Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je odstranitev osteosintetskega materiala predstavljala zadnji ukrep pri zdravljenju in sanaciji poškodbe in da je bilo vse nadaljnje zdravljenje namenjeno le lajšanju tedaj že ustaljenih in trajnih posledic poškodbe, je materialnopravno pravilen sklep sodišča, da je tedaj pričel teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve zaradi zatrjevane zdravniške napake.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 34,545.121 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je tožnica zahtevala zaradi posledic zdravljenja v nasprotju s pravili stroke, in tožnici naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je očitke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejstev glede zaključka zdravljenja. Zavzelo je stališče, da je bilo zdravljenje končano 14. 12. 1992 in da je zato ob vložitvi tožbe 23. 5. 1997 že iztekel triletni subjektivni zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovili dejansko stanje. Obe sta zaključek zdravljenja vezali na dan tretje operacije, tj. 14. 12. 1992. Tožnica je zgrožena nad stališčem, da bi morala tega dne, ko je bila še vsa omotična od zdravil in prestrašena zaradi operacije, po svojem splošnem znanju in vedenju vedeti, da je tedaj zdravljenje zaključeno in da se zdravstveno stanje ne bo izboljšalo. Še vedno se namreč trudi, da bi se njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Iz tega razloga se je podvrgla četrti operaciji 13. 11. 1995. Ker izvedenec te operacije ni povezal z zdravljenjem, je bilo njegovo mnenje grajano. Ta operacija, ki je bila izvedena na vnetnem področju starega zloma, do katerega je prišlo med spornim posegom toženkinega zdravnika, je bila v smislu zdravljenja namreč nujno potrebna. Tožnici ni mogoče očitati, da ni bila dovolj skrbna in da bi morala po svojih sposobnostih vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno 14. 12. 1992. Zdravljenje je bilo zaključeno kvečjemu dan po četrti operaciji, ko se ji je stanje začelo nekoliko zboljševati. Ker sta sodišči zmotno šteli, da je zastaranje pričelo teči 14. 12. 1992, sta nepopolno ugotovili dejansko stanje. V novem postopku bi moralo sodišče nujno postaviti izvedenca iz tujine. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na to, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah.

7. V skladu s prvim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po utrjeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel oškodovancu biti znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Pričetek teka subjektivnega zastaralnega roka je objektiviziran in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ni mogoče odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni.(1)

8. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev o tem, da je zastaranje zahtevka, uveljavljanega v tej zadevi, pričelo teči 14. 12. 1992, oprli na naslednje ugotovitve, da je bil tožnici dne 26. 5. 1992 operativno odstranjen levi spodnji modrostni zob, da je bila dne 8. 9. 1992 izvedena žična osteosinteza v področju zloma, da je bila 9. 10. 1992 ugotovljena trdna zarast na mestu zloma, da ji je bil 14. 12. 1992 v tretji operaciji, izvedeni v Franciji, odstranjen osteosintetski material, v zapisniku o operaciji z dne 17. 12. 1992 pa je bilo ugotovljeno, da je mesto zloma klinično trdno, okluzija pa popolna in normalna, da operacija dne 13. 11. 1995, v kateri sta bili izvedeni ekstrakcija zoba 37 in apikotomija na zobu 36, ni v povezavi s predhodnimi tremi posegi, saj je šlo za časovno oddaljen poseg na drugih zobeh in ne za sanacijo zloma, da je bilo v dolgem časovnem obdobju od tretje operacije (december 1992) do četrte (november 1995) in celo do pravde stanje sledeč tožničinim trditvam in izpovedbi njenega partnerja nespremenjeno ter je bilo možno le lajšanje bolečin, kar je tožnica tudi izvajala, da je bilo po izvedenčevem mnenju zdravljenje zaključeno v decembru 1992, ko je bil odstranjen osteosintetski material in potrjeno trdno zaraščenje mesta zloma, nadaljnje zdravljenje pa je potekalo le v smislu lajšanja bolečin, da je izhajajoč iz doslej navedenih ugotovitev odstranitev osteosintetskega materiala v decembru 1992 predstavljala zadnji ukrep v okviru zdravljenja poškodbe s ciljem njene sanacije in da je bilo vse nadaljnje zdravljenje namenjeno lajšanju tedaj že ustaljenih in trajnih posledic sporne poškodbe.

9. Na podlagi teh dejstev sprejet sklep, da je bilo tožničino zdravstveno stanje ob odstranitvi osteosintetskega materiala v tolikšni meri stabilizirano, da je omogočalo ugotovitev obsega škode in da je torej najkasneje tedaj nastal odškodninski zahtevek, je materialnopravno pravilen. Ključna ugotovitev, tj. da operacija, ki ji je bila tožnica podvržena v letu 1995, ni bila povezana z zdravljenjem posledic odstranitve modrostnega zoba, izvedene v letu 1992, je dejanska ugotovitev. V zvezi s to ugotovitvijo revizija ne uveljavlja procesnih kršitev, oporekanje pravilnosti te ugotovitve pa glede na prepoved izpodbijanja dejanskega stanja v reviziji ne more privesti do presoje o utemeljenosti te trditve. Tudi z navedbami o tem, da tožnica na dan odstranitve osteosintetskega materiala ni bila v stanju, v katerem bi bila zmožna razumne presoje o tem, ali je zdravljenje končano ali ne, je revidentka ostala v okviru nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ne more biti predmet revizijske presoje.

10. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev tožničinih stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 12/82 z dne 13. 3. 1982, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. I/82, str. 21, med zadnjimi pa sodba II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008.