Jedro

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z betonskega roba objekta z višine približno 10 metrov v globino. Do nezgode je prišlo, ko se je tožnik pri meritvi nagnil naprej, pri čemer se je prijel za ograjo, ta pa se je zaradi dotrajanosti odlomila in je tožnik skupaj z njo padel na tla. Delo na višini približno 10 m je nevarna dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka pa je za delovno nesrečo tudi krivdno odgovorna. Na skupnem gradbišču niso bili zagotovljeni ukrepi za varno delo. Pri delu na višini ni bila postavljena ustrezna ograja niti niso bili delavci varovani z varnostnim pasom. Tožnikovo delo se ni izvajalo pod nadzorstvom strokovne osebe. Ograja, na katero se je tožnik naslonil, ni ustrezala zahtevanim merilom glede varnostne ograje. Na delovišču tudi niso bili zagotovljeni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali padce v globino. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, saj tožnika ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na višini. Zaradi nepravilne organizacije dela tožniku ni preostalo drugega, kot da delo (meritve vertikale zidu) opravi v nevarnih pogojih. V takšnem primeru tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 56.609,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji obrestni zahtevek za čas od 15. 2. 2008 do 17. 8. 2010 pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati na račun prvostopenjskega sodišča pravdne stroške tožnika v višini 4.260,83 EUR, tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 440,00 EUR in na račun sodnih taks plačati 1.116,00 EUR (II., III. in IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi moralo delovno sodišče neposredno izvesti vse dokaze, ki jih je prej izvedlo stvarno nepristojno sodišče splošne pristojnosti. Meni, da lahko senat prosto presoja vrednost dokazov le, če je neposredno sodeloval pri izvedbi dokazov. Zato sta podani kršitvi načel neposrednosti in proste presoje dokazov. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka pri nastanku delovne nezgode. Tožnik pri delu ni bil novinec, saj je na tem objektu opravljal delo že mesec dni, in je bil seznanjen z delovnimi razmerami. Po oceni tožene stranke se merjenja vertikale s svinčnico z višine 10 m na način, kot se ga je lotil tožnik, ne bi lotil nihče, zato gre za samovoljno ravnanje tožnika. Ker tožnik ni bil kvalificiran za delo na višini, bi lahko takšno delo odklonil. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da se bo tožnik nezavarovan povzpel na višino 10 m. Tega mu ni nihče odredil. Zato tudi ni pomembno, ali je tožena stranka usposobila tožnika za delo na višini. Tožnik ni bil pazljiv in ni varoval svojega zdravja. Tožena stranka ocenjuje, da tožnikovo ravnanje ni bilo dovolj skrbno, zato bi moral vsaj v 50 % prispevati k delovni nezgodi. Tožena stranka nadalje meni, da je upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih previsoko odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita kršitev načela neposrednosti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki so bile pred tem zaslišane pred stvarno nepristojnim sodiščem. Iz prvega odstavka 4. člena ZPP izhaja, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi neposrednega obravnavanja. Kljub temu pa po določbi drugega odstavka 4. člena tega zakona lahko sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi posredno izvedenih dokazov, če tako določa zakon. Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom opr. št. P 362/2010 z dne 16. 10. 2013 izreklo za stvarno nepristojno glede zahtevka zoper toženo stranko in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. V skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZPP pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče. Navedeno pomeni, da so vsa procesna dejanja, vključno z izvedenimi dokazi z zaslišanjem prič, ostala v veljavi. S procesnega vidika ni nič narobe z izvedbo oziroma ponovitvijo dokaznega postopka pred spremenjenim senatom sodišča prve stopnje. Bistvo načela neposrednosti je v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki podajali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo vse dokaze (drugi odstavek 321. člena ZPP). Tej zahtevi je bilo v konkretnem primeru zadoščeno, saj je senat, ki je izdal sodbo sodišča prve stopnje, tisti, ki je opravil zadnji narok za glavno obravnavo 9. 6. 2015, pri čemer je spoštoval vse določbe ZPP o opravi naroka pred spremenjenim senatom (primerjaj tretji odstavek 302. člena ZPP).

7. Prav tako ni podana zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tožena stranka z navedbo te procesne kršitve dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje odločilno dejansko stanje: - tožnik se je dne 12. 10. 2006 poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z betonskega roba objekta z višine približno 10 metrov v globino; - koordinator varnosti na delovišču A.A. je pred tem odredil delo na višini, in sicer montažo novih profilov za fasado na konstrukciji, v okviru katerega je bilo treba opraviti meritev vertikale zidu, ter delavce razdelil v dve skupini; - tožnikova skupina ni mogla uporabiti stroja oziroma pomožnega dvigala, ki je stal neposredno ob konstrukciji, varnostnega pasu, ki je bil na razpolago, pa pri opravilu meritve vertikale zidu ni bilo mogoče uporabiti, ker se ni bilo mogoče nikamor pripeti; - koordinator varnosti na delovišču je svetoval uporabo lestve, ki pa so bile prenizke ter po tožnikovem vedenju nestabilne in s tem nevarne, predlog za postavitev gradbenega odra pa je koordinator zavrnil; - odklonitev dela ni bila realna možnost, saj bi delavcem grozila „izguba službe“ in s tem vsakršnega dohodka, na kar jih je opozoril koordinator varnosti; - tožnik, ki ni imel opravljenega preizkusa usposobljenosti za varno opravljanje dela na višini, se je v teh okoliščinah v odsotnosti ostalih razpoložljivih delovnih sredstev povzpel na zid kot najbolj izkušen pri delu s konstrukcijami v primerjavi z ostalima delavcema; - tožnik se je pri meritvi nagnil naprej, pri čemer se je prijel za ograjo, ta pa se je zaradi dotrajanosti, za kateri po izpovedi šefa gradbišč ni nihče vedel, odlomila, zaradi česar je tožnik skupaj z njo padel na tla.

9. Po ustaljeni sodni praksi je delo na višini približno 10 m nevarna dejavnost (prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 332/2006, II Ips 444/2006, VIII Ips 263/2008, II Ips 86/2010, II Ips 98/2008), zato je sodišče prve stopnje odgovornost tožene stranke pravilno presojalo po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje zaključku, da delo na višini desetih metrov predstavlja nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list, RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), vendar pa zastopa stališče, da se je tožnik lotil dela z za lastno varnost neskrben način in s tem v celoti oziroma vsaj v 50 % prispeval k nastanku škode.

10. Drugi odstavek 153. člena OZ tako določa, da je imetnik (nevarne) stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Pri tem morajo biti pogoji za oprostitev odgovornosti (da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano ter da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti) podani hkrati. V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004). Za presojo o oprostitvi objektivno odgovornega oškodovalca se je tudi v zvezi s presojo preprečljivosti škodnega dogodka izoblikoval kriterij skrajne skrbnosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips Ips 34/2008 z dne 9. 3. 2010). Tožnikovo ravnanje glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve ni bilo nerazumno niti nepričakovano, zato niso izpolnjene predpostavke za popolno oprostitev objektivne odgovornosti.

11. Po tretjem odstavku 153. člena OZ pa je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Deljena odgovornost je urejena tudi v prvem odstavku 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka za delovno nesrečo tudi krivdno odgovorna. Izvedenec s področja za varstvo pri delu je namreč ugotovil, da na skupnem gradbišču niso bili zagotovljeni ukrepi za varno delo. Pri delu na višini ni bilo postavljene ustrezne ograje niti niso bili delavci varovani z varnostnim pasom. Tožnikovo delo se ni izvajalo pod nadzorstvom strokovne osebe, ograja, na katero se je tožnik naslonil, pa ni ustrezala zahtevanim merilom glede varnostne ograje. Na delovišču niso bili zagotovljeni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali padce v globino. Tožena stranka pa je ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, saj tožnika ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na višini. Zaradi nepravilne organizacije dela tožniku ni preostalo drugega, kot da delo (meritve vertikale zidu) opravi v nevarnih pogojih. V takšnem primeru pa tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode (prim. sodbo II Ips 395/2009 z dne 12. 1. 2012) in so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

12. Tožnik je zaradi škodnega dogodka dne 12. 10. 2006 utrpel poškodbe prsnega koša (zlom 1-7 rebra levo, krvavitve in prosti zrak v prsni votlini, udarnino obeh pljučnih kril), poškodbo trebušne votline (raztrganino vranice in rano na povesmu debelega črevesa), poškodbo medenice (kompleksen nestabilen zlom leve strani medenice s krvavitvijo) in poškodbo roke (zlom leve podlahtnice z izpahom koželjnice). S psihiatričnega vidika pa je tožnik doživel travmatični dogodek z razvojem posttravmatske stresne motnje, anksioznosti in depresivnosti, zaradi česar je prišlo pri njem do trajne osebnostne spremenjenosti. Poškodbo tožnika je sodni izvedenec travmatolog opredelil kot izredno hudo telesno poškodbo z razvojem šokovnega stanja (politravma) oziroma zelo hud primer po Fischerju.

13. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode z izjemo dela obrestnega zahtevka v celoti ugodilo in mu je za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 38.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 33.000,00 EUR, za skaženost 2.000,00 EUR, skupaj torej 76.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da plačani revalorizirani znesek s strani zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, znaša 19.390,37 EUR, je toženi stranki naložilo še plačilo 56.609,63 EUR.

14. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu OZ pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazložljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Poleg tega pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

15. Tožena stranka v pritožbi konkretno ne izpodbija dejanskih zaključkov niti pravne presoje sodišča v zvezi z odmero odškodnine za prestani strah v znesku 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da je pravilno odmerjena odškodnina za navedeni obliki nepremoženjske škode.

16. Tožena stranka ne izpodbija niti dejanskih ugotovitev v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za sedanje in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki temeljijo na izpovedi tožnika in izvedencev medicinske stroke.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zdravljenje trajalo od 12. 10. 2006 do 19. 3. 2008, ko je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic delovne nezgode. Kasneje se je tožnik zdravil še 18 dni zaradi odstranitve žic iz leve podlahti. Za tožnika neprijetne so bile 3 hospitalizacije v trajanju 41 dni. Tožnik je bil 3-krat operiran v splošni anesteziji, pri prvi operativni oskrbi so bile narejene 3 operacije, kasneje pa še dve - učvrstitev medenice in odstranitev žic iz leve podlahti, kar je zelo neprijetno in povezano z bolečinami. Devet dni so morali tožnika zaradi hudega popoškodbenega stanja vzdrževati v umetni komi v centru za intenzivno terapijo. Do konca oktobra 2006 je moral neprestano ležati v postelji, kasneje pa so ga pričeli učiti presedanja na invalidski voziček in mobilizacije z vozičkom. V času prve hospitalizacije, ki je trajala 30 dni, je bil v vsem odvisen od negovalnega osebja. Vse osebne potrebe je moral opravljati ob prisotnosti drugih ljudi, kar je bilo zanj zelo neprijetno. Od konca prve hospitalizacije (10. 11. 2006) do pričetka naslednje (do 5. 1. 2007) je bil slabo mobilen z invalidskim vozičkom. Tožnik je opravil številna RTG in CT slikanja. Pri CT kompletnega telesa je prejeta doza škodljivega sevanja 7-krat večja kot pri navadnem RTG slikanju. Tožnik je opravil fizioterapijo doma in 7 dni stacionarno v bolnišnici. Zaradi zdravljenja poškodbe in psihičnih komplikacij je bil tožnik vsaj na 12 specialističnih pregledih in vsaj 1-krat mesečno pri izbrani zdravnici. Tožnik je jemal analgetike in antibiotike. Po pričetku hoje se mu je pojavilo vnetje moda in obmodka, kar je bilo boleče in je moral jemati antibiotike. Zaradi krajše leve noge je moral pričeti hoditi s povišico v čevlju. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologa še izhaja, da je imel tožnik zelo hude in hude telesne bolečine neposredno po nastanku nezgode, ves čas, ko je bil v komi, in 1-2 dni po zadnjih dveh operacijah, sedaj pa še občasno. Te bolečine je trpel skupno vsaj 15 dni. Tožnik je imel nato stalne in občasne bolečine srednje intenzitete v trajanju 6 - 8 mesecev. Občasne lahko srednje bolečine čuti še sedaj. Tožnik je čutil lahke bolečine praktično ves preostali čas zdravljenja. Te bolečine, ki pogosto preidejo v bolečine srednje intenzitete, bo tožnik čutil tudi v bodoče. Sodna izvedenka klinične psihologije pa je ugotovila, da je imel tožnik po nesreči hude psihične težave (simptome posttravmatske stresne motnje, anksioznost in depresivnost), po enem letu pa je prišlo do izboljšanja. Od takrat dalje je imel tožnik zmerne, občasno srednje hude psihične težave. Zaradi teh je jemal pomirjevala in zdravila proti depresiji, kar je lahko tvegano. Pri tožniku je ugotovljena srednje hudo izražena anksioznost in depresivnost. Zaradi travmatskega stresa je tudi osebnostno spremenjen. Dejstvo, da se tožnik ni intenzivneje oziroma bolnišnično zdravil zaradi psihičnih posledic, še ne dokazuje intenzivnosti njegovih težav.

18. V zvezi s tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik popolni invalid, ki je sposoben le najbolj osnovnega funkcioniranja pri skrbi zase, delno pa je še odvisen od pomoči drugih. Tožnik ima zmanjšano vitalno kapaciteto pljuč, zaradi katere se pri fizičnih aktivnostih hitreje zadiha oziroma je zaradi oteženega dihanja manj sposoben za fizične aktivnosti. Brez vranice je tožnik bolj dovzeten za okužbe s paraziti. Tožnik lahko počasi hodi ali opravlja lažje fizične aktivnosti med hojo ali stoje brez bolečin največ eno uro. Zaradi posledic škodnega dogodka ni sposoben opravljati kakršnegakoli pridobitnega dela. Nesposoben je praktično za vse intenzivne športne aktivnosti in se lahko ukvarja le z najbolj enostavnimi v krajšem časovnem obdobju, v katere pa mora vlagati bistveno več časa in napora kot pred poškodbo. Tožnik je odvisen od tuje pomoči pri vseh težjih, dalj časa trajajočih gospodinjskih opravilih. Zaradi anksiozno-depresivne reakcije je še dodatno manj zmožen za vse aktivnosti. Pri njem je srednje močno izražena trajna osebnostna spremenjenost. Po oceni sodne izvedenke klinične psihologije ta bistveno zmanjšuje tožnikovo življenjsko učinkovitost in sposobnost prilagajanja. Aktivnosti tožnika so omejene na enostavnejše, manj kompleksne življenjske naloge. Zmanjšana je tožnikova zmogljivost za samostojno obvladovanje kompleksnih življenjskih situacij in problemov ter sposobnost za obvladovanje stresa. Opisane posledice poškodbe bo tožnik, ki je bil v času nezgode star 49 let, trpel do konca življenja.

19. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da sta bili načeli individualizacije in objektivne pogojenosti pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti v skupnem znesku 76.000,00 EUR, kar znaša 75,58 povprečnih neto plač v času sojenja na prvi stopnji, pravilno upoštevani. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine (prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 296/2011, II Ips 103/2011, II Ips 62/2011).

20. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Zato lahko pride do primerov, da se za nekatere oblike previsoka odmera, za druge oblike pa nizka, pri skupni odmeri za vse oblike nepremoženjske škode vrednostno izenačita. To pomeni, da čeprav je bila oškodovancu za eno obliko nepremoženjske škode prisojena previsoka odškodnina, je bila za drugo obliko prisojena toliko nižja, da celotni znesek za obe obliki pomeni pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ.

21. Zadeve, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, so z obravnavano primerljive, če se upoštevajo skupno odmerjene odškodnine za zelo hude primere po Fischerju, upoštevati pa je treba, da je v obravnavanem primeru tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti in popolnoma nezmožen za kakršnokoli pridobitno delo. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, pritožbena zahteva za znižanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 38.000,00 EUR in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 33.000,00 EUR pa je neutemeljena.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe.

23. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške te vloge v skladu s 155. členom ZPP.