Jedro

1. V primeru redne odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, delavcu ni mogoče ponuditi nadaljevanja zaposlive pod spremenjenimi pogoji (2. alinea 99. člena ZDR), če se opravljanje celotne dejavnosti prenese na drugega izvajalca in preneha potreba po delu vseh delavcev v tej dejavnosti. Obveznost delodajalca po tej določbi obstaja le, če je mogoče nadaljevanje zaposlitve pri istem delodajalcu, ni pa delodajalec dolžan delavcu iskati delo pri prevzemniku dejavnosti.

2. Delavec, ki je zaradi bolezni odsoten z dela, ima skladno s 3. odstavkom 116. člena ZDR zagotovljeno pravno varstvo samo glede prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi glede odpovedi PZ. Takšnemu delavcu se lahko poda redna odpoved PZ iz poslovnega razloga, pri čemer v odpovedi ni potrebno navajati, da bo PZ prenehala pod pogoji iz 3. odstavka 116. člena ZDR - torej z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo oz. najkasneje s potekom 6-ih mesecev po izteku odpovednega roka - saj se ob podaji odpovedi ne ve, ali bo delavec po izteku odpovednega roka še vedno v bolniškem staležu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke (pravilno: redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) opr. št. 3-1139/03-MJ z dne 17.6.2003 in zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke (pravilno: odpoved pogodbe o zaposlitvi) nezakonita, ker je bil tožnik več kot leto dni v bolniškem staležu, sedaj pa čaka na novo operacijo na srcu.

Spoštovanje določbe tretjega odstavka 116. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) zahteva drugačen izrek odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Pravnomočen namreč postane le izrek odločbe, ne pa tudi njeni razlogi, prav tako ne obljuba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bo spoštovala zakon. V kolikor tožnik ne bi vložil tožbe, bi odločba postala pravnomočna, takšna kot je in bi mu delo prenehalo na dan, določen v odločbi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi določbo drugega odstavka

116. čl. ZDR, ki govori o invalidu, ki nima statusa delovnega invalida. Tožnik nesporno čaka na poseg na srcu in če zaradi tega ne dela, potem je invalid, ki še nima statusa invalida.

Izpodbijana sodba ima le skopo obrazložitev glede tega, ali je tožena stranka spoštovala ostale določbe ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar se je v tem delu tudi ne da preizkusiti. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi tožena stranka raziskala možnost, da tožniku ponudi drugo delo pri njej ali pri prevzemniku dejavnosti tožene stranke, to je Poslovnem sistemu Mercator, d.d., Ljubljana, ali pa pri kakšnem tretjem podjetju, kakor tudi ne o tem, da bi tožnika prekvalificirala.

Kaj takšnega tožena stranka tudi ni zatrjevala, čeprav bi vse to morala storiti, če bi ravnala v skladu z 88. čl. ZDR. Celo v primeru, če bi držala trditev v izpodbijani sodbi, da se je tožena stranka glede tega posvetovala s sindikatom, pa to ne zadošča, saj ZDR zahteva, da mora delodajalec preveriti možnosti za zaposlitev in prekvalifikacijo. Delodajalec bi o rezultatih tega preverjanja moral seznaniti delavca, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da ima izpodbijana sodba le skopo obrazložitev glede upoštevanja določb 88. čl. ZDR, zaradi česar se je ne da preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotju samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz.

zapisniki. Podlaga za obveznost tožene stranke, da tožniku ponudi sklenitev nove pogodbe, če obstaja možnost, da ga zaposli pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, sicer izvira iz določbe

2. alinee prvega odstavka 99. čl. ZDR. Ta namreč določa, da program razreševanja presežnih delavcev mora vsebovati ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Izpodbijana sodba ima razloge glede te obveznosti, saj v predzadnjem odstavku na 4. strani ugotavlja, da iz programa razreševanja presežnih delavcev, ki ga je uprava tožene stranke sprejela po predhodnem posvetovanju s sindikati, izhaja, da je uprava preverila možnost zaposlitve tožnika in ostalih delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno ter da je ugotovila, da glede na konkretne okoliščine nastanka presežnih delavcev, pri toženi stranki ni možnosti za uporabo ukrepov za preprečitev ali omejitev prenehanja delovnega razmerja presežnim delavcem. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa ni nasprotja med ugotovitvami sodišča prve stopnje o vsebini programa razreševanja presežnih delavcev in samim programom.

Tožnik se očitno ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sicer pa je glede na konkretne okoliščine ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki očitno, da tožena stranka tožniku sploh ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 99. čl. ZDR. Možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji namreč pomeni nadaljevanje zaposlitve pri istem delodajalcu. Enako velja tudi glede obveznosti delodajalca po tretjem odst. 88. čl. ZDR, na katerega se sklicuje pritožba. Ta namreč določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati na drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Iz pisnega obvestila Zavodu za zaposlovanje o prenehanju potreb po delavcih (priloga B9) je razvidno, da je tožena stranka na poslovni sistem Mercator, d.d., prenesla opravljanje dejavnosti celotne maloprodaje, gostinske dejavnosti ter logistične in veleprodajne dejavnosti in da so pri toženi stranki ostali samo delavci, ki opravljajo vodstvena, vodilna, strokovna, administrativna in pomožna dela, katerih delo ni več potrebno zaradi prenosa ostalih dejavnosti, zaradi česar bo prenehala potreba po delu vseh 47 delavcev, ki so še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tudi iz programa razreševanja presežnih delavcev (priloga B10) je razvidno, da je pri toženi stranki prenehala potreba po delu vseh 47 delavcev, ki opravljajo navedena dela. Navedeno pomeni, da tožena stranka sploh ni imela možnosti, da bi realizirala določbo 2. alinee prvega odstavka 99. čl. ZDR. Ta namreč ureja samo možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji pri istem delodajalcu. Takšne možnosti pa pri toženi stranki ni bilo več, saj je prenehala potreba po delu vseh delavcev, ki so še ostali pri toženi stranki.

Tožena stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 99. čl. ZDR, saj program razreševanja presežnih delavcev vsebuje tudi ugotovitev, da pri toženi stranki ni možnosti za uporabo ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, ki so navedeni v 4. alinei prvega odstavka

99. čl. ZDR. Tako je v programu izrecno navedeno, da presežnim delavcem ni možno ponuditi zaposlitve pri drugem delodajalcu glede na splošno znane razmere v zvezi z zaposlovanjem oz.

stopnjo brezposelnosti na slovenski obali ter da niso možni niti ostali v 4. alinei prvega odstavka 99. čl. ZDR navedeni ukrepi.

Tožena stranka je kot ukrep za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja presežnim delavcem zagotovila 6-mesečni odpovedni rok, ki je daljši od zakonsko določenih odpovednih rokov. Na podlagi dogovora med toženo stranko in sindikatom tožene stranke so bile presežnim delavcem izplačane višje odpravnine, kot pa ji predvideva ZDR.

Tudi sicer je tožena stranka v celoti spoštovala določbe ZDR o postopku odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (členi 96 do 102 ZDR) ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega vprašanja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker v njej tožena stranka ni upoštevala določbe tretjega odstavka 116. čl. ZDR. Tožnik namreč meni, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo biti zapisano, da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha po izteku šestmesečnega odpovednega roka, šteto od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, ne pomeni, da delodajalec takšnemu delavcu ne bi smel odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakon prepoveduje zgolj odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II.

ali III. kategorije in invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, razen v primerih, ki so v zakonu posebej navedeni (prvi in drugi odstavek 116. čl. ZDR). Glede delavcev, odsotnih z dela zaradi bolezni, pa tretji odstavek 116. čl. določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Navedeno pomeni, da zakon delavcu, ki je odsoten z dela zaradi bolezni, posebno varstvo zagotavlja samo glede prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi glede odpovedi. Takšnemu delavcu je pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga možno odpovedati in v odpovedi tudi ni potrebno navajati, da mu bo delovno razmerje prenehalo pod pogoji iz tretjega odstavka 116. čl. ZDR, kakor zmotno domneva tožnik.

Nenazadnje se ob odpovedi tudi še ne ve, ali bo delavec ob izteku odpovednega roka (v konkretnem primeru je to celo šest mesecev po vročitvi odpovedi), še vedno v bolniškem staležu. Povsem zmotno je tudi tožnikovo prepričanje, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala določbe drugega odstavka 116. čl. ZDR. Ta določa, da delodajalec iz poslovnega razloga ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, razen če mu ni možno zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Okoliščina, da tožnik čaka na operacijo srca, zaradi česar ne more delati, pa ne pomeni, da ima status invalida, kakor zmotno domneva tožnik.

Citirani drugi odstavek 116. čl. ZDR namreč ureja varstvo invalida, ki nima statusa delovnega invalida, ima pa status invalida po drugih predpisih. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi imel takšen status. Tak drug predpis je na primer Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS št. 63/2004) oz. do njegove uveljavitve veljavni Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. l. RS št. 18/76 in 8/90).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.