Jedro

O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.

Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.

Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.

Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.

Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženki nerazdelno plačata odškodnino v znesku 68.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 22. 1. 2013 do plačila ter mesečno rento, in sicer za čas od 24. 7. 2013 do 12. 9. 2013 znesek 292,84 EUR mesečno, od 13. 9. 2013 do 31. 12. 2013 znesek 275,14 EUR mesečno, od 1. 1. 2014 do 30. 9. 2014 znesek 274,78 EUR mesečno, od 1. 10. 2014 do 31. 12. 2014 znesek 274,42 EUR mesečno in od 1. 1. 2015 dalje znesek 274,12 EUR mesečno. Tožnici je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.020,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je zaradi kršitve profesionalne skrbnosti zdravnika operaterja utrpela poškodbo femoralnega živca, zaradi katere je bila spoznana za nesposobno za delo in invalidsko upokojena. Prekomerna raztegnitev femoralnega živca v okviru priprav na operativni poseg ne predstavlja samo medicinskega zapleta, temveč gre za zdravniško napako, ki je posledica kršitve profesionalne skrbnosti. Dolžnost zagotovitve stabilnosti sklepa operaterja ne razbremenjuje odgovornosti za poškodbo živca v okviru priprav na operacijo. Medicinsko napako dokazuje tudi odgovor Z., saj iz njega jasno izhaja, da je Odbor za strokovna medicinska vprašanja ugotovil kršitve pravil medicinske stroke. Tožnica ne sprejema ugotovitve izvedenca, da gre za prehodno okvaro živca, saj se stanje še sedaj ni dokončno popravilo. Nepravilna je tudi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je po operativnem posegu tožničina desna noga daljša le za 0,5 cm. Tožnica ni bila seznanjena z meritvami dolžine nog pred operacijo, te meritve pa tudi sicer ne morejo biti pravilne, saj tožnica nikoli ni opazila, da bi imela eno nogo občutno daljšo od druge. Tožnica je izpostavila različne meritve in predlagala, da se izvedenec o njih izjasni, vendar je slednji upošteval le meritve prve toženke. Zlasti bi moral sodni izvedenec ustrezno težo pripisati meritvam U., saj gre za meritve v državnem merilu najbolj usposobljene ustanove. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici, da pred operacijo ni prejela pisnih navodil, tudi sicer pa ta navodila ne vsebujejo pojasnil zdravnika pred operativnim posegom. Sodišče je ugotovilo, da je zdravnik operater zadovoljivo izpolnil svojo pojasnilno dolžnost, čeprav v obrazec ni vpisal možnosti podaljšave oziroma prikrajšave noge, do katere po izpovedi izvedenca pride praktično pri vsakem tovrstnem operativnem posegu, verjetnost pa je še večja pri anatomskih značilnostih, ki so bile ugotovljene pri tožnici (t. i. cox vara). Zdravnik operater tožnici tudi ni pojasnil, da pri operativnem posegu lahko pride do poškodbe živca. Pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena niti po posegu, saj je bila poškodba femoralnega živca ugotovljena že drugi dan po posegu, poleg tega je bilo že v bolnišnici jasno, da je prišlo do podaljšanja operirane noge. Kljub temu je bila tožnica odpuščena domov brez diagnoze, brez napotkov in ne da bi vedela in razumela izjemne bolečine in nezmožnost minimalnega premikanja. Zaradi popolne opustitve pojasnilne dolžnosti je bila izpostavljena nadaljnjim posegom, prav tako ni bila deležna predvidene rehabilitacije po menjavi kolka. Predpisana terapija je bila usmerjena v lajšanje bolečin in oživljanje femoralnega živca, pri čemer je bila vsa iniciativa za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja pri osebni zdravnici, fizioterapevtkah Z. in tožnici.

3. Pritožba je bila vročena toženkama, ki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica vtožuje odškodnino za škodo, nastalo ob in zaradi operativnega posega vstavitve umetnega kolčnega sklepa desne noge, ki je bil opravljen dne 21. 4. 2012 pri prvi toženki. Med posegom je prišlo do poškodbe desnega perifernega stegenskega (femoralnega) živca, poleg tega ima tožnica po posegu desno nogo daljšo, kot jo je imela pred tem.

6. Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na dveh dejanskih in pravnih podlagah. Kot prvo trdi, da sta poškodba femoralnega živca in podaljšanje desne noge posledici strokovne napake zdravnika operaterja. Kot drugo prvi toženki očita kršitev pojasnilne dolžnosti pred posegom (ker je operater ni seznanil z navedenima tveganjema operativnega posega) ter popolno opustitev pojasnilne dolžnosti po njem.

7. O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka. Sodišče s pomočjo izvedenca opredeli vsebino standarda profesionalne skrbnosti s tem, da ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahtevajo sodobna medicinska doktrina in strokovni normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera nato odloči, ali je bilo ravnanje zdravnika v konkretnem primeru skladno s temi zahtevami ali pa od njih odstopa ter je zato na mestu očitek, da je zdravnik kršil dolžno skrbnost.1

8. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ortopeda dr. J. B. ugotavljalo vzroke za poškodbo živca in podaljšanje noge ter ali ju je mogoče pripisati neskrbnemu in nestrokovnemu ravnanju delavca prve toženke. Izvedenec je po pregledu celotne tožničine zdravstvene dokumentacije, vključno z rentgensko sliko stanja po operaciji, ugotovil, da je operacija potekala v skladu s pravili medicinske stroke. Do poškodbe živca je prišlo ob eksponiranju operativnega polja ob pristopu k sklepu, pri čemer se odmakne stegenska muskulatura, v kateri se nahaja femoralni živec. Slednji se ob tem vedno nekoliko raztegne, v konkretnem primeru je bila raztegnitev takšna, da je prišlo do okvare, vendar to ni posledica napake oziroma nestrokovnega ravnanja operaterja. Glede podaljšanja desne noge je izvedenec pojasnil, da je osnovna naloga operaterja zagotovitev stabilnega in čvrstega kolčnega sklepa, česar brez vsaj minimalne spremembe dolžine noge praktično ni mogoče izvesti. Operater je v konkretnem primeru izbral pravilno velikost proteze, ki je idealno umeščena. Po operaciji ima tožnica pol centimetra daljšo nogo kot pred operacijo, kar je minimalno podaljšanje, ki je povsem v skladu z medicinskimi standardi.

9. Sodišče prve stopnje je takšno izvedensko mnenje sprejelo kot jasno, popolno in prepričljivo ter na njegovi podlagi ugotovilo, da je bila operacija opravljena v skladu z zahtevami medicinske doktrine ter da operaterju ni mogoče očitati kršitve profesionalne skrbnosti. Poškodba femoralnega živca predstavlja medicinski zaplet, zaradi česar je odškodninska odgovornost prve toženke zanj izključena, medtem ko je podaljšava noge minimalna in strokovno dopustna posledica zagotovitve stabilnega kolčnega sklepa.

10. Glede očitkov o pristranskosti izvedenca pritožbeno sodišče opozarja na drugi odstavek 247. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev. Če je tožnica zaradi tikanja priče T. S., podvomila v izvedenčevo nepristranskost, bi morala na to sodišče opozoriti. Enako velja za očitek o neobjektivnosti izvedenca, ker je dopustil možnost ustnih pojasnil. S to okoliščino je bila tožnica seznanjena ob podaji pripomb na izvedensko mnenje dne 27. 2. 2018, zato bi izločitev izvedenca morala predlagati najkasneje takrat. Kljub temu pritožbeno sodišče poudarja, da niti pisno mnenje niti izpoved izvedenca v ničemer ne kažeta na njegovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, favoriziranje toženk ali kakšno drugo okoliščino, na podlagi katere bi podvomilo v njegovo nepristranskost. 11. Tožnica v pritožbi vztraja, da je poškodba živca med operacijo posledica strokovne napake operaterja, vendar ne navede nobene okoliščine, ki bi vzbujala dvom v pravilnost ugotovitev izvedenca in sodišča prve stopnje. Izkušenost operaterja sama po sebi res ne dokazuje, da je ob konkretnem posegu ravnal z zahtevano skrbnostjo, seveda pa ne dokazuje niti pritožbenih namigovanj, da je bil ravno zaradi prevelike rutine premalo pazljiv. Tožnica je imela ob zaslišanju izvedenca možnost postavljati vprašanja in razčistiti vse nejasne in sporne okoliščine izvedenskega mnenja. Če se z njim še vedno ni strinjala, je imela pravico predlagati postavitev drugega izvedenca. Samo s pritožbenimi navedbami, da je vzrok za njene težave gotovo kršitev dolžne profesionalne skrbnosti ter da so ji drugi zdravniki zagotovili, da je bila storjena medicinska napaka, pa dvoma v strokovnost izvedenskega mnenja ne more vzbuditi, kakor tudi ne prepričati, da je operater med operativnim posegom storil strokovno napako. Prav tako ne more biti odločilen zapis v dopisu Odbora za strokovna medicinska vprašanja pri Z., da iz priložene dokumentacije niso razvidne tako hude kršitve pravil medicinske stroke, da bi terjale izvedbo izrednega strokovnega nadzora. Navedena izjava, dana le na podlagi s strani tožnice predložene dokumentacije in ne da bi se o okoliščinah posega izjavili vsi vpleteni, namreč ne more imeti večje teže od izvedenskega mnenja, ki temelji na celoviti in skrbni presoji vseh okoliščin in dokazov.

12. Za ugotavljanje obstoja zdravniške napake ni bistvena ugotovitev izvedenca, da je okvara živca prehodna, prav tako je nepomembna pritožbena graja te ugotovitve. Morebitna trajnost okvare živca namreč ne spremeni zaključka, da ta okvara ni posledica zdravniške napake. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je bilo pooperativno obdobje za tožnico naporno in da tudi sedaj njeno zdravstveno stanje ni skladno z njenimi željami in pričakovanjem, vendar to za obravnavani postopek ni ključno. Bistveno je, da to stanje ni posledica protipravnega ravnanja operaterja, temveč naključnega zapleta, ki se mu pri operativnem posegu zamenjave kolčnega sklepa kljub potrebni skrbnosti ni mogoče povsem izogniti.

13. Tožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je glede na stanje pred operativnim posegom operirana noga daljša le za 0,5 cm. Njeno nasprotovanje izvira iz nestrinjanja z ugotovitvijo, da je imela že pred operativnim posegom desno nogo za 1,5 cm daljšo od leve, po operativnem posegu pa ta razlika znaša 2 cm. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da dejstvo, da tožnica ni bila seznanjena z meritvami, ki so bile opravljene pri prvi toženki pred operativnim posegom, ne pomeni, da so te meritve napačne. Že okoliščina, da so bile meritve opravljene v okviru priprav na operativni poseg in v času, ko še ni bilo znano, da bo med njim prišlo do zapleta, ki bo vodil v očitke o nestrokovnem ravnanju prve toženke, močno zmanjšuje dvom v njihovo verodostojnost in pravilnost. Poleg tega je izvedenec podatek o podaljšanju noge za 0,5 cm preveril z vpogledom v rentgenski posnetek in ob tem ugotovil, da glede na višino malega trohantra praktično ni razlike v dolžini, ki bi bila posledica samega operativnega posega, temveč gre morda le za minimalno nižji položaj na desni strani. Dvoma v pravilnost predoperativnih meritev ne morejo vzbuditi niti tožničine navedbe, da bi takšno razliko v dolžini nog gotovo opazila. Izvedenec je namreč ugotovil, da je ravno 1,5 cm razlike tista mejna vrednost, ki jo telo še kompenzira, zato je povsem možno, da tožnica razlike bodisi ni opazila bodisi je njene posledice pripisala kakšni drugi okoliščini.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec meritvam drugih izvajalcev zdravstvenih storitev, med njimi zlasti U., ni pripisal nobene teže, saj je (ravno) zaradi različnih podatkov meritve opravil tudi sam. Ob tem je ugotovil, da po operativnem posegu razlika v dolžini nog znaša 2 cm, kar se sklada z meritvami prve toženke. Zgolj z opozarjanjem na ugled U., katerega delavec je izmeril razliko 4 cm in predpisal 3 cm povišice, tožnica dvoma v pravilnost izvedenčevih meritev ne more vzbuditi. Nenazadnje iz pojasnil izvedenca in priče T. S. izhaja, da rezultat meritev in višina povišice nista odvisna le od dolžine nog, temveč tudi od drugih telesnih značilnosti pacienta. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje povzelo in sprejelo izpovedi izvedenca in prič T. S. in K. Š., da je glavna skrb operaterja ob vstavitvi umetnega kolčnega sklepa zagotovitev stabilnosti in čvrstosti sklepa, dolžina nog pa se skuša izenačevati šele, ko je ta cilj dosežen. Izvedenec je ugotovil, da je operater izbral optimalno velikost implantanta, da je proteza idealno umeščena in da je podaljšanje noge minimalno; priča T. S. pa je pojasnil, da je izbral najmanjšo možno velikost kolčne glave, hkrati pa je strokovno utemeljil, zakaj se zaradi anatomskih posebnosti tožničinega kolka podaljšanju noge ni bilo mogoče povsem izogniti. Ker pritožnica navedenih ugotovitev obrazloženo ne napada, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da podaljšanje noge ni posledica strokovne napake, temveč pričakovana posledica strokovno neoporečnega in skrbno izvedenega operativnega posega.

15. Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Obseg pojasnilne dolžnosti je natančneje določen v 20. členu Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), ki med pojasnilno dolžnost zdravnika uvršča tudi pojasnilo o zdravstvenem stanju ter možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah ter drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma zdravljenja. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.2

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zaradi obrabe sklepnega hrustanca operativni poseg zamenjave kolčnega sklepa potreben, ker bi sicer v predvidenem času 3 do 5 let pri tožnici prišlo do poslabšanja degenerativne bolezni desnega kolka s pojavom stalnih bolečin in funkcionalnih motenj, ob nadaljnjem slabšanju bolezni pa bi bila tožnica zelo težko pokretna, s stalnimi bolečinami in s potrebo po stalni protibolečinski terapiji in verjetno tudi pomoči druge osebe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje poškodba femoralnega živca ob primarni vstavitvi umetnega kolčnega sklepa ne predstavlja rednega (običajnega) tveganja, temveč zelo redek zaplet (s statistično pojavnostjo od 0,1 do 3,7 %), zato operater tožnice z njim ni bil dolžan seznaniti. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da pomen pojasnilne dolžnosti skozi leta narašča in da v letu 2012 njen obseg ni bil takšen kot je danes. Nadalje je opozorilo na časovne standarde, ki jim morajo zdravniki slediti in ki jim onemogočajo, da bi paciente obveščali prav o vsakem zapletu, ki se lahko pripeti med posegom. Poudarilo je tudi, da je bil operater pred posegom tožnici na voljo za pojasnila, vendar zanj ni imela vprašanj. Za obdobje po operativnem posegu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila v celoti izpolnjena, saj v odpustnem pismu ni navedeno, da je mišična moč operirane noge slaba, prva toženka pa tožnice z okvaro živca ni seznanila niti kasneje. Ker pa so nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela po posegu, posledica poškodbe živca in ne opustitve pojasnilne dolžnosti, med nedopustnim ravnanjem prve toženke in tožničino škodo ni vzročne zveze.

17. Nepomembne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj tožnici ni verjelo, da pred operacijo ni prejela Navodil pacientom po vstavitvi popolne endoproteze kolka - TEP kolka (B12), saj drži, da so v njih vključena le navodila pacientom po posegu, pri čemer gre za opis tipičnega poteka rehabilitacije, brez specifik, ki jih terjajo morebitni zapleti med posegom. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni izhajalo iz ugotovitve, da je operater tožnico pred posegom ustno seznanil z možnostjo podaljšanja noge in poškodbe živca, zato so nepomembne tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica dokazuje, da tovrstnega pojasnila ni prejela.

18. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je zdravnik operater ni poučil oziroma ji ni pojasnil, da lahko pri operativnem posegu pride do poškodbe živca, z nobeno navedbo pa ne napada ugotovitve, da poškodba živca ne predstavlja rednega tveganja, prav tako ne nasprotuje dodatnim razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da operater tožnice na to tveganje ni bil dolžan opozoriti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbe opravilo le uradni preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega in v pritožbi neizpodbijanega dejanskega stanja (da poškodba femoralnega živca ne predstavlja rednega tveganja posega, temveč gre za zelo redek zaplet, pri čemer posledice zapleta ne dosegajo nevšečnosti, ki jih prinaša naravni potek bolezni) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da glede tveganja poškodbe femoralnega živca ni obstajala pojasnilna dolžnost operaterja.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da skladno z izvedenskim mnenjem možnost pomembnega podaljšanja noge sodi med tipična tveganja pri posegu zamenjave kolčnega sklepa. Opozorilo na to tveganje zato zagotovo sodi v pojasnilno dolžnost operaterja, vendar iz v nadaljevanju navedenih razlogov njegova opustitev ne utemeljuje odškodninske odgovornosti prve toženke. Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. To bi se v konkretnem primeru zgodilo, če bi pri tožnici prišlo do pomembnega podaljšanja noge. V nasprotju s tem je izvedenec ugotovil, da je podaljšanje tožničine desne noge za 0,5 cm minimalno in nepomembno ter kot tako ne predstavlja potrebe niti po prilagojenem ortopedskem obuvalu. Nadalje je pojasnil, da tudi dodatna razlika 0,5 cm na že prej obstoječo razliko na tožničino hojo in funkcionalnost verjetno ne bi pomembno vplivala, saj ni nikjer zabeleženo, da bi tožnica sama opozorila na večjo razliko v dolžini nog in sama ugotavljala potrebo po povišici. Ker minimalno podaljšanje noge samo po sebi za tožnico torej nima negativnih posledic in bi bilo ob odsotnosti poškodbe živca praktično neopazno, zaradi njega ni prišlo do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja in s tem realizacije tveganja, na katerega bi morala biti opozorjena (pomembno podaljšanje noge). Ugotovljena kršitev pojasnilne dolžnosti zato ne more voditi v odškodninsko odgovornost prve toženke.

20. Kljub temu, da za zavrnitev pritožbe glede pojasnilne dolžnosti pred operativnim posegom zadostujejo že zgoraj navedeni razlogi, pritožbeno sodišče dodaja sledeče. Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet,3 medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne.4 Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.5

21. Tožnica je imela zaradi razvojne nepravilnosti napredujočo artrozo sklepčnega hrustanca. Zaradi te obrabe je že pred posegom več let čutila pogoste bolečine, izvedenec je ugotovil, da bi bilo glede na predviden potek bolezni njeno sedanje zdravstveno stanje slabše kot je po operaciji in poškodbi živca ter podaljšanju noge. Obraba kolčnega sklepa je napredujoča bolezen, edina znana uspešna oblika zdravljenja je operativni poseg z vstavitvijo umetnega kolčnega sklepa. Tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne trdi, da bi ji majhno tveganje poškodbe živca in verjetnost minimalnega podaljšanja noge lahko vzbudila pomisleke glede posega ter vsaj z majhno stopnjo verjetnosti vodila v odločitev, da se posegu ne podvrže. Čim je tako, pa posledic naključnega (poškodba živca) in pričakovanega (podaljšanje noge) zapleta med operativnim posegom ni mogoče vzročno povezati z opustitvijo opozorila s strani operaterja.

22. Tožnica v pritožbi vztraja pri očitku, da je prva toženka kršila pojasnilno dolžnost, ker je pred odpustom iz bolnišnice ni seznanila s poškodbo živca in podaljšanjem noge ter jo je odpustila domov brez napotkov, zaradi česar tožnica ni bila deležna potrebne rehabilitacije. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da te navedbe po vsebini ne predstavljajo očitka kršitve pojasnilne dolžnosti. Tožnica namreč zatrjuje, da ni bila deležna ustreznega zdravljenja in ustreznih navodil glede zdravljenja, kar pomeni, da odškodninsko odgovornost prve toženke v tem delu utemeljuje s strokovno (medicinsko) napako njenih zdravstvenih delavcev po izvedbi operativnega posega.

23. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni izkazala nastanka škode zaradi prepozno postavljene diagnoze in napotitve na EMG, saj je izvedenec ugotovil, da je zdravljenje kljub temu potekalo v skladu s pravili stroke, rehabilitacija se zaradi tega ni podaljšala, tožnica pa je bila deležna vseh potrebnih ukrepov za izboljšanje zdravja oziroma preprečitev njegovega poslabšanja. Pozna postavitev diagnoze in pomanjkljivi napotki tudi niso vplivali na uspeh zdravljenja, saj je po ugotovitvah izvedenca regeneracija živca spontana in je bistveno ni mogoče pospešiti, medtem ko tožnica sama priznava, da z operiranim kolkom ni imela in nima težav. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica zaradi malomarnega zdravljenja po nepotrebnem podvržena Doppler preiskavi. Slednja je bila opravljena, da bi se izključila možnost življenjsko nevarne globoke venske tromboze, pri čemer ni izkazano, da v primeru zgodnejšega diagnosticiranja poškodbe živca preiskava ne bi bila indicirana. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila tožnica po prihodu iz bolnišnice zaskrbljena za svoje zdravje, vendar so bili osnovni razlog skrbi odstopanje od pričakovanega poteka rehabilitacije in bolečine, do katerih je prišlo zaradi same poškodbe živca. Kolikor se pritožbena omemba nerazumevanja bolečin in nezmožnosti premikanja nanaša na negotovost, ki jo je tožnica trpela zaradi pozne postavitve diagnoze, pa sodišče dodaja, da tožničine navedbe ne omogočajo zaključka, da je bila ta negotovost tako intenzivna in dolgotrajna, da je sama zase prerasla v pravno priznano obliko strahu.

24. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da bi bila lahko pooperativna oskrba s strani prve toženke bolj skrbna, prav tako tožnici pritrjuje, da bi morali zdravniki prve toženke resneje obravnavati njene navedbe o bolečinah in težavah, vendar navedeno za ta postopek ni bistveno. Ključno namreč je, da zaradi navedenih opustitev rehabilitacija ni potekala bistveno drugače kot bi sicer, predvsem pa je pomembno dejstvo, da se tožničine bolečine in zdravstvene težave, ki jih je trpela zaradi operativnega posega in nesrečnega medicinskega zapleta, zaradi teh opustitev niso povečale oziroma poslabšale.

25. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo namreč ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, medtem ko je tožena stranka priglasila le strošek sodne takse za odgovor na pritožbo, ki ji ni nastal, saj odgovor na pritožbo ni taksiran.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 384/2009 z dne 19. 5. 2011, II Ips 80/2011 z dne 29. 3. 2012 in II Ips 302/2011 z dne 26. 4. 2012. 2 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016 in II Ips 140/2015 z dne 10. 11. 2016. 3 Če je izkazana medicinska napaka, se vprašanje pojasnilne dolžnosti ne pojavi, saj je odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove podana zaradi ravnanja contra legem artis. 4 Ker gre za ugotavljanje hipotetičnega ravnanja pacienta, bi bila pretirana zahteva, da pacient dokaže, da v poseg ne bi privolil, temveč zadostuje izkaz verjetnosti, da bi pravilno opravljena pojasnilna dolžnost lahko vplivala na njegovo odločitev glede nadaljnjega zdravljenja. 5 Primerjaj K. Pohar, Pojasnilna dolžnost zdravnika: obseg pojasnila o tveganjih (zlasti opomba št. 169), Podjetje in delo - 2013, številka 1, str. 146.