Jedro

Ker ZZZPB taksativno našteva razloge, ki preprečujejo možnost priznanja pravice do denarnega nadomestila, soglasje iz 36. d člena ZDR ne more biti razlog za zakonito zavrnitev pravice do denarnega nadomestila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice, da se spremeni odločba tožene stranke in se ji prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da določbe 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je veljal v času odločanja pri prvostopenjskem organu tožene stranke, ne izključujejo pravice do priznanja denarnega nadomestila, če je dal delavec v skladu z določbo 36. d člena zakona o delovnih razmerjih soglasje za prenehanje delovnega razmerja. Soglasje ni izjava iz 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ali 100. člena zakona o delovnih razmerjih, kar je praksa tako tudi tolmačila. Zato so pred sprejemom novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti delavci v takih primerih bili upravičeni do denarnega nadomestila. Ker je sodišče materialni predpis razlagalo v nasprotju s prakso in že ob upoštevanju določil kasneje sprejete novele, je bila tožnica postavljena v slabši položaj, saj bi jo, ob takem tolmačenju zakona, delodajalec moral opozoriti na posledice. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Za pravilno odločitev v sporni zadevi je treba upoštevati dve dejstvi, ki ju je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo nižje sodišče in ki med udeleženci postopka nista sporni. Prvo, za odločitev pomembno dejstvo je, da je revidentka invalid III.

kategorije invalidnosti s priznano pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Drugo dejstvo pa je, da je revidentki z dokončno in tudi pravnomočno odločitvijo dne 8.11.1993 prenehalo delovno razmerje pri organizaciji ... zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežni delavki.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91 in 71/93) v 36. d členu določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Taka zakonska ureditev pomeni, da zakon obravnava delavce invalide kot posebno kategorijo delavcev, ki kot težje zaposljiva kategorija potrebujejo tudi posebno varstvo. Zato jim zakon tudi v primeru ugotavljanja trajnih viškov delovne sile zagotavlja varstvo pred izgubo delovnega razmerja oziroma zaposlitve, saj jim delovno razmerje lahko preneha samo z njihovim soglasjem.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94) v prvi alineji prvega odstavka 19. člena, na katerege sta se pri svojem odločanju sklicevali obe nižji sodišči, določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalcem. Novela zakona, ki je začela veljati 14.1.1994, je dodala še dve alineji, od katerih ena določa, da pravice do denarnega nadomestila nima zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo z njegovim pisnim soglasjem v primeru, ko je po zakonu, kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi za prenehanje delovnega razmerja potrebno soglasje delavca. Vendar ta novela še ni veljala v času, ko je tožnici kot trajno presežni delavki prenehalo delovno razmerje in se je prijavila pristojnemu zavodu in pri njem uveljavljala pravice zaradi brezposelnosti. Zato je za pravilno odločitev potrebno ugotavljati, ali soglasje iz 36. d člena ZDR pomeni tudi pisno izjavo oziroma pisni sporazum iz prve alineje prvega odstavka 19. člena ZZZPB, kot sta to odločili nižji sodišči. Revizijsko sodišče s takim pravnim stališčem ne soglaša. Kot pravilno poudarja že revizija, prva alineja prvega odstavka 19. člena ZZZPB obravnava prenehanje delovnega razmerja na pobudo delavca, kot je to opredeljeno v prvi točki prvega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma prvi točki prvega odstavka 100. člena ZDR ali skupnega soglasja obeh strank, za prenehanje delovnega razmerja, kot je to določeno v drugi točki prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma drugi točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca, pa z voljo delavca, kot jo predvidevata 75. člen ZTPDR in 100. člen ZDR, nima nič skupnega. V takem primeru pride do prenehanja delovnega razmerja iz ekonomskih razlogov na strani organizacije oziroma delodajalca. Pobuda je v tem primeru samo na njegovi strani, delavec, ki sicer uživa zaščito po določbi 36.d člena ZDR, pa z njegovo pobudo samo soglaša. Vendar soglasje ne pomeni niti pisne izjave za prenehanje delovnega razmerja niti pisnega sporazuma za prenehanje delovnega razmerja. Ker ZZZPB taksativno našteva razloge, ki preprečujejo možnost priznanja pravice do denarnega nadomestila, soglasje iz 36. d člena ZDR ne more biti razlog za zakonito zavrnitev pravice do denarnega nadomestila. Tega se je očitno zavedal tudi sam zakonodajalec, saj drugače ne bi z novelo, sprejeto ob koncu leta 1993 v zakon vnesel dveh novih določil, za primere, v katerih zavarovanec, poleg prej taksativno določenih primerov, ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila. Ker teh določil v času, ko je pravico uveljavljala tožnica, v zakonu ni bilo, širitev zakonskih določb oziroma razlaga zakona v sporu, ki sicer ni iz delovnega razmerja, čeprav iz njega izhaja, v škodo delavcu ne bi bila dopustna, je revizijsko sodišče zaključilo, da so v izpodbijani sodbi, prav tako pa tudi v sodbi prvostopenjskega sodišča, materialni predpisi zmotno uporabljeni in da zato odločitev ni pravilna.

Ker zavrnitev tožnikovega zahtevka ni bila materialnopravno pravilna, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj v postopku ni bilo ugotavljano, če tožnica izpolnjuje tudi ostale pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).