Jedro

Tožnikova nesreča (škoda) je nastala brez toženčeve krivde. Zanjo je odgovoren tožnik sam, ker je škoda posledica njegove nepravilne delovne operacije, ki jo je, čeprav pravilno poučen, opravil v nasprotju z osnovnimi pravili varnosti in dotedanjim načinom dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da toženec ni odškodninsko odgovoren za njegovo delovno nezgodo z dne 13.06.1996. Sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo tožnik, ki je predlagal, naj se sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi. Po revizijskih izvajanjih je pritožbeno sodišče očitno spregledalo krivdno odgovornost toženca. Ta bi moral v skladu s predpisi iz varstva pri delu in zidarskimi običaji zagotoviti tožniku pri konkretnem delu pomoč, saj bi morala 50 kg težko cementno vrečo dvigniti in jo stresti v sod dva delavca in ne le en sam. Na tečaju za zidarska dela leta 1972 je pridobil znanje le o zidarskem delu in zaradi napredka tehnike v 24 letih izpit iz leta 1972 ne more več zadovoljiti varnostnih zahtev današnjega časa. Toženec ni zagotovil tožniku varnega delovnega procesa. Pri delu bi moral tožnika nadzorovati nadzorni delavec, ki bi ga moral zagotoviti delodajalec.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je bila zgolj presoja, ali je bilo materialno pravo v postopkih na nižjih stopnjah sojenja pravilno uporabljeno. Ta preizkus je moralo revizijsko sodišče opraviti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja naslednje: Tožnik je opravil tečaj za zidarja leta 1972 in od tedaj dalje opravlja zidarska dela. Pri tožencu se je zaposlil 01.06.1996 ter se poškodoval 13.06.1996. Navedenega dne je pripravljal cementni obrizg, pri čemer je moral z zajemalko iz vreče cementa vsipavati cement v sod mešalca, napolnjenega do določene mere z vodo. Poškodbo na desni roki - rupturo tetive dolge roke bicepsa - je dobil, ko je z desno roko dvignil vrečo cementa in hkrati z levo roko držal cev za vodo. Na tak način do nezgode ni delal, ampak je delal pravilno, kot je bil poučen; 50-kg vreče s cementom mu ni bilo potrebno dvigovati, ker bi moral iz nje s pomočjo zajemalke stresati cement v mešalec. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je tožnik sam odgovoren za svojo nezgodo, ker ni delal s pazljivostjo, ki se pričakuje od običajno skrbnega delavca in da ker je delo opravljal s hudo malomarnostjo. Ker na strani toženca nista ugotovili odgovornosti, sta zaključili, da toženec ni odškodninsko odgovoren za tožnikovo škodo (pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi takega zaključka tožbeni zahtevek zavrniti in ne sprejeti vmesne sodbe, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje).

Revizijski preizkus izpodbijane sodbe po oceni revizijskega sodišča ni potrdil z revizijo uveljavljene kršitve materialnega prava.

Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo delavca, ki jo ta utrpi pri delu ali v zvezi z delom, se presoja po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki jih določa Zakon o obligaciijskih razmerjih (ZOR). Da je delodajalec lahko odgovoren delavcu za škodo, morajo biti izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: škodljivo ravnanje ali opustitev določenega ravnanja povzročitelja škode (16. člen ZOR), nastanek škode (155. člen ZOR), vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo ter odgovornost (154. člen ZOR).

Odgovornost toženca naj bi bila v tem primeru krivdna. Tožnik se je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj poškodoval, ko je z eno roko dvigoval (premikal) 50-kg vrečo cementa. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik poučen o pravilnem delu in da je tako delal vse do obravnavane nezgode (kot zidarski delavec od leta 1972 dalje), da je v tem primeru delal nepravilno in premalo skrbno, da mu vreče ni bilo potrebno dvigovati in da je šlo za preprosto delovno operacijo. Take ugotovitve so utemeljevale sklep sodišč nižjih stopenj, da je tožnikova nesreča (škoda) nastala brez toženčeve krivde, to je, da zanjo on ni odgovoren, ampak tožnik sam, ker je škoda posledica njegove nepravilne delovne operacije, ki jo je, čeprav pravilno poučen, opravil v nasprotju z osnovnimi pravili varnosti in dotedanjim načinom dela. Takih zaključkov tožnik ne more ovreči z revizijsko trditvijo, da je do nezgode prišlo zaradi 50-kg cementne vreče, ki bi jo morala nositi in stresati v sod dva delavca in ne le on sam. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da cementne vreče sploh ni bilo potrebno dvigovati pri stroju, ker je bilo treba cement vsipavati z zajemalko. Ker je šlo pri opisanem delu za preprosto delovno operacijo, je v nasprotju z ugotovitvami sodišč nižjih stopenj revizijska trditev, da bi moral tožnika pri obravnavanem delu nadzorovati "nadzorni delavec". Revizijsko sodišče zaključuje, da ugotovljeno dejansko stanje potrjuje pravilnost sklepa sodišč nižjih stopenj, da je do tožnikove nezgode prišlo brez toženčeve krivde in da je tožnik zanjo odgovoren sam. V reviziji zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana. Revizijsko sodišče je moralo zato tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 164. členu ZPP.