini 37.349,38 EUR in da je treba upoštevati presežek v višini 10.285,00 EUR, ki bi ga lahko tožena stranka uporabila, ki pa se ni opredelila do tega. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in delno odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Obrazložitev je potrebno razumeti v celotnem kontekstu. Ni sporno, da tožnik ne bi nabavil žerjavov, zato ogled na kraju namestitve ni potreben, tožnik ni izkazal, da je žerjave dejansko nabavil prav od družbe C. d.o.o. Zadržanje sredstev ni predmet tega postopka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja, in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. Dodatna naložitev v plačilo izhodnega DDV za leto 2006 za promet storitev po izdanem računu z dne 28. 12. 2006 družbi A. d.d. za „odškodnino po služnostni pravici na zemljiški parceli št. 657/k.o. ...“ je tudi po mnenju sodišča utemeljena. V zadevi ni sporno, da je tožnik po služnostni pogodbi (ki se sicer v upravnih spisih ne nahaja) zaračunal znesek za dovolitev uporabe svoje nepremične za služnost poti za hojo, vožnjo ... in da gre za služnostno pravico v smislu SPZ (členi 210, 213, 214). Služnostna pravica nastane tudi na podlagi pravnega posla, tako kot v obravnavanem primeru. Kljub poimovanju „odškodnina“ pa v konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča ne gre za odškodnino, od katere se v smislu ZDDV in 11. člena Pravilnika ne obračunava in plačuje DDV, temveč za obdavčljiv promet storitev po 8. členu ZDDV, kot pravilno navajata oba davčna organa. Slednje pomeni opravljanje, opustitev oz. dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga. Pri tem se davčna organa pravilno sklicujeta na izvedbeno določbo, da dopustitev dejanja pomeni tudi dovolitev uporabe premičnih oz. nepremičnih stvari in premoženjskih pravic (2. člen Pravilnika), saj je po 210. členu SPZ služnost pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oz. zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. Odškodnina“ na podlagi pogodbe o služnosti po mnenju sodišča pomeni, da prejemnik odškodnine plačniku odškodnine nudi določeno pravico v povezavi z zemljiščem. Zato mora, če je registriran za DDV, tako kot tožnik, na znesek odškodnine obračunati in plačati DDV po splošni davčni stopnji. V obravnavanem primeru gre za uporabo nepremičnine oz. za dopustitev uporabe nepremičnine proti plačilu in torej z davčnega vidika za obdavčljivo transakcijo in za odplačni pravni posel. 12. Pravilna je tudi odločitev glede nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih družbe B. d.o.o. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zaračunaval navedeni družbi najemnino, ki je oproščena plačila DDV (2. točka prvega odstavka 27. člena ZDDV oz. 2. točka 44. člena ZDDV-1), zato tožnik pa nima pravice odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitev uporabil oz. jih bo uporabil pri svojih neobdavčenih transakcijah (drugi odstavek 40. člena ZDDV oz. prvi odstavek 63. člena ZDDV-1). Davčna organa se sklicujeta na pravilne določbe ZDDV oz. ZZDV-1. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zato zavrača. 13. Sodišče zavrača očitke tožnika, ki se nanašajo na pravico do odbitka vstopnega DDV po dveh računih za nakup dveh žerjavov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale, da mu je dvigali (novo in rabljeno) dobavila prav družba C. d.o.o. Davčni organ je podrobno pojasnil, na kakšen način je tožnik posloval ter ugotovljene nepravilnosti in nelogičnosti glede datumov, podpisov dokumentov, evidentiranja v register osnovnih sredstev. Računa sta bila izdana dan pred podpisom pogodbe, prevzem pa je bil evidentiran v register z dnevom izdaje računov in ne z dnevom prevzema, saj je bil zapisnik opravljen kasneje (7. 6. 2007). Izhaja, da posli niso potekali v skladu s plačilnimi pogoji, ki so bili navedeni v računih in kasneje spreminjani v pogodbi oz. aneksih. Tožnik nima garancijskih listov in dokumentov o servisiranju, evidence o uporabi žerjavov pa imajo oznako, ki ni skladna z matičnimi in kontrolnimi knjigami za vzdrževanje dvigala. V oči bode sprememba uporabnika v knjigah, saj je z belilom prebarvano ime uporabnika iz Slovaške in naknadno napisano ime tožnika. Vpisi v nobeni od knjig (matičnih in kontrolnih) pa niso potrjeni z žigom izvajalca kontrole in datumom. Glede družbe C. d.o.o. iz navzkrižne kontrole izhaja, da ni imela zaposlenih, opreme ipd., ki obračunanega DDV ni nikoli plačala in da gre za družbo tipa „missing trader“ v smislu Uredbe Komisije ES št. 1925/2004. Zato je po mnenju sodišča pravilna ugotovitev, da nabave dvigal niso mogle biti opravljene s strani navedene družbe, saj ni imela za to nobenih možnosti, niti o tem obstajajo dokazi na strani tožnika niti na strani dobavitelja. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle in fiktivne račune. Tožnik ni dokazal s poslovno dokumentacijo, ki jo je dolžan voditi za namene obdavčenja (85. člen ZDDV-1 in 31. člen ZDavP-2) in bi jo bil dolžan voditi glede dobave, da sta mu dvigali dobavljeni prav s strani družbe, ki mu je izstavila računa. Ta okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati dobavo blaga, opravljeno s strani izdajatelja računa, saj bi sicer lahko dobavo opravila npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Tožnik pa je tisti, ki mora zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje DDV in njegov nadzor. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Zato nima prav tožnik ko navaja, da davčni organ želi nanj prevaliti breme dokazov. Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svojo trditev v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Tožnik je sicer predlagal zaslišanje prič, ki pa niso bile dosegljive, saj je tudi sam pojasnil, da je v likvidaciji in ni nikogar več od zaposlenih, zato je sklicevanje tožnika, da je predlagal dokazila, ki pa jih davčni organ ni izvedel, ni utemeljeno. Sicer pa je dokazovanje s pisno dokumentacijo ena od temeljnih načel glede dokaznega bremena in se v davčnem postopku le izjemoma dokazuje tudi z drugimi dokazi, kot so izjave prič ipd.. Takšno stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse. Dejansko stanje pa je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS (2006) 28.45.). Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle in fiktivne račune, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni posli na obdavčenje ne vplivajo. Dejansko stanje je po mnenju sodišča v zadostni meri ugotovljeno, tožnik tudi v tožbi ne navaja ničesar novega.

14. Tudi okoliščine, ki se nanašajo na subjektivni element, so po mnenju sodišča podane na strani tožnika, čeprav, tako pravilno meni tožena stranka, v obravnavanem primeru, glede na nezadostno dokumentacijo pri tožniku, subjektivni element ni relevantna okoliščina. Zadošča že ugotovljena nepopolnost in nedokazljivost nabave in neobstoj verodostojne poslovne dokumentacije. Tudi iz prakse SEU npr. v zadevi Genius Holding B.V. (C-342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ pa je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitve, da tožnik z listinskimi dokazi ni dokazal, da je izdajatelj računa tudi njegov dobavitelj, zato sodišče tožnikove očitke, da ni jasno, s katerimi dokazi bi bilo mogoče dokazati resničnost transakcije, zavrača. 15. Tudi ne drži, da je obstoj dvoma v nabavo žerjavov pojasnil prvostopenjski organ drugače kot tožena stranka. Oba organa zatrjujeta, da gre za fiktivni fakturi ter neopravljeno dobavo s strani izdajatelja računov in ugotavljata, da okoliščina ali sta žerjava v lasti tožnika na samo odločitev ne vpliva, zato vprašanje, kje na njegovem gradbišču se nahajata oz. jih daje v najem in tudi sam ogled, glede katerega tožnik polemizira, po mnenju sodišča nima vpliva na odločitev.

16. Pritrditi je tožniku, da obvezna predložitev garancijskega lista kot dokazilo za transakcijo ni nikjer določena, vendar pa garancijski listi ob pomanjkanju druge dokumentacije glede nabave, kot npr. ponudba, dobavnica, prevzemnica, transportni dokumenti ipd., podpisana s strani obeh strank oz. eventualno tudi druga dokazila o prevzemu in dobavi blaga s strani dobavitelja, predstavlja lahko eno od dokazil o izvoru blaga, toliko bolj, ker iz dejanskega stanja izhaja dvomljiva sprememba uporabnika dvigala na ime tožnika, kar tožnik niti ne pojasni.

17. Vprašanje upravičenosti zadrževanja sredstev tožnika v zavarovanje ni predmet tega postopka, zato se sodišče v zvezi z navedbami tožnika o tem ni dolžno opredeliti.

18. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnikov očitek, da ni pridobil preslikave dokumentacije iz pravnih spisov, ki jih je davčni organ pridobil v postopku DIN po uradni dolžnosti, niso utemeljene. Sklep, s katerim je bila tožniku delno zavrnjena zahteva za preslikavo dokumentov, ki se nahaja v upravnem spisu, ni predmet tega postopka, saj je tožnik imel možnost vložiti samostojno pravno sredstvo, zato se sodišče do njegovih ugovorov ne opredeljuje. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi pomembnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev in je v navedene dokumente, ki se nanje prvostopenjski organ v obrazložitvi sklicuje, tudi imel vpogled, kar izhaja iz zapisnika in obrazložitve izpodbijane odločbe, zato očitki tožnika, da je prišlo do kršitev postopka, niso utemeljeni. Tožnik je imel možnost predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelja računov in na dejstva, ki jih je pri navedeni osebi ugotovil, s katerimi je tožnik pred izdajo odločbe bil seznanjen. Relevantne okoliščine so po mnenju sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da neoprava sklepnega razgovora po drugem odstavku 139. člena ZDavP-2 ne pomeni bistveno kršitev določb postopka, čeprav sodišče meni, da je sklepni razgovor potrebno opraviti, ker to dolžnost zakon obligatorno nalaga davčnemu organu. Vendar v obravnavanem primeru sodišče ocenjuje, da ta kršitev ni vplivala na samo zakonitost izpodbijane odločbe, glede na okoliščino, da je tožnik sodeloval v postopku in da je bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami že z izdajo zapisnikov in to pred izdajo izpodbijane odločbe. Nima pa prav tožnik ko meni, da gre v obravnavanem primeru do zanikanja pravice do sodelovanja davčnega zavezanca v postopku, saj tovrstne kršitve sodišče ni zasledilo.

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.