Jedro

Toženka bi kljub izdani začasni odredbi ob pomanjkanju publicitetnih učinkov zemljiške knjige zemljiško pismo zlahka prenesla oziroma zemljiški dolg obremenila, zaradi česar je utemeljen zahtevek po zaznambi prepovedi odsvojitve ali obremenitve zemljiškoknjižnega dolga.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklep z dne 9. 8. 2013 v zavrnilnem delu glede zaznamb prepovedi razpolaganja z zemljiškim pismom ter prepovedi zastavitve zemljiškega dolga spremeni tako, da se ti prepovedi zaznamujeta v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 977/5 k. o. X., ID znak 000, in pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine: posamezni del št. 76, v stavbi št. 2889, k. o. Y., ID znak 001. II. Pritožba toženke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. avgusta 2013 delno ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter toženki prepovedalo prenesti ali na kakršenkoli drug način razpolagati z zemljiškim pismom, ki ga bo sodišče, ki vodi zemljiško knjigo, izstavilo toženki, pod pogojem, da bo ugodilo njenemu zemljiškoknjižnemu predlogu za vknjižbo zemljiškega dolga v korist toženke, na podlagi notarskega zapisa - akta o ustanovitvi zemljiškega dolga notarke N. T., pri nepremičninah parc. št. 977/5, k. o. X., in posameznemu delu stavbe št. 76, v stavbi 2889, k. o. Y. Sodišče je za primer kršitve te začasne odredbe toženki naložilo plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, zavrnilo pa je tožnikov predlog v delu, v katerem je ta predlagal zaznambo omenjene začasne odredbe v zemljiški knjigi ter glede višje denarne kazni. Hkrati je sodišče s to začasno odredbo toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine, naštete v III. točki izreka izpodbijanega sklepa.

2. Zoper zavrnilni del sklepa, ki se nanaša na vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve zemljiškega dolga v zemljiški knjigi, vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da bi v konkretnem primeru toženka lahko zemljiško pismo prenesla kljub sodni prepovedi in zgolj proti plačilu razmeroma nizke denarne kazni, tožečo stranko pa s tem popolnoma onemogočila pri njeni terjatvi. Zoper tretjega - imetnika zemljiškoknjižnega pisma oziroma zoper zastavnega upnika zemljiškega dolga tožeča stranka ne bo imela nobenega ustreznega pravnega sredstva, saj se bo ta lahko skliceval na dobro vero in na dejstvo, da takšna prepoved ni bila vknjižena v zemljiški knjigi. 98. člen ZZK-1 lahko predstavlja pravno podlago za takšno zaznambo, saj gre za vknjižbo stvarne pravice.

3. S sklepom z dne 7. 10. 2013 je sodišče zavrnilo ugovor toženke zoper prej opisano začasno odredbo.

4. Zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. v zvezi s 366. členom ZPP ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne. Čeprav tožnik v tožbi uveljavlja več tožbenih zahtevkov, je vrednost spora označil le na 130.000,00 EUR, kar se nanaša le na prvega od tožbenih zahtevkov. Za ostale zahtevke vrednosti ni določil in ni plačal sodne takse. Taksna obveznost za vse zahtevke in za vse zneske zapade že ob vložitvi tožbe, zato bi sodišče tožnika najprej moralo pozvati na označitev prave vrednosti spora oziroma po uradni dolžnosti določiti to vrednost in tožniku naložiti doplačilo sodne takse. Ker se predlog za izdajo začasne odredbe opira na tožbo in postavljene zahtevke, sodišče o predlogu pred izpolnitvijo procesnih predpostavk glede plačila takse sploh ne bi smelo odločati. Tožnik v zvezi s postavljenim obligacijskim zahtevkom glede izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj ni postavil ustrezne trditvene podlage in ni razvidno, v zvezi s katerim tožbenim zahtevkom je sklep izdan. Obstoj posojilne pogodbe med tožnikom in bivšim zakoncem toženke ni izkazan. Stranki se nista sporazumeli o bistvenih sestavinah posojilnega razmerja, tožnik ustnega dogovora ni izkazal. Iz trditvene podlage so izostale navedbe in dokazi o razpolaganju z omenjeno vsoto denarja in dejanski izročitvi denarja M. Z. Nenavadno je, da bi posojilodajalec posodil še en znesek, če prvi ne bi bil vrnjen. Toženka vztraja, naj tožnik izvor in obstoj denarja argumentirano pojasni. Trditvena podlaga tožeče stranke je pomanjkljiva, dokazna ponudba pa nezadostna, zato bi sodišče moralo zavrniti izdajo začasne odredbe. Toženkina dolžnost plačila dolga bi morala biti v neposredni zvezi z ustvarjanjem skupnega premoženja. Tožnik neresnično zatrjuje, da naj bi bila posojila, domnevno dana M. Z., namenjena pokritju tekočih obveznosti in obveznosti v zvezi s parcelami Ž. ter v zvezi z dokončnim poplačilom kupnine za to nepremičnino. Kupnino je v celoti plačala toženka. Zanjo je pri banki Z. najela kredit, banka pa je v zemljiško knjigo vknjižila zastavno pravico. Ta se je izbrisala na podlagi izbrisne pobotnice z dne 5. 3. 2002. Nepremičnina na naslovu Ž. tako predstavlja posebno premoženje toženke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Sporazum o delitvi skupnega premoženja ni pravni posel, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s paulijansko tožbo in bi bilo tožbeni zahtevek že zato potrebno zavrniti. Tožnik tudi ni izkazal nevarnosti onemogočanja oziroma precejšnje oteženosti terjatve. Zakaj naj bi toženka zemljiški dolg ustanovila z namenom oškodovanja tožnika, če pa v času ustanovitve tožba sploh še ni bila vložena, ni jasno, prav tako tudi ne, da toženka ne bi imela drugega premoženja za poplačilo dolga. Objektivna nevarnost ni zadostna, potrebna je tudi subjektivna nevarnost, torej aktivno delovanje toženke napram domnevnemu upniku. Tega tožnik ni izkazal. Sodišče bi moralo začasne odredbe izdajati restriktivno.

5. Na pritožbo toženke je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka plačala sodno takso za predlog za izdajo začasne odredbe, odmerjeno po tarifni številki 40110 ZST-1. S tem so bili podani pogoji za odločanje o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, ne glede na to, ali je bila taksa za tožbo pravilno odmerjena in plačana v celoti. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo najprej preizkusiti in določiti pravo vrednost spora, nato tožnika pozvati na doplačilo ustrezne takse za tožbo (v konkretnem primeru je bila ta namreč plačana zgolj v zvezi s primarnim zahtevkom na plačilo 130.000,00 EUR), šele nato pa bi lahko postopek nadaljevalo. Bistvo začasne odredbe je v hitrem začasnem zavarovanju upnikove terjatve do zaključka sodnega postopka, zato odločanje o omenjenih predlogih ni vezano na izpolnjenost vseh formalnih predpostavk tožbe, ki vsebinskega odločanja ne preprečujejo.

8. Tožnik tožbeni zahtevek gradi na dveh podlagah, in sicer na solidarni odgovornosti zakoncev za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR, ter na izpodbijanju pravnega dejanja dolžnika M. Z., ki ga je storil v škodo tožnika s podpisom notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Obstoj denarne terjatve tožnik izkazuje z dvema posojilnima pogodbama z dne 5. 5. 2006 in 5. 6. 2012, pri čemer v obeh pogodbah nastopa kot posojilodajalec, kot posojilojemalec pa M. Z., bivši mož toženke. Iz prve posojilne pogodbe za znesek 80.000,00 EUR izhaja, da je posojilo namenjeno pokritju tekočih obveznosti in obveznosti v zvezi s parcelami v Ž., v drugi posojilni pogodbi za znesek 50.000,00 EUR pa je naveden namen dokončnega poplačila kupnine posojilojemalca za nepremičnini Ž. Napačno je stališče pritožnice, da omenjeni pogodbi ne izkazujeta obstoja tožnikove terjatve. Zgolj dejstvo, da na eni od pogodb manjka podpis tožnika, ki je posojilo dal, ne vpliva na njeno veljavnost. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je pogodba sklenjena, ko je podano soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. Tožnik v tej pravdi nedvomno zatrjuje obstoj te volje, ki je toženka v ugovoru obrazloženo tudi ni zanikala. Prerekala je sicer pristnost podpisa posojilojemalca, s čimer pa verjetnosti terjatve ni omajala. Tožeča stranka je namreč v odgovoru na ugovor predložila pisno izjavo posojilojemalca M. Z., v katerem je ta potrdil prejem posojila v skupnem znesku 130.000,00 EUR. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča za obstoj tožnikove terjatve, nastale s posojilnima pogodbama, tožeča stranka navedla več argumentov, kot jih je toženka za njen neobstoj. S predloženo izjavo Z. je namreč tožeča stranka potrdila tudi navedbe, da je bilo posojilo dejansko izročeno in da še ni bilo vrnjeno. Pritožbeno stališče, da ni življenjsko logično, da dva poslovneža ne bi pogodbe podpisala na bolj formaliziran način, na to dokazno oceno ne vpliva, še posebej ob trditvah, da je šlo za razmerje med prijateljema, kjer se običajno pogodbe ne sklepajo v strogo formalnih oblikah. Prav tako ni naloga pravdnega sodišča, da bi v postopku zavarovanja preverjalo izvor posojenega, bo pa tožnik v primeru spora okoliščine dejanske izročitve denarja izkazoval v nadaljnjem postopku. Trditev, da tožnik denarja ne bi imel ter ga zato ne bi mogel posoditi, toženka v ugovoru ni postavila.

9. Toženka v postopku ugovarja, da posojilo ni bilo dano za pokritje tekočih obveznosti družine Z. in za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev, zato za dolgove tudi iz omenjenega razloga ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejstvo, da sta toženka in M. Z. sedaj razvezana, na njeno solidarno odgovornost za dolgove, nastale v času trajanja zakonske zveze, ne vpliva. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženec z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da je bil denar porabljen za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in tekočimi obveznostmi družine Z. To namreč izhaja že iz samega teksta posojilne pogodbe, sploh prve, sklenjene 5. 5. 2006, torej v času, ko je bila zakonska zveza med toženko in posojilojemalcem trdna, ko omenja, da je posojilo dano za namen pokritja tekočih obveznosti in obveznosti v zvezi s parcelami Ž. Na dokazno oceno sodišča ne vpliva dejstvo, da je toženka sama navedena kot kupec nepremičnin, kjer sta si zakonca uredila dom, saj sta po letu 1995 nedvomno v to nepremičnino dodatno vlagala, denar pa sta potrebovala tudi za ostale stroške družine, ki glede na dejavnost toženke niso bili nizki. Toženka je v ugovoru obširno opisala skupna vlaganja zakoncev v druge nepremičnine, tako da je nedvomno večja verjetnost, da sta denar porabila za potrebe skupnega življenja in v zvezi z nastankom skupnega premoženja, kot pa, da ga je posojilojemalec porabil izključno zase. Trditev, kaj naj bi si M. Z. s tem denarjem omogočil, pa ne bi spadalo v skupno premoženje zakoncev, toženka ni postavila.

10. Ker je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve do toženke že na podlagi določila drugega odstavka 56. člena ZZZDR, torej v zvezi s primarnim zahtevkom, se pritožbeno sodišče do navedb v zvezi z verjetnostjo nedenarne terjatve ne bo opredeljevalo. Začasna odredba je namreč potrebna že za zavarovanje zgoraj omenjene denarne terjatve.

11. Toženka v pritožbi podaja tudi trditve, da tožnik ni z zadostno mero izkazal nevarnosti, da bi zaradi njenega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, bila njegova uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoj te nevarnosti, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v 12. in 13. točki sklepa o izdaji začasne odredbe, v ugovoru ni bila prerekana, zato toženka teh trditev prvič v pritožbenem postopku ne more več postavljati.

12. Po povedanem pritožbeni razlogi toženke niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, zato je slednje njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

13. Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del sklepa o izdaji začasne odredbe v delu, s katerim je sodišče odločilo, da zaznamba v zemljiški knjigi pri zemljiškoknjižnem dolgu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z njegovimi pritožbenimi razlogi, da bi toženka kljub izdani začasni odredbi ob pomanjkanju publicitetnih učinkov zemljiške knjige zemljiško pismo zlahka prenesla oziroma zemljiški dolg obremenila. Tudi sodna praksa (odločba VSL I Ip 2673/2013) se je že izrekla, da ob izkazanih predpostavkah za izdajo začasne odredbe ni ovir za zaznambo prepovedi odsvojitve ali obremenitve zemljiškoknjižnega dolga, ki je stvarna pravica, v zemljiški knjigi. Podlaga za to je 2. člen SPZ v zvezi z 98. členom ZZK-1. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tudi v tem obsegu.

14. Omenjena začasna odredba je bila izdana med pravdnim postopkom in predstavlja njegov del. Zato je sodišče odločanje o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno stroškovno odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.