Jedro

Za presojo pogodbe med kupcem (tožencem) in resničnim prodajalcem (prvim tožnikom) ne pride v poštev 2. odst. 66. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v tistem delu, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku prvega tožnika do višine tolarske protivrednosti 1.200 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter v odločbi o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se ob reševanju toženčeve pritožbe izpodbijani del sodbe po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zavrne tisti del tožbenega zahtevka prvega tožnika, ki presega tolarsko protivrednost 1.200 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora prvemu tožniku plačati tolarsko protivrednost 3.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 85.839,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Zoper ta del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dokazno oceno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo vseh odločilnih razhajanj izpovedb posameznih prič ter okoliščin, ki vplivajo na oceno njihove verodostojnosti. Če bi to storilo, bi prišlo do drugačne ugotovitve, za kolikšno kupnino sta se dogovorila prvi tožnik in toženec. Prvostopno sodišče ni zaslišalo priče O., čeprav jo je o izvedbi tega dokaza že sprejelo dokazni sklep, spregledalo pa je tudi, da je toženec 23.10.1995 po pošti nakazal prvemu tožniku 75.000,00 SIT. Pritožnik opozarja, da je povsem veljaven dogovor o dnevni ceni oz. o prepustitvi določitve višine kupnine tistemu, ki bo pripravil pogodbeni tekst. Bistveno je torej, da je bila kupnina določljiva na podlagi podatkov izpostave davčne uprave v C. To sta potrdili priči S.R. in J.S. Sicer pa zemljišče v času prodaje ni imelo lastnosti gradbenega oz. stavbnega zemljišča. To izhaja iz podatkov zemljiške knjige, pa tudi iz overitvene klavzule na pogodbi. Konec koncev govori za to tudi cena zemljišča. Če je sodišče menilo, da je za odločitev o zahtevku pomembna tržna cena, bi moralo v to ceno ugotavljati za kmetijsko zemljišče. Zato toženec predlaga, naj sodišče izvede dokaz s poizvedbami pri občini C. o opravljenem postopku ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča po zakonu o kmetijskih zemljiščih in o takratni ceni kmetijskega zemljišča enake kulture in katastrskega razreda.

Sodišče se bo potem prepričalo, da je bila kupnina dogovorjena v znesku, kot ga zatrjuje toženec. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je bila pisna prodajna pogodba sklenjena med formalnima lastnikoma ter tožencem. Ker iz sporne pogodbe toženec nima ničesar, pogodbenikoma tudi ničesar ni dolžan (zemljišče je namreč kupil od dejanskega lastnika - prvega tožnika). Zato je razumljivo, da je bilo v pogodbi zapisano, da je kupnina v celoti plačana. Toženec v nadaljevanju pojasnjuje svoj pogled na vzroke, zakaj prvi tožnik zahteva sedaj višjo kupnino ter se sklicuje tudi na to, da je nelogično in življenjsko nesprejemljivo, da tožnik ne bi že pred podpisom pogodbe formalnemu lastniku povedal, za kolikšno ceno bo zemljišče prodano ter da formalni lastnik ob podpisu pogodbe ne bi obvestil prvega tožnika. Sodišču tudi očita, da ni nikjer pojasnilo, da dogovora, ki izhaja iz 2. točke prodajne pogodbe, formalno sicer sklenjene med drugim in tožnikom in tretjo tožnico ter tožencem, ni šteti za pravno veljavnega in za obe strani obvezujočega. Pritožnik sodišču še zameri, da ni navedlo predpisov, na katere je oprlo sodbo ter da ni upoštevalo pripoznave dela zahtevka. Končno se toženec v tej zvezi pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, pri čemer opozarja, da je uspel le prvi tožnik, ne pa tudi drugi tožnik in tretja tožnica.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec sklenil dve pogodbi: eno (pisno) z drugim tožnikom in tretjo tožnico, drugo (ustno) pa s prvim tožnikom. Predmet obeh je bila ista nepremičnina (parc. št. 806 k.o. R.), pri čemer je bila pogodba med tožencem ter drugim tožnikom in tretjo tožnico navidezna - pravilneje, šlo je za pogodbo z navideznima pogodbenikoma. Z njima je bila sklenjena pogodba zgolj zato, ker sta bila v zemljiški knjigi še vpisana kot lastnika parc. št. 806. Sicer pa je bil resnični prodajalec prvi tožnik. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pogodbe z navideznim pogodbenikom ne ureja posebej ne v 66. čl. niti v drugih določbah. Tudi Občni državljanski zakonik take pogodbe ni urejal posebej, zlasti ne v par. 916. V primeru prodajne pogodbe z navideznim prodajalcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja: kupca, t.i. resničnega prodajalca in navideznega prodajalca. Resnični prodajalec noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe. Zato sklene pogodbo (v interesu resničnega prodajalca) navidezni prodajalec. V taki situaciji imamo opraviti s tremi razmerji: z razmerjem med kupcem in navideznim prodajalcem, z razmerjem z navideznim prodajalcem in resničnim prodajalcem ter z razmerjem med kupcem in resničnim prodajalcem. Za konkretno pritožbeno zadevo je relevantno le zadnje razmerje; razmerje med kupcem in navideznima prodajalcema pa le zaradi ugotovitve, da je pogodba med tožencem na eni strani in drugi tožnikom ter tretjo tožnico na drugi, nična, ker je bila pogodbena volja izjavljena le na videz (1. odst. 66. čl. ZOR). To pomeni, da (vsaj pravno) ta pogodba v tem sporu ne igra nobene vloge.

Za presojo pogodbe med kupcem (tožencem) in resničnim prodajalcem (prvim tožnikom) ne pride v poštev 2. odst. 66. čl. ZOR, ampak druge določbe ZOR o sklenitvi pogodbe, o obličnosti pogodbe itd. Za konkreten primer je pomembna zlasti določba 5. čl. Zakona o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/76), ki določa, da mora biti pogodba, s katero se prenese lastninska pravica na nepremičnini, pisna, ter da je pogodba, ki ni sklenjena v taki obliki, nična. In ker je bila pogodba med prvim tožnikom in drugim tožencem sklenjena le ustno (to vsaj implicitno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, konec koncev pa govori za to že samo dejstvo, da je med strankama sporen dogovor o višini kupnine), je vsekakor nična. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odst. 109. čl. ZOR).

Pogodba, ki je nična zaradi neupoštevanja predpisane oblike, lahko konvalidira, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (73. čl. ZOR). Bistveno je torej, ali je (tudi) toženec izpolnil svojo obveznost, t.j. ali je prvemu tožniku plačal (ustno) dogovorjeno kupnino. Če se to ni zgodilo, zahtevek, ki temelji na pogodbenem razmerju med prvim tožnikom in tožencem (t.j. na trditvah, da je prvi tožnik tožencu prodal nepremičnino za ceno v višini tolarske protivrednosti 3.500 DEM ter da toženec te svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil), ni utemeljen (kar pa ne izključuje utemeljenosti zahtevka na drugi dejanski podlagi - npr. na prehodu premoženja brez pravne podlage - v tem primeru bi šlo za restitucijski, ne pa za institucijski zahtevek, kot ga uveljavlja prvi tožnik v tej pravdi).

Toženec v pritožbi zatrjuje, da je prvemu tožniku po pošti poslal 75.000 SIT, s čemer naj bi izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Sodišče prve stopnje sicer ni preizkušalo resničnosti te trditve.

Kljub tej opustitvi pa dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno.

Kajti če je ta trditev resnična, tožbeni zahtevek (prav tako) ne bi bil utemeljen in to ne glede, ali sta se stranki dogovorili za kupnino v znesku 3.500 DEM, ali pa v znesku, kot ga zatrjuje toženec (75.000,00 SIT oz. 1.500 ali 1.200 DEM). V prvem primeru plačilo 75.000,00 SIT (tudi če bi prvi tožnik denar prejel) ne bi predstavljalo niti polovice dogovorjene kupnine in zato ne bi mogli govoriti o pretežni izpolnitvi pogodbene obveznosti (73. čl. ZOR) - tako delno plačilo kupnine torej ne bi zadoščalo za konvalidacijo.

Če pa sta se stranki dogovorili za kupnino, kot jo zatrjuje toženec, bi (oz. je) s plačilom 75.000 SIT prenehala toženčeva obveznost. Ne v enem in ne v drugem primeru torej tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Seveda pa bi bila (oz. je) izključena utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v tretji varianti, t.j. da toženčeva trditev o plačilu 75.000,00 SIT sploh ni resnična, da torej toženec prvemu tožniku od svoje pogodbene obveznosti ničesar ni izpolnil. Tako se pokaže, da nobena od treh možnosti, ki bi glede na trditve strank lahko prišle v poštev (drugih stranki, ki ne zatrjujeta), ne utemeljuje tožbenega zahtevka. In ker mora pritožbeno sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tisti del tožbenega zahtevka prvega tožnika, ki presega tolarsko protivrednost 1.200 DEM, zavrnilo (4. točka 373. čl. ZPP).

Sicer pa je pritožbi ugodilo in tisti del sodbe, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku prvega tožnika do višine tolarske protivrednosti 1.200 DEM, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je namreč pripoznal tožbeni zahtevek do višine tolarske protivrednosti 1.200 DEM, sodišče prve stopnje pa pri odločanju o tožbenem zahtevku te pripoznave ni upoštevalo: o celotnem zahtevku je izdalo t.i. "kontradiktorno" sodbo. Ker pa bi zavrnitev pritožbe zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na pripoznani del zahtevka (tolarsko protivrednost 1.200 DEM), in potrditev tega dela sodbe tožencu odvzela pravico do pritožbe iz 6. točke 2. odst. 354. čl. ZPP (o pripoznavi dela tožbenega zahtevka bi namesto prvostopnega sodišča prvič odločalo šele pritožbeno sodišče), pritožbenemu sodišču pač ni ostalo drugega, kot da je ta del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP). S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripoznave dela tožbenega zahtevka, je namreč zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 331. čl. ZPP.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Pritožbe zoper to odločbo zato pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo.

Glede pritožbenih navedb, ki gredo v smeri dokazne ocene in s tem povezanih očitkov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, pa velja reči, da so ti pritožbeni očitki irelevantni. Nanašajo se namreč na vprašanje, ali sta se prvi tožnik in toženec dogovorila za kupnino 3.500 DEM, ali za kupnino 1.500 oz. 1.200 DEM. To vprašanje pa je spričo ničnosti prodajne pogodbe irelevatno. Zaradi v pritožbi očitanih pomanjkljivosti sodba ni nerazumljiva. Bistveni so le podatki, s katerimi je obrazložena delna sprememba sodbe. Te podatke pa je pritožbeno sodišče povzelo zgolj iz izpodbijane sodbe.

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih. Če toženec ne bo preklical pripoznave, naj sodišče prve stopnje oceni, ali so podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, sicer pa naj o zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti 1.200 DEM izda t.i. "kontradiktorno" sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.