Jedro

Določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku je tako potrebno šteti kot splošno določbo o plačilu stroškov kazenskega postopka v primerih, ki so v 1. odst. 96. čl. ZKP navedeni in ostale odstavke 96. člena le kot posebno ureditev o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka v navedenih procesnih situacijah in o zavezancih (ovaditelj, zasebni tožilec, oškodovanec kot tožilec in oškodovanec).

Ker v 2. 3. in 4. odst. 96. člena ZKP ni izrecno navedeno, kdo je zavezanec za plačilo stroškov kazenskega postopka v primeru, ko zasebni tožilec umre in nihče od upravičencev ne nadaljuje kazenskega pregona zoper obdolženca, je tako potrebno uporabiti določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku kot splošno določbo in na podlagi te določbe odločiti o stroških.

Izrek

1. Pritožbi pooblaščenca D.N.H. se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 150/99 z dne 19.11.1999 razveljavi.

2. Pritožbi pooblaščenca D.N.H. se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 150/99 z dne 5.11.1999 v odločbi o stroških kazenskega postopka tako spremeni, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I K 150/99 z dne 19.11.1999 na podlagi določila 2. odst. 375. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo pritožbo odvetnika J.K. kot nedovoljeno.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil odvetnik J.K. kot pooblaščenec D.H.N. iz razloga "napačne uporabe materialnega prava" ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pooblaščenčevo pritožbo zoper sklep istega sodišča opr. št. I K 150/99 z dne 10.11.1999 kot nedovoljeno češ, da je bil odvetnik J.K. pooblaščenec pokojnega zasebnega tožilca J.H. Ker pa k pritožbi, ki jo je vložil zoper citirani sklep kot pooblaščenec vdove zasebnega tožilca D.H.N., ni predložil njenega pooblastila, je pritožbo podal kot oseba, ki nima pravice do pritožbe (390. čl. ZKP). Strinjati pa se je s pritožnikom, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožbo, h kateri ni bilo priloženo pooblastilo D.H.N., šteti kot nepopolno vlogo ter najprej pritožnika pozvati, da pooblastilo predložiti skladno z določbo 76. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, ampak je, ne da bi pozvalo na predložitev pooblastila, pritožbo zavrglo kot nedovoljeno. S takšnim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo določbe 390. in 2. odst. 375. čl. ZKP, saj za zavrženje pritožbe, ni bilo pogojev. K pritožbi zoper sklep pa je pooblaščenec tudi predložil pooblastilo D.H.N. ter je tako tudi pomanjkljivost vloge - pritožbe sanirana in je ta sposobna za obravnavo. Razlogi, s katerimi pooblaščenec D.H.N. izpodbija sklep, so tako utemeljeni, zaradi česar je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo ter sklep razveljavilo, saj je pritožba pooblačenca zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 150/99 z dne 10.11.1999 dovoljena.

Pri presoji pritožbenih navedb, ki se nanašajo citirani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijanim sklepom potem, ko je prejelo obvestilo, da je zasebni tožilec J.H. dne 30.7.1999 umrl in da upravičenci iz 55. čl. Zakona o kazenskem postopku ne bodo nadaljevali kazenskega pregona zoper obdolženca na podlagi določila 293. čl. ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. in 2. odst. 171. čl. KZ. V odločbi o stroških pa je odločilo, da so določilu 4. odst. 96. čl. ZKP dediči zasebnega tožilca D.N.H. ter mladoletna P. in R.H. dolžni plačati stroške kazenskega postopka in sicer na 60.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino ter plačati potrebne izdatke obdolženca, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina.

Pooblaščenec D.H.N. v pritožbi zoper ta sklep uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka ter odloči, da le ti skladno z določbo 1. odst. 96. čl. ZKP obremenjujejo proračun.

Po smrti zasebnega tožilca, ko nihče od upravičencev iz 55. čl. Zakona o kazenskem postopku ne nadaljuje kazenskega pregona zoper obdolženca, je mogoče ugotoviti, da ni več upravičenega tožilca.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sicer kazenski postopek ustavilo po določbi 293. čl. ZKP, čeprav umika zasebne tožbe v obravnavni zadevi dejansko ni bilo. Določba 293. čl., na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se uporabi takrat, ko tožilec umakne obtožni akt in oškodovanec ne nadaljuje kazenskega pregona (pravilno bi bilo zavreči zasebno tožbo ob analogni uporabi 352. čl. Zakona o kazenskem postopku, zaradi tega, ker ni upravičenega tožilca). Pri odločbi o stroških kazenskega postopka je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 4. odst. 96. čl. ZKP. Po tej določbi mora plačati stroške kazenskega postopka oškodovanec, ki je podal predlog za kazenski pregon in ta predlog kasneje umaknil zaradi česar je sodišče kazenski postopek ustavilo. Izjave upravičencev, ki lahko nadaljujejo postopek po smrti zasebnega tožilca, da pregona ne prevzemajo ni mogoče šteti kot umik obtožnega akta in seveda tudi ne kot umik predloga za kazenski pregon.

Strinjati se je zato s pooblaščencem D. N. H., da se je sodišče pri odločbi o stroških oprlo na napačno pravno podlago, saj ni prišlo do umika zasebne tožbe in seveda tudi ne predloga za pregon. Ker je zasebni tožilec J. H. umrl in nihče ni nadaljeval kazenskega pregona zoper obdolženca tako tudi seveda ni prišlo do nadaljevanja kazenskega postopka. Zakon o kazenskem postopku o stroških kazenskega postopka res izrecno ne določa, kdo je zavezanec za plačilo stroškov kazenskega postopka v takšnem primeru.

96. člen ZKP pa v 1. odst. navaja, da kadar se kazenski postopek ustavi, ali če se izda sodba s katero se obdolženca oprosti obtožbe, ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže izreče sodišče v sklepu oz. v sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki nagrada zagovornika, proračun, razen v primerih, ki so navedeni v naslednjih odstavkih. Ti odstavki obravnavajo dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka in navajajo zavezance za plačilo v naslednjih primerih: kadar kdo vedoma poda krivo kazensko ovadbo (2. odst.); v primeru kadar se po zasebni tožbi ali obtožbi oškodovanca kot tožilca kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo (takrat je stroške kazenskega postopka dolžan plačati obdolženec), ampak se konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali s sodbo s katero se obtožba zavrne, ali s sklepom, s katerim se postopek ustavi, ali obtožnica zavrže; v teh, drugih primerih, pa plača stroške zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec (3. odst.), v 4. odst. pa je določeno plačilo stroškov, ki jih mora poravnati oškodovanec. V katerem primeru pa je oškodovanec zavezanec za plačilo stroškov pa je bilo v tej odločbi že navedeno.

Določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku je tako potrebno šteti kot splošno določbo o plačilu stroškov kazenskega postopka v primerih, ki so v 1. odst. 96. čl. ZKP navedeni in ostale odstavke 96. člena le kot posebno ureditev o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka v navedenih procesnih situacijah in o zavezancih (ovaditelj, zasebni tožilec, oškodovanec kot tožilec in oškodovanec).

Ker v 2. 3. in 4. odst. 96. člena ZKP ni izrecno navedeno, kdo je zavezanec za plačilo stroškov kazenskega postopka v primeru, ko zasebni tožilec umre in nihče od upravičencev ne nadaljuje kazenskega pregona zoper obdolženca, je tako potrebno uporabiti določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku kot splošno določbo in na podlagi te določbe odločiti o stroških.

Strinjati se je tako s pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno, ko je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine ter potrebnih izdatkov obdolženca dedičem zasebnega tožilca. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep v odločbi o stroških spremenilo tako, da je odločilo, da se stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, o katerih bo potrebno odločiti s posebnim sklepom, ko bodo ti znani, izplačajo iz proračunskih sredstev.