Jedro

Revizija ni dovoljena, če revident zanjo ne izkaže pravnega interesa. Ta pa ni izkazan, če upravno sodišče pravnomočno zavrne tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta odpravila prvostopenjski upravni akt ter zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, saj se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2001, s katero je ta ugodila pritožbi X in sklep Območne geodetske uprave L., Izpostava L. z dne 1. 6. 2001 odpravila ter zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje organu prve stopnje. S tem prvostopenjskim sklepom je bil zavržen predlog X za obnovo postopka izdaje odločbe Območne geodetske uprave L., Izpostave L. z dne 17. 3. 1998, s katero je bila za nično izrečena odločba z dne 2. 2. 1996 o spremembi katastrskih podatkov za parc. št. 111 k.o. A. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sledilo napotkom Vrhovnega sodišča ter odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Predlagatelj obnove X ni bil lastnik parcele št. 111 k.o. A. niti lastnik sosednjih parcel, vendar je pri vprašanju, ali je lahko upravičen predlagatelj obnove postopka treba status predlagatelja presojati zgolj v razmerju do postopka za ugotovitev ničnosti odločbe. Predlagatelju namreč ni bila dana možnost sodelovati v postopku za ugotovitev ničnosti, pri čemer je prvostopni organ ravno njemu izdano gradbeno dovoljeno (kot neobstoj gradbenega dovoljenja) uporabil za ničnostni razlog. Zato bi moral sodelovati v postopku zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, pri tem pa se ne ugotavlja obstoj kakšne stvarne pravice na parceli temveč zgolj, ali bi predlagatelj obnove v postopku za ugotavljanje ničnosti zaradi varstva svojih pravic moral sodelovati. Sporna odločba pa v lastninsko pravico tožeče stranke ne posega.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka (revident) vlaga revizijo (prej pritožbo), zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da je lastnik spornih parcel, kar je razvidno iz zemljiške knjige, katastrski postopki pa se vodijo le na zahtevo lastnika, kar pa predlagatelj ni. Položaj stranke v upravnem postopku določa materialni predpis (taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa). Izpodbijana odločba pa je odstop od sodne prakse ter znak arbitrarnega odločanja. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka in stranka z interesom X na revizijo – prej pritožbo nista odgovorila.

5. Po vloženi pritožbi – sedaj reviziji je priglasil intervencijo na strani stranke z interesom Y ter zatrjeval, da je lastnik garaže in s tem zemljišča, na katerem stoji.

6. Revizija ni dovoljena.

7. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. V skladu z določbami prvega in drugega odstavka 107. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke obravnavalo kot revizijo.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu. Pravni interes za njeno vložitev je podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Če upravno sodišče pravnomočno zavrne tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta odpravila prvostopenjski upravni akt ter zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov in pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen oziroma bo izkazoval interes za sodno varstvo. Zgolj možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo, npr. v sklepu X Ips 732/2005 z dne 17. 9. 2009. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

10. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.