Jedro

Dokazno breme o obsegu podržavljenega premoženja nosi denacionalizacijski upravičenec. Samo z izpovedjo prič, ki so posredno bile seznanjene s številom podržavljenih delnic, ni dovolj zanesljivo izkazano število podržavljenih delnic.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 30.11.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega dela delniškega kapitala - Hipotekarne banke in v korist denacionalizacijskega upravičenca P.K. za 2.500 delnic priznala odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 343.279,5 SIT, kar na dan izdaje odločbe znaša 4.227,58 DM, s pripadajočimi obrestmi. Obveznice je zavezanec dolžan izročiti v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe v posest začasni skrbnici S.K. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so obravnavane delnice bile podržavljene ex lege v okviru celotnega delniškega kapitala oziroma delniške družbe Hipotekarne banke po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list DFJ, št. 98/46). Delniški kapital je bil razdeljen na 50.000 delnic po nominalni vrednosti 100 takratnih din. Po poročilu ob zaključku likvidacije Hipotekarne banke z dne 30. septembra 1948 je likvidacijska glavnica znašala 600.824,94 takratnih din. Na podlagi podatkov te listine je izračunana vrednost podržavljenega dela delniškega kapitala za 2.500 delnic. Po ugotovitvah tožene stranke je pokojni P.K. tudi v času likvidacije banke še imel 2.500 delnic, kar je tožena stranka oprla na izpovedi prič J.K., S.K. in A.K. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovitev, da je pokojni P.K. v času podržavljanja imel v lasti 2.500 delnic, je tožena stranka oprla le na izpovedi prič, saj vlagatelji zahteve o tem niso predložili listinskih dokazov. Zaslišane priče so vedenje o tem, da naj bi pokojni P.K. imel 2.500 delnic leta 1948, oprle na pripovedovanje drugih oseb in niso ničesar vedele povedati o tem, kje so bile shranjene oziroma deponirane te delnice, niti jim ni bilo znano točno število delnic. Izpovedi zaslišanih prič zato ni mogoče šteti za zadosten dokaz o tem, da je ob podržavljanju pokojni P.K. bil lastnik 2.500 delnic. Iz poročila o zaključku likvidacije banke z dne 30. septembra 1948 je razvidno, da bodo delničarji iz preostale likvidacijske glavnice v znesku 600.824,94 takratnih din prejeli poplačilo v višini 12 din za delnico. To pomeni, da bi denacionalizacijski upravičenec bil upravičen do svojega deleža kapitala, če je ob podržavljanju bil delničar z izkazanim imetništvom 2.500 delnic in ni prejel poplačila iz likvidacijske glavnice. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Po neizpodbijanih ugotovitvah je delniški kapital Hipotekarne banke bil podržavljen na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, torej po predpisu navedenem v 3. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Vendar je v obravnavani zadevi sporno, ali je denacionalizacijski upravičenec ob podržavljenju bil lastnik 2.500 delnic te družbe in če zanje ni prejel poplačila iz likvidacijske glavnice 600.824,94 takratnih din. Obseg podržavljenega premoženja družbe je tožena stranka ugotavljala na podlagi poročila o zaključku likvidacije banke, po katerem je likvidacijska glavnica ob zaključku likvidacije znašala 600.824,94 takratnih din. Po ugotovitvah v izpodbijani odločbi, tožeča stranka k izračunu vrednosti premoženja banke v času likvidacije ni imela pripomb. Dejstev, ki niso bila sporna, tožena stranka ni bila dolžna dokazovati (160. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), dolžna pa je bila ugotoviti resnično stanje stvari (7. člen ZUP). Točna je namreč tožbena trditev, da iz istega poročila izhaja, da bodo delničarji prejeli na delnico 12 takratnih din. S vprašanjem ali so delničarji prejeli kakšno poplačilo, se tožena stranka ni ukvarjala, in v izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, zakaj je bila pri izračunu odškodnine upoštevana celotna glavnica ob zaključku likvidacije banke, čeprav je v istem poročilu navedeno, da je na glavnici udeležena splošna ljudska imovina z 82 %. Točna je tudi tožbena trditev, da je ugotovitev, da je pokojni P.K. ob podržavljenju družbe bil lastnik 2.500 delnic, tožena stranka oprla le na izpovedi prič J.K., S.K. in A.K., ki so svojo izpoved o številu delnic denacionalizacijskega upravičenca oprle na njegovo pripovedovanje na družinskih srečanjih. Zaslišane priče so torej samo posredno bile seznanjene s številom delnic in točno je, da niso vedele ničesar povedati o tem, kje so bile delnice shranjene oziroma deponirane. Zato tudi po presoji sodišča samo na tej podlagi še ni zanesljivo izkazano, da je pokojni P.K. ob podržavljenju družbe bil lastnik 2.500 delnic. Drugih dokazov o tej odločilni dejanski okoliščini vlagatelja zahteve nista predložila, čeprav je dokazno breme na njuni strani in je pokojni P.K. po podatkih poslanih upravnih spisov bil ravnatelj banke in tudi sopodpisnik poročila o likvidaciji banke.

Dejansko stanje v bistvenih dejanskih okoliščinah je torej pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev. Sodišče zato ne more rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.