Jedro

V predmetnem postopku je tako potrebno uporabiti materialno pravno podlago 110. člena SZ-1, ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze, lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlagateljičinemu predlogu in odločilo, da predlagateljica ostane najemnica neprofitnega stanovanja v skupni izmeri 58,93 m², v pritličju stanovanjske hiše (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da se je nasprotni udeleženec dolžan izseliti iz navedenega stanovanja v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa. V III. in IV. točki izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je sporno stanovanje edini dom predlagateljice, v katerem je prebivala še preden je začela zvezo z nasprotnim udeležencem, saj tudi sam nima drugega doma. K predlagateljici se je preselil že leta 1991 in zmoten je zaključek, da ni uspel dokazati dogovora s predlagateljico, da se bo v primeru razveze zakonske zveze slednja iz stanovanja izselila. Takšen dogovor namreč smiselno potrjuje priča B. B. Dogovor je povsem logičen, saj si je želel zagotoviti, da v prihodnosti ne bi imel stanovanjskega problema. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo predlagateljici, ki že od vsega začetka poskuša nasprotnega udeleženca očrniti. Res je, da ima predlagateljica priznano III. kategorijo invalidnosti, vendar nima resnih težav, saj je slednje ne ovira pri vsakdanjih opravkih in sezonskem delu v Avstriji, je zelo fit in gibčna ženska. Nasprotni udeleženec ima več zdravstvenih težav in je starejši. Prav tako ugotavljanje vzrokov nevzdržnosti sodišče ni pravilno ugotovilo in je zgolj nekritično sledilo predlagateljici, ki je v ta namen vložila kazensko ovadbo. Nasprotni udeleženec ni bil nasilen, in je sodišče neutemeljeno naredilo dokazno oceno o modricah na vratu predlagateljice, kot da gre za kazenski postopek, nepravdni postopek pa temu ni namenjen in kaže na izrazito pristranskost sodnice. Predlagateljica ima možnost, da si zagotovi bivanje v drugem stanovanju. Res je, da ima nekoliko nižje dohodke od nasprotnega udeleženca, vendar se bo letos upokojila. Sodišče bi moralo upoštevati, da je prejela odpravnino v višini cca. 11.000,00 EUR, zaradi česar je v precej boljšem finančnem položaju. Njen sin R. živi v Mariboru in lahko predlagateljica vsaj začasno živi pri njem. Nasprotni udeleženec takšne možnosti nima, saj skupni sin nepravdnih strank A. nima lastnega stanovanja, je popolnoma pod vplivom matere in želi še naprej živeti z njo. Prav tako bo, ker nima dovolj sredstev za preživljanje, moral sodno zahtevati od sina A., da ga preživlja. Sodišče je povsem subjektivno ocenjevalo, da je predlagateljica bolj navezana na stanovanje, saj je nanj navezan tudi sam, ker ga je z bratom obnovil. Starši predlagateljice imajo v lasti dve stanovanji, v enem sama živita, drugo stanovanje pa oddajata v najem. Predlagateljica se z njima dobro razume in bi lahko stanovala v stanovanju pri starših, oziroma v stanovanju, ki ga imata "odveč", prav tako se predlagateljica lahko nadeja dediščine po starših skupaj s svojima sestrama, sam pa te možnosti nima, saj sta njegova starša že mrtva. Absurdno je stališče sodišča, da bi se lahko nasprotni udeleženec preselil k bratu I., saj je njegovo stanovanje veliko zgolj 38 m². Gre za najemniško stanovanje in se niti brez soglasja najemodajalca k njemu ne more preseliti. Tako je postopek pokazal, da ima predlagateljica bistveno več možnosti, da reši svojo stanovanjsko problematiko. Ima še dve sestri, ki imata obe rešen stanovanjski problem in ji lahko pomagata. Dejstvo, da sin udeležencev želi živeti s predlagateljico in ne z nasprotnim udeležencem, je dejansko argument, ki je v prid njemu, saj je sin polnoleten, ima službo, lahko si najde svojo stanovanje. S takšno odločitvijo je sodišče odločalo arbitrarno, s čemer je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče je odločilo pristransko in kršilo pritožnikovo pravico do pridobitve primernega stanovanja, kar mu zagotavlja 78. člen Ustave RS. Pritožbi prilaga listine, ambulantni izvid Psihiatrične bolnišnice z dne 16. 11. 2016, najemno pogodbo z dne 15. 7. 2016, odpustno pismo UKC z dne 18. 9. 2023, dopis Komisije za stanovanjske zadeve z dne 23. 2. 2024, seznam dokumentov za najem stanovanja Komisije za stanovanjske zadeve v okviru Pokrajinske zveze društev upokojencev X. z dne 3. 5. 2023. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi, zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku, ki bo v zadevi lažje ponovno odločil, saj je nasprotni udeleženec že od začetka v postopku imel občutek, da je sodnica pristranska v njegovo škodo.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljica odgovarja na pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 365. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).

6. V nepravdnem postopku je v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP in prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, mogoče navajati le tista nova dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, saj sodišče izda odločbo glede na dejansko stanje, kakršno obstoji ob zaključku glavne obravnave. Slednje velja tudi za 34. člen ZNP-1, v skladu s katerim sme pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1.1 Slednje pomeni, da lahko udeleženci nepravdnega postopka v pritožbenem postopku navajajo tista dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave2. Pritožnik lahko navaja nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP povezavi s četrtim odstavkom 268. člena ZPP in 42. členom ZNP-1 ni upoštevalo). Vsa šele v pritožbi prvič zatrjevana dejstva, za katera pritožnik ne pojasni, zakaj jih navaja šele v pritožbi, so nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote. Pritožbeno sodišče zato vseh navedb, ki od omenjenega okvira kakorkoli odstopajo, ni upoštevalo.

7. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta bivša zakonca, njuna zakonska zveza sklenjena dne 5. 8. 1992, je bila razvezana s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 25. 4. 2023. Po razvezi zakonske zveze je predlagateljica, sklicujoč se na določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), vložila predlog za določitev najemnika stanovanja, v katerem sta skupaj prebivala. Predlagateljica se je v stanovanje vselila leta 1987, nasprotni udeleženec pa v letu 1991, skupaj z udeležencema nepravdnega postopka pa biva tudi njun polnoletni sin A..

8. V predmetnem postopku je tako potrebno uporabiti materialno pravno podlago 110. člena SZ-1, ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze, lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo ter druge okoliščine primera (drugi odstavek 110. člena SZ-1). Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, se mora iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče v skladu s 112. členom SZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za te okoliščine: njuno premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema.

9. Med pravdnima strankama je nesporno, da skupaj s sinom A. prebivata v neprofitnem stanovanju, v lasti podjetja za stanovanjske storitve in da si stroške delijo po enakih deležih. Prav tako nobeden od udeležencev ni lastnik nepremičnin, po razvezi pa njuno skupno bivanje več ni mogoče. Oba udeleženca postopka tudi izkazujeta potrebo po stanovanju. Prav tako je med strankama nesporno, da njuno premoženje še ni bilo dokončno razdeljeno in da je predlagateljica prejela odpravnino v višini cca. 11.000,00 EUR, nasprotni udeleženec pa je prodal osebno vozilo v višini cca. 6.000,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je naredilo temeljito dokazno oceno (8. člen ZPP) izpovedb udeležencev postopka, prič in predloženih listin in prepričljive dokazne ocene pritožba ne more omajati (10. do 18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jo sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilno). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica invalid III. kategorije, da v stanovanju živi skupaj s sinom, njena osebna zdravnica ji je izdala potrdilo, da potrebuje stanovanje v pritličju, saj zaradi okvare hrbtenice ni sposobna za nošenje težjih bremen. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlagateljica veliko bolj navezana na stanovanje in okolje, v katerem se slednje nahaja, in da skupno bivanje udeležencev postopka ni mogoče, oz. je nevzdržno.

11. Nima prav pritožba, da sodišče zmotno ni verjelo nasprotnemu udeležencu, da je med strankama obstajal dogovor, na podlagi katerega se bo predlagateljica v primeru razpada zakonske zveze iz stanovanja izselila. Sodišče je do takšnega zaključka prišlo na podlagi dejstva, da je povsem neživljenjsko, da bi takšen dogovor udeleženca nepravdnega postopka sklenila, preden se je nasprotni udeleženec v njeno stanovanje vselil. Tega tudi ni potrdil brat pritožnika in je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je takšen dogovor povsem neživljenjski, glede na dejstvo, da se je njuna zveza takrat komaj začela in zato neobstoječ (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pravilna.

12. Pritožba ponavlja trditve, na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in pravilno zaključilo, da je predlagateljica, ki v stanovanju živi skupaj s sinom tista, ki ima večje potrebe po stanovanju, saj z nasprotnim udeležencem, zaradi nevzdržnih odnosov ne more bivati, nima drugega stanovanja, med tem, ko je nasprotnemu udeležencu njegov brat že v preteklosti ponudil možnost bivanja v eni sobi, o čemer ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 12. točki obrazložitve. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko navaja, da se predlagateljica lahko nadeja dediščine. Gre za bodoče negotovo dejstvo, ki ne more vplivati na dejstvo, da je predlagateljica sedaj brez možnosti preselitve v drugo, njenemu zdravstvenemu stanju, primerno stanovanje.

13. Nima prav pritožba, da si je predlagateljica nasilje nasprotnega udeleženca izmislila, zgolj za potrebe tega postopka. Poiskala je namreč pomoč v okviru Društva Y. - društva za razvoj in izvajanje programov pomoči, kar je potrdila nepristranska priča, izvajalka pomoči pri društvu. Na pritožnikovo nasilno ravnanje pa kaže tudi vložena kazenska ovadba in modrice na vratu, kar je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ovrednotilo.

14. Pravilno je sodišče zaključilo, da je eden izmed razlogov za ugoditev predlogu predlagateljice tudi dejstvo, da skupni sin udeležencev postopka ne želi prebivati v tem stanovanju skupaj z nasprotnim udeležencem, ampak zgolj s predlagateljico.

15. Med udeležencema postopka še ni zaključen postopek delitve premoženja, zato dejstvo, da je ob prenehanju delovnega razmerja prejela odpravnino, nasprotni udeleženec pa kupnino od prodanega skupnega avtomobila, za predmetni postopek ni relevantno. Kot tudi ne dejstvo ali predlagateljica zasluži z dodatnim sezonskim delom, saj ima to možnost tudi nasprotni udeleženec.

16. Vsled navedenega, je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17. V skladu s 40. členom ZNP-1 vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 6. člen ZNP-1: Sodišče mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok in oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. 2 VSM III Cp 806/2020 z dne 10. 10. 2020, VSM III Cp 414/2023 z dne 6.6.2023.