Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Tožnik je imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v drugi državi članici EU, kar pri presoji pomanjkljivosti ne zadošča. Glede tega je prepričljiva tudi presoja tožene stranke v zvezi z dostopom prosilcev do zdravstvene oskrbe (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), ki je tožnik s posplošenim tožbenim ugovorom ne ovrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III

2.za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 12. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

3.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (26. 11. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika 29. 9. 2025 vnesla Republika Bolgarija, 17. 11. 2025 pa Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Bolgariji 8. 12. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 12. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

4.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa najprej povzela njegove izjave na prvem osebnem razgovoru (15. 1. 2026). Iz njih je razvidno, da v Bolgariji ni imel varne in spodobne nastanitve, kar je nanj psihično vplivalo. V centru je bil nastanjen približno deset dni, hrana je bila v redu in je je bilo dovolj (trije obroki dnevno). Z nastanitvijo v azilnem domu je imel manjše težave. Vsi so se do njega vedli spoštljivo, ne ve, zakaj je zapustil center, bil je v slabem psihičnem stanju. Imel je težave z dostopom do organizacij, ki bi mu pomagale razumeti postopek mednarodne zaščite. Želel je ostati v Bolgariji, vendar je odšel zaradi psihičnih težav. V zaprtem centru je bilo vse v redu, v odprtem pa ne. Prostor je bil videti zapuščen, sanitarije neprimerne, spalnica in hrana slaba. Zato je po enem dnevu odšel.

5.Iz tožnikovih izjav na drugem osebnem razgovoru (19. 2. 2026) je razvidno, da ni imel težav v zaprtem centru, kjer je bival šest dni. V odprtem centru so se zaposleni slabo obnašali, prisoten je bil rasizem. Zjutraj v menzi ali pri preverjanju prisotnosti so mu govorili, da ne marajo Arabcev in da naj odide naprej v Francijo ali Španijo. Obroki so bili majhni in niso zadostovali (dva na dan). Hrano si je kupil sam. V sobi je bivalo deset oseb in niso bile primerne za bivanje, luč je bila le dopoldan. Sanitarije so bile umazane, pralnice ni bilo. Posteljnina je bila stara ter polna insektov in pršic. V sobah so bile stare obleke prosilcev, ki jih ni nihče pospravil. V odprtem centru se je prehladil in dobil vročino, zdravnik mu je dal štiri tablete. Na dvorišču je srečeval starejše ljudi, ki so bili po njegovem mnenju umsko prizadeti. Ljudje so bili razdeljeni po skupinah, Arabci v enem delu, družine v drugih, starejši so bili posebej nastanjeni, dvorišče je bilo skupno. V Bolgariji ni zaprosil za zdravniško pomoč zaradi težkega psihičnega stanja, saj ni bilo zdravnika. Na vprašanje uradne osebe, zakaj trdi, da ni bilo zdravnika, glede na to, da mu je le-ta predpisal zdravila, je tožnik odgovoril, da bi lahko bil napoten k specialistu, vendar bi moral za to plačati. V odprtem centru je bil štiri dni. Zapustil ga je, ker ni prejel pomoči vladnih in nevladnih organizacij, sicer bi počakal do konca postopka. Bil je v slabem psihičnem stanju in ni dobil informacij o postopku mednarodne zaščite in življenju v Bolgariji. Na vprašanje, naj pojasni, česa se je bal, je odgovoril, da ni mogel spati, strah ga je bilo, ker je bilo kot v zapuščenem, skoraj porušenem stanovanju. Slišal je glasne zvoke, kot da bi šlo za divje živali. Na dvorišču se je bal, da ga bodo ljudje, ki so bili videti umsko prizadeti, napadli ali prijel za vrat. Na poziv uradne osebe je pojasnil, da je na prejšnjem razgovoru z navedbami, da je imel tri obroke dnevno in da hrana ni bila slaba, mislil na bivanje v zaprtem centru, kjer je bila zdravniška oskrba in dobra namestitev. Na vprašanje, zakaj je prvič izjavil, da ne ve, zakaj je zapustil odprti center, je odgovoril, da se tega ne spomni. Na prvem osebnem razgovoru ni omenil vseh težav, ker ni razumel vprašanj. Če bo predan Bolgariji, bo leto in pol zaprt ali pa ga bodo vrnili v izvorno državo.

6.Tožnik je 25. 2. 2026 po elektronski pošti predložil fotografije dveh prostoročno zapisanih izvidov, ki naj bi nastala med obravnavo 3. 2. in 10. 2. 2026 pri prof. dr. A. A. Iz izvidov je razvidna diagnoza F51.9 (Neorganska motnja spanja neopredeljena; Emocionalna motnja spanja brez dodatne opredelitve).

7.Tožena stranka izpostavlja, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, in da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna.

8.Iz tožnikovih izjav je razvidno, da se kot prosilec ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju, saj so mu bili zagotovljeni hrana, nastanitev in zdravniška oskrba. Trditev, da hrane ni bilo dovolj, ne daje podlage za sklep o obstoju upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti. Glede tožnikovih navedb, da si je moral sam plačati specialistično obravnavo, tožena stranka pojasnjuje, da prosilci niso diskriminirani, saj so, kot izhaja iz javno dostopnih informacij, v enakem položaju kot državljani Republike Bolgarije. Iz poročila AIDA je razvidno, da je prosilcem za mednarodno zaščito sicer omogočen dostop do zdravstvenih storitev, vendar pa je zaradi splošnega poslabšanja nacionalnega zdravstvenega sistema otežen, kar velja tudi za bolgarske državljane. V zvezi s tožnikovimi izjavami o pripombah zaposlenih (da ne marajo Arabcev in da naj tožnik nadaljuje pot) se tožena stranka sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023, da posmehljivo govorjenje zaposlenih ne utemeljuje domneve, da bo prosilec v primeru predaje izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožena stranka še poudarja, da se s pritožbami zaradi bivalnih okoliščin soočajo vse države članice, še posebej tiste, ki so izpostavljene migracijskemu pritisku, tudi Slovenija. Prisotnost insektov v nastanitvenih kapacitetah, kjer se pogosto izmenjuje večje število oseb, kar je mogoče razbrati tudi iz tožnikovih izjav, je neizogibna in je ni mogoče šteti za sistemsko pomanjkljivost. Tožnikove izjave potrjujejo, da lahko za higienske razmere v nastanitvenih kapacitetah največ storijo prosilci sami.

9.Podlage za obstoj sistemskih pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ne dajejo niti tožnikove izjave, da so bile na dvorišču azilnega doma ostarele osebe s težavami v duševnem zdravju, saj gre za tožnikov osebni občutek. Prisotnost najranljivejših v ločenem delu nastanitvenega kompleksa celo potrjuje, da se pristojne službe trudijo, da imajo vsi ustrezne bivanjske razmere.

10.Tožena stranka ni verjela tožniku, da ni bil informiran o poteku postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav je namreč razvidno, da je bil najprej šest dni v zaprtem centru, preden je bil nastanjen v azilni dom, kar so bolgarske pristojne službe storile, ker je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je sam odgovoren za to, da ni spremljal postopka, tako kot je to opustil tudi v Sloveniji, ko je na drugem razgovoru izjavil, da ni razumel vprašanj na prvem, čeprav je bil takrat večkrat pozvan, naj na to opozori. Če bi tožnik v Bolgariji počakal na osebni razgovor, bi zagotovo dobil odgovore na vsa vprašanja.

11.V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti ne utemeljujejo tožnikove izjave, da ga bodo po predaji zaprli za eno leto in pol. Predaje ne onemogočajo niti predloženi izvidi, saj ob upoštevanju izhodišč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 20/2024 ne izkazujejo resnega zdravstvenega stanja.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožnik ob sklicevanju na svoje izjave v upravnem postopku meni, da je izkazal obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti v "odprtem kampu" v Sofiji. Tamkajšnje bivanjske razmere so namreč neprimerne, žalitve uradnih oseb so tožnika spravile v stisko. Ni pravilno stališče tožene stranke glede zdravstvene oskrbe. Predaja Bolgariji bo povzročila poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Tam ne bo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in mu ne bodo zagotovljeni osnovni pogoji za sprejem. V nadaljevanju se sklicuje še na informacije o stanju v Bolgariji.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo A3 sodnega spisa, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj se kljub pravilno vročenemu vabilu ni udeležil naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Republika Bolgarija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke d prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Bolgarije opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Bolgariji nastanjen v azilnem domu. Zato s posplošenim tožbenim ugovorom, " da (tožnik) tam ne bo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito" ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik v Bolgariji tak položaj. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Republika Bolgarija kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi tretjega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja bolgarskih organov s pravom Unije pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

1.Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

2.V zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, je SEU sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

3.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

4.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

5.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Bolgariji na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v bolgarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

6.Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku, ki jih v tožbi le ponavlja, tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v bolgarskem azilnem domu, saj se, glede na to, da so mu bili zagotovljeni hrana, nastanitev in zdravniška oskrba, kot prosilec očitno ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Tožniku so torej bili zagotovljeni osnovni bivalni pogoji, morebitna nečistoča v bolgarskem azilnem domu pa je tudi po presoji sodišča posledica dejstva, da gre za ustanovo z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi in temu primerno organizacijo (namestitev več oseb v eno sobo). V zvezi s tem sodišče še pripominja, da je tožnik v azilnem domu bival le krajši čas, nato pa odšel v Republiko Slovenijo. Z obravnavanega vidika niso upoštevne niti tožnikove navedbe o neprimernosti izjav zaposlenih (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe). Glede na navedeno se tožnikova izkušnja njegovega bivanja v bolgarskem azilnem domu nedvoumno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.

7.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 15. 1. 2026. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Bolgariji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

8.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti bolgarskega azilnega sistema, pri čemer je upoštevalo tožnikovo dokazno gradivo v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik namreč izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane navedbe je tožena stranka prav tako podala šele v odgovoru na tožbo. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe o upoštevnih razmerah v Republiki Bolgariji.

9.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Bolgariji na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo bolgarski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

10.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti tožnik dokazuje z "Informacijami o stanju v Bolgariji" (priloga A3 spisa). V poročilu AIDA za Republiko Bolgarijo za leto 2023 (posodobitev leta 2024) je res navedeno, da so se pogoji v večini sprejemnih centrov slabšali, vendar se te informacije ne nanašajo na obdobje tožnikovega bivanja, pri čemer navedene okoliščine (ob ugotovljeni izkušnji tožnika) tudi sicer same po sebi ne dajejo podlage za sklep o obstoju upoštevnih sistemskih pomanjkljivostih in nevarnosti, da bo tožnik ob predaji izpostavljen nehumanim in ponižujočim razmeram v smislu 4. člena Listine. Upoštevati je treba še, (1) da si tožnik med nekajdnevnim bivanjem ni mogel ustvariti celostne slike o pogojih nastanitve v Republiki Bolgariji, (2) da je tožena stranka življenjsko prepričljivo pojasnila, da je s krepitvijo migracijskih tokov občasna prezasedenost v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic reden pojav, razmere v katerih se znajdejo prosilci, pa so izraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic EU, in (3) da je iz omenjenega poročila, ki je v upravnem spisu, razvidno, da so predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo kljub temu potekale. Kot rečeno je v obravnavani zadevi bistveno, da je imel tožnik zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v drugi državi članici EU, kar pri presoji pomanjkljivosti ne zadošča. Glede tega je prepričljiva tudi presoja tožene stranke v zvezi z dostopom prosilcev do zdravstvene oskrbe (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), ki je tožnik s posplošenim tožbenim ugovorom ne ovrže.

11.S tožbenimi navedbami tožnik smiselno trdi tudi, da njegove zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Bolgariji.

12.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.

13.Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Bolgarijo. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Bolgariji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo, saj je le posplošeno nasprotoval s tem povezani presoji tožene stranke (povzetek je razviden iz 10. v zvezi s 5. točko obrazložitve te sodbe). Iz navedenega torej očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

14.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Bolgariji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Bolgariji; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. V takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Bolgariji ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

15.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

Da bi razmere v bolgarskem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

C-578/16, točke od 73 do 75.

V smislu omenjene sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).