Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je revident prejel sklep drugostopenjskega organa tožene stranke in če je reagiral na sklep pred glavno obravnavo 20.6.1996. Sodišče druge stopnje zato brez ugotovljenega dejanskega stanja (sodišče druge stopnje lahko samo ugotavlja dejansko stanje samo v skladu z določbami 362. in 363. člena ZPP) ni moglo pravilno uporabiti določb prvega odstavka 83. člena ZTPDR, ker za odločitev pomembna dejstva sploh niso bila ugotovljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 23.12.1993 in komisije za pritožbe tožene stranke z dne 8.2.1994, ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu izplačati vse denarne obveznosti za čas, ko ni delal pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je sodišče v izpodbijanem sklepu odločalo napačno, ko je tožbo zavrglo, saj je tožnik že 15.3.1994 tožbo razširil tudi na sklep z dne 8.2.1994. Delavec lahko tožbo vloži tudi zaradi molka pristojnega organa organizacije, tako kot je to storil tožnik. Tožbeni zahtevek lahko v primeru kasnejše odločitve organa razširi tudi na kasneje izdani sklep, pa tudi če tožbenega zahtevka ne bi razširil, bi sodišče moralo po uradni dolžnosti zajeti tudi kasnejši sklep, zaradi dokončne razrešitve spora med strankama. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizjo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revizija uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusilo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar pazi že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje odločalo samo o delu tožbenega zahtevka (čeprav sodba sodišča prve stopnje vsaj smiselno zajema celotni tožbeni zahtevek), saj se o točkah 1. in 2. tožbenega zahtevka ni izjasnilo.

Po določbi prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki ga je sodišče uporabilo, lahko delavec, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, v nadaljnih 15 dneh zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Kot izhaja iz spisa, je revident vložil tožbo (zahteval varstvo pravic pri pristojnem sodišču) zaradi molka organa tožene stranke, pri čemer je pod točko 3. zahtevka sprva izpodbijal sklep direktorja tožene stranke (prvostopenjskega organa) z dne 23.12.1993 oziroma predlagal ugotovitev, da njegova odločitev ni dokončna, in alternativno, da se sklep direktorja kot nezakonit razveljavi.

Kasneje, ko je drugostopenjski organ tožene stranke o ugovoru (s sklepom 8.2.1993) odločil in revidentov ugovor zoper sklep direktorja zavrnil, je umaknil prvotni zahtevek pod točko 3. in spremenil svoj alternativni zahtevek tako, da je predlagal razveljavitev sklepa direktorja z dne 23.12.1993 in sklepa komisije pritožbe tožene stranke z dne 8.2.1994. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je revident prejel sklep drugostopenjskega organa tožene stranke in če je reagiral na sklep pred glavno obravnavo 20.6.1996. Sodišče druge stopnje zato brez ugotovljenega dejanskega stanja (sodišče druge stopnje lahko samo ugotavlja dejansko stanje samo v skladu z določbami 362. in 363. člena ZPP) ni moglo pravilno uporabiti določb prvega odstavka 83. člena ZTPDR, ker za odločitev pomembna dejstva sploh niso bila ugotovljena.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bilo zavrženje tožnikove tožbe ob upoštevanju uporabljenih predpisov materialnopravno preuranjeno, saj sodišče ni ugotovilo, ali obstoje razlogi, zaradi katerih bi bilo zavrženje dopustno. Pri tem sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik oziroma njegov pooblaščenec sklep organa druge stopnje prejel pred ali po vložitvi tožbe. Če je bil sklep prejet pred vložitvijo tožbe, pa ga revident v tožbi ni izpodbijal, bi bilo možno tožbo zavreči iz razlogov 83. člena ZTPDR. Če pa je bil sklep sprejet po vložitvi tožbe, glede na določbo tretjega odstavka 23. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), po mnenju revizijskega sodišča ne obstaja pravna podlaga za zavrženje tožbe. Revident je že v tožbi zatrjeval nezakonitost odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke, ki je bila s kasneje izdanim oziroma sprejetim sklepom potrjena in se zato očitek nezakonitosti, v sicer pravočasno vloženi tožbi zaradi molka organa, razširja tudi na kasneje izdan sklep. Zato poseben ugovor (nova tožba - razširitev zahtevka) zoper tak sklep ni potreben. V citiranem določilu 23. člena in določilih 24. člena ZDSS je sodišče imelo podlago za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku, kar velja tudi za odločanje na drugi stopnji.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj je prišlo do uporabe materialnega predpisa brez predhodno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pri ponovnem sojenju bo sodišče druge stopnje moralo tudi odločiti o točkah 1. in 2. tožbenega zahtevka. V točki 1. tožbenega zahtevka revident predlaga, da sklep (sporazum) o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.11.1993 ni dokončen in izvršljiv (v spisu ni niti dokazov, da je bil ugovor vložen, niti da je bilo o ugovoru kaj odločeno), v točki 2. tožbenega zahtevka pa, da se ugotovi, da revident ni odklonil sklenitve delovnega razmerja z novim delodajalcem na podlagi sklepa (sporazuma) o prenehanju delovnega razmerja.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).