Jedro

Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču. Škode, ki je tožniku nastala, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki je tožniku nastala.

Izrek

I. Revizija se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi prve toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega mu mora prva toženka plačati znesek 10.531,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki stroške revizijskega postopka v znesku 826,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje, svoje stroške revizijskega postopka pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. točka izreka) naložilo prvi in drugi toženki, da morata tožniku v petnajstih dneh plačati znesek 10.531,80 EUR solidarno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. S sklepom, ki ni predmet tega revizijskega preizkusa, je zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti delovnega sodišča, podan s strani druge toženke (II. točka izreka). Dopustilo je stransko intervencijo stranskega intervenienta na strani druge toženke (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka)1. 2. Zoper to odločitev sodišča prve stopnje so vložili pritožbe tožnik, obe toženki in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom pritožbama druge toženke in stranskega intervenienta ugodilo v celoti, pritožbi tožnika in prve toženke pa delno in izpodbijano odločitev razveljavilo v delu I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na drugo toženko, v II. in IV. točki izreka sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Pritožbo tožnika je v delu, v katerem je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje glede razlike med prisojenim zneskom 10.531,80 EUR in vtoževanim zneskom 31.063,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (III. točka izreka), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog prve toženke s sklepom VIII DoR 226/2019 z dne 3. 12. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali mora biti nadzor delavcev po ZVZD-1 vseobsežen in mora biti zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik; - ali je nadzor delavcev na gradbišču, ki ga opravlja tretji in ne sam delodajalec, nezadosten; - ali prva toženka ni zagotovila dolžnega nadzora nad izvajanjem varnostnih ukrepov in je to samo po sebi privedlo do nastanka škode.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (s katero je bila zavrnjena pritožba prve toženke in potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da mora prva toženka tožniku izplačati znesek 10.531,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje) je prva toženka vložila revizijo. V njej navaja, da je sodišče druge stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da s tem, ko je nadzor na delovnim procesom opravljal šef gradbišča A. A., ne pa prva toženka (ki je bila tožnikov delodajalec), prva toženka ni izpolnila svoje obveznosti nadzora delavcev oziroma tožnika, zaradi česar se je tožnik poškodoval. Ta nadzor je bil povsem zadosten. Tožnik, ki je bil sam skupinovodja in ki je bil ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu, je samovoljno in v nasprotju z opozorili glavnega izvajalca na gradbišču dostopal do najbližje krožne žage na delovišču tujih delavcev po poti, ki ni bila ustrezno urejena, čeprav so imeli delavci na razpolago drugo krožno žago na svojem delovišču. Tožnik ni imel potrebe za dostopanje na delovišče tujih delavcev po nevarni poti, kjer je prišlo do poškodbe. Delodajalec ni dolžan ves čas vršiti nadzora nad svojimi delavci, zlasti ko gre za enostavnejša opravila. Dolžnosti nadzora ni mogoče razumeti na način, da mora biti nadzor vseobsežen in zato ves čas prisoten delodajalčev zastopnik. S tem, ko prva toženka ni zagotovila dolžnega nadzora, to samo po sebi še ni privedlo do nastanka škode, zato med opustitvijo nadzora in poškodbe tožnika ne obstaja vzročna zveza. Do poškodbe tožnika bi prišlo kljub navzočnosti predstavnika prve toženke, saj je bil tožnik skupinovodja in je samovoljno in v nasprotju s prepovedjo šefa gradbišča A. A. brez potrebe odšel na delovišče tujih delavcev. To pomeni, da bi tožnik storil enako, četudi bi mu to prepovedal predstavnik prve toženke. Pomen kršenega predpisa mora biti tak, da bi ravnanje v skladu z njim nastanek škode preprečilo. Izpodbijana odločitev odstopa tudi od sodne prakse višjih sodišč (I Cpg 580/2014, I Cpg 1550/2013). Priglaša revizijske stroške.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe prve toženke in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

8. Iz bistvenih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja: - tožnik je imel s prvo toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 24. 12. 2012 do 15. 5. 2013 za delovno mesto gradbeni delavec – tesar; - med prvo toženko in drugo toženko je bila sklenjena kooperacijska pogodba z dne 3. 10. 2012, dopolnjena z dvema aneksoma z dne 3. 10. 2012 in 30. 3. 2013 (drugi aneks je bil sicer sklenjen po škodnem dogodku), na podlagi katerih je prva toženka kot kooperant prevzela gradbena dela v Belgiji od druge toženke kot naročnika; - druga toženka je bila podizvajalka glavnega izvajalca, to je belgijske družbe; - prva toženka je tožnika napotila na gradbišče k drugi toženki v Belgijo, kjer je tudi dne 20. 3. 2013 v jutranjih urah opravljal tesarska dela; - nadzor nad delovnim procesom na gradbišču je opravljal vodja gradbišča (delavec glavnega izvajalca), ki je dajal navodila za delo oziroma je delo delavcem odrejal; - vodja gradbišča je delo tožniku odrejal preko delavca druge toženke; - na dan nesreče je tožnik zaradi potrebe po razrezu treh lesenih elementov v dolžini 2 metra in širine 20 cm pristopil h krožni žagi na gradbišču, ki se je nahajala približno 15 metrov od njegovega delovnega mesta, vendar na drugem delovišču, kot pa je bilo delovišče tožnika; - tožnik je imel na razpolago tudi krožno žago na svojem delovišču, vendar pa je bila ta bolj oddaljena od kraja, kjer je opravljal delo, kot pa je bila oddaljena krožna žaga, na kateri je prišlo do razreza lesenih elementov; - ko mu je pooblaščeni delavec druge delovne ekipe razrezal te lesene elemente, se je tožnik z razrezanimi elementi v rokah odpravil nazaj na svoje delovno mesto; - pri tem je šel tudi čez leseno oziroma iverno ploščo (ki je začasno prekrivala luknjo v tleh), kjer mu je spodrsnilo, saj je bila ta plošča zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka; - tožnik se je poskušal ujeti za železno oziroma aluminijasto opažno ploščo ob njem, ker pa ta plošča ni bila ustrezno pritrjena, se je zrušila nanj in ga poškodovala; - dan pred nesrečo je bil tožnik s strani vodje gradbišča opozorjen, naj ne uporablja te poti, tožnik pa tega opozorila na dan nesreče ni upošteval. 9. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec to škodo povrniti delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. Po teh pravilih je tisti, ki je drugemu povzročil škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ). Za obstoj delodajalčeve odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninskega delikta. Te predpostavke so nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so za odškodninsko odgovornost prve toženke podane vse štiri zgoraj naštete predpostavke, vključno z njeno krivdno odgovornostjo.

10. Po prvem odstavku 43. člena ZDR je moral delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.2 ZDR je sicer tudi delavcem naložil, da morajo spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavarujejo svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (33. člen ZDR).

11. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011; ZVZD-1), ki določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, v prvem odstavku 5. člena nalaga delodajalcu, da mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

12. V prvem stavku prvega odstavka 12. člena kooperacijske pogodbe se je prva toženka zavezala, da bo med izvedbo pogodbenih del stalno prisotna na gradbišču. V tretjem odstavku citiranega člena pa je bilo dogovorjeno, da se za vodenje del na določenem gradbišču v aneksu k pogodbi določi predstavnika prve toženke, ki poleg ostalih zadolžitev, ki so navedene v tej določbi, skrbi in odgovarja za varnost delavcev prve toženke na posameznem gradbišču. Po prvem odstavku 17. člena te pogodbe je za razporejanje delavcev in razdeljevanje konkretnih zadolžitev in nalog odgovoren predstavnik prve toženke (oziroma njegov namestnik), ki je odgovoren tudi za posredovanje konkretnih navodil za delo svojim delavcem.3 Po 21. členu pogodbe je bila prva toženka na podlagi ZVZD in Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih med drugim dolžna določiti odgovornega vodjo posameznih del, ki je odgovoren za varno in strokovno izvedbo prevzetih del ter za vodenje in nadziranje svojih delavcev. V tretjem odstavku 22. člena pogodbe se je prva toženka med drugim tudi izrecno zavezala, da bo z ukrepi za varstvo pri delu po splošnih predpisih in iz varnostnega načrta za objekt seznanila svoje delavce in skrbela, da se bodo upoštevali in izvajali. V 3. členu aneksa z dne 3. 10. 2012 je bil za predstavnika prve toženke določen g. Januzaj Milaim.

13. Prvi odstavek 2. točke 3. člena ZVZD-1 med drugim določa, da je delodajalec vsaka pravna ali fizična oseba in drug subjekt (naštet v citirani določbi), ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 1. točke tega člena se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu (razen izjem, navedenih v tem odstavku). Sodna praksa je pojem „delodajalca“ v sporih iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu tudi v primerih skupnih delovišč razširila na naročnike del oziroma izvajalce del, ki delovni proces na gradbiščih organizirajo in so odgovorni za opravljanje nadzora (in dajanje navodil za delo) v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu4. To pomeni, da ima lahko v takšnih primerih položaj delodajalca napram delavcu (ki utrpi poškodbo pri delu) tudi naročnik del oziroma izvajalec del, ne glede na to, da med njim in delavcem ni vzpostavljeno formalno pravno razmerje. Tudi ta mora zagotoviti predpisane pogoje za zagotavljanje varstva in zdravja pri delu.

14. V revizijskem postopku je bilo sporno, ali je prva toženka v skladu z veljavnimi predpisi zagotavljala tožniku varnost in zdravje pri delu in kolikor tega ni storila, ali je to samo po sebi privedlo do nastanka škode.

Glede prvega in drugega dopuščenega vprašanja (ali mora biti nadzor delavcev po ZVZD-1 vseobsežen in mora biti zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik; ali je nadzor delavcev na gradbišču, ki ga opravlja tretji, in ne sam delodajalec, nezadosten)

15. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da prva toženka na gradbišču v Belgiji, kamor je poslala tožnika in kjer je tožnik delo tudi opravljal, ni zagotovila odgovornega delavca, ki bi delavcem dajal navodila in izvajal nadzor nad njihovim delom, kljub temu, da je ta njena obveznost izhajala iz določb ZDR in ZVZD-1, še posebej pa tudi iz kooperacijske pogodbe, sklenjene med njo in drugo toženko5. Teh ukrepov sicer ni izvajala niti druga toženka. Nadzor nad delovnim procesom (vključno z dajanjem navodil oziroma odrejanjem del tožniku) je opravljal delavec glavnega izvajalca, pri čemer ni bilo ugotovljeno, v kakšnem obsegu in na kakšen način se je ta nadzor izvajal. Glede na to sta sodišči presodili, da je zato prva toženka ravnala protipravno in da je bila posledica te opustitve tudi to, da je tožnik dostopal na drugo delovišče po neustrezni poti, zaradi česar je prišlo do nesreče pri delu.

16. ZVZD-1 sicer ne določa izrecno, da mora delodajalec izvajati nadzor nad delom delavcev s ciljem zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, saj v 5. členu le opisno govori o ukrepih, ki se morajo izvajati za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu. Za izvajanje teh ukrepov pa je potreben tudi nadzor nad delom delavcev. Ta mora biti izveden v takšnem obsegu in na način, da se z njim doseže temeljni cilj ZVZD-1, to je zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu. Preprečevanje ali kar v največji meri zmanjšanje možnosti nevarnih pojavov6 in nezgod pri delu7, se zato uresničuje tudi z nadzorom nad delom delavcev in dajanjem konkretnih navodil delavcem s strani odgovornega delavca pri delodajalcu.

17. Izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu (vključno z obsegom in načinom nadzora ter dajanjem navodil za varno delo) je odvisno od različnih okoliščin posameznega primera, kot so na primer narava dela, ki ga delavec opravlja, usposobljenost delavca za opravljanje teh del, njegova izkušenost, delovno okolje, v katerem se delo opravlja,... Od teh okoliščin je po eni strani odvisen čas, ko mora biti na kraju, kjer se delo opravlja (v konkretnem primeru je bilo to na gradbišču) prisoten odgovorni delavec delodajalca, po drugi strani pa tudi obseg tega nadzora. Tudi ta dejstva pa vplivajo na presojo tega, ali je delodajalec izpolnil svoje obveznosti, ki mu jih nalagajo predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Pričakovani oziroma zahtevani čas prisotnosti odgovornega delavca in obseg izvajanega nadzora, ki bi pomenila, da je delodajalec spoštoval svojo obveznost nadzora, je drugačen pri enostavnih del (npr. pri ročnem pometanju ravnih površin, kjer bi bilo od delodajalca neživljenjsko zahtevati stalno prisotnost in dajanje posebnih navodil), kot pri zahtevnih delih ali delih, ki predstavljajo nevarno dejavnost (npr. dela na velikih višinah, dela z nevarnimi stroji,...), kjer bi bila lahko potrebna prisotnost odgovornega delavca in nadzor z ustreznimi konkretnimi navodili za opravljanje dela. Zakon sicer ne določa, da mora biti nadzor vseobsežen in tudi ne zahteva neprestane navzočnosti odgovornega delavca na kraju opravljanja dela, vendar pa to ne pomeni, da delodajalcu nadzora nad delom delavcev sploh ni treba izvajati (do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru). Presoja, ali je delodajalec izpolnil svojo obveznost iz naslova varstva in zdravja pri delu delavcev, je tako odvisna tudi od zgoraj navedenih okoliščin.

18. Odgovornost delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu se ohrani tudi v primeru, če delodajalec nadzor, ki bi ga bil dolžan izvajati sam, prenese na tretjo osebo (ki mora imeti za izvajanje takega nadzora ustrezne kompetence). V takšnem primeru gre za pogodbeni odnos med delodajalcem in tretjo osebo, za njuno notranje medsebojno razmerje, ki nima nikakršnega vpliva na odgovornost delodajalca, da delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu in na pravice delavcev, ki iz te dolžnosti delodajalca izhajajo (10. člen ZVZD-18). Delodajalec se torej ne more izogniti svoje odgovornosti do delavcev iz naslova zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na način, da prenese te svoje obveznosti na tretjo osebo. V takih primerih se ravnanja in ukrepi tretjega presojajo kot ravnanje delodajalca in to z istimi merili, kot bi se presojalo ravnanja in ukrepe, ki bi jih v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu sprejel oziroma izvajal delodajalec sam.

19. Odgovor na prvo in drugo dopuščeno vprašanje se glasi, da ni nujno, da mora biti nadzor delavcev po ZVZD-1 vseobsežen in da mora biti zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik, vendar je delodajalec kljub temu dolžan zagotoviti nadzor na gradbišču v takšnem obsegu in na takšen način, da zagotovi varnost in zdravje delavcev pri delu.

Glede tretjega dopuščenega vprašanja (ali prva toženka ni zagotovila dolžnega nadzora nad izvajanjem varnostnih ukrepov in je to samo po sebi privedlo do nastanka škode)

20. Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno presodili, da je prva toženka opustila svoje dolžnostno ravnanje, ker ni izvajala ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja tožnika pri delu v smislu nadzora nad delom tožnika oziroma podajanja ustreznih navodil. S tem je podana protipravnost njenega ravnanja kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Ta opustitvena ravnanja pa sama po sebi še ne dajejo podlage za zaključek, da je že iz tega razloga podana odškodninska odgovornost prve toženke. Pogoj za to odgovornost je tudi, da mora obstajati vzročna zveza med ugotovljenim opustitvenim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku. Vzročna zveza med določenim opustitvenim ravnanjem in nastalo škodo je podana v primeru, če bi siceršnje izpolnjevanje predpisane dolžnosti oziroma predpisanega ravnanja preprečilo nastanek škode.

21. Sodišči druge in prve stopnje sta zaključili, da je podana tudi ta predpostavka odškodninske odgovornosti prve toženke, saj se je po njuni presoji zaradi opustitve dolžnega nadzora in izostanka navodil s strani prve toženke o tem, kako naj tožnik pravilno ravna in pravilno opravlja svoje delovne zadolžitve, ta gibal po neurejeni in neustrezni poti, kar je privedlo do škodnega dogodka9. Pri tej presoji pa nista upoštevali okoliščin konkretnega nastanka škodnega dogodka. Kot je bilo že pojasnjeno, delodajalec ni dolžan izvajati vseobsežnega nadzora na delom delavcev, biti nepretrgoma prisoten na njihovem delovnem mestu in jim dajati navodila v vsakem primeru, zlasti ob izvajanju najbolj enostavnih opravil. 22. Do škode, ki jo je utrpel tožnik, je prišlo, ko mu je pri prečkanju iverne plošče, ki je bila zaradi nizkih temperatur in jutranje vlage spolzka, spodrsnilo10. Hoja delavca po terenu na gradbišču (tudi če je ta teren spolzek) pomeni delavčevo običajno in pogosto aktivnost. Od njega zahteva običajno pazljivost oziroma povprečno skrbnost in ne predstavlja aktivnosti, ki bi jo moral delodajalec posebej nadzorovati in delavcu v zvezi s tem dajati posebna navodila. Od delodajalca namreč ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in daje delavcem navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi hojo po gradbišču, ki nima posebnosti v smislu večje nevarnosti. Tudi v primeru, če bi prva toženka nad delom tožnika v spornem času izvajala zahtevane ukrepe v smislu zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu (nadzor in dajanje navodil), ne bi bila dolžna tožnika še posebej nadzirati pri hoji na gradbišču ali mu v zvezi z njo dajati navodila, posebno v situaciji, ko mu je dan pred nesrečo vodja gradbišča rekel, naj ne uporablja te poti. Škode, ki je nastala tožniku, ne bi preprečilo niti pravilno ravnanje prve toženke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi opustitev prve toženke glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, dajanje navodil) ni vzročno povezana s škodo, ki mu je nastala.

23. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili, da je podana vzročna zveza med opustitvenim ravnanjem prve toženke iz naslova dolžnega nadzora nad izvajanjem varnostnih ukrepov v okviru njene obveznosti za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu napram tožniku kot njenemu delavcu in škodo, ki je nastala tožniku, sta neutemeljeno ugodili njegovemu tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko. Zato je revizijsko sodišče reviziji prve toženke ugodilo in spremenilo odločitev sodišč druge in prve stopnje tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek proti prvi toženki zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

24. Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je prva toženka z revizijo uspela, ji mora tožnik povrniti njene stroške revizijskega postopka, in sicer za predlog za revizijo 250 točk po tar. št. 15/7 in 15/8 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT), za revizijo 600 točk (tar. št. 15/6 OT), 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 520 20 EUR, skupaj s sodno takso za revizijo pa 826,20 EUR. V primeru zamude bo moral tožnik prvi toženki plačati tudi zakonske zamudne obresti. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj je bil z njim neuspešen.

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Sodišče prve stopnje je sicer o tožbenem zahtevku tožnika odločilo že s sodbo in sklepom Pd 24/2016 z dne 11. 7. 2017. S sodbo je prvi toženki naložilo plačilo odškodnine tožniku v znesku 18.063,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, njegov višji zahtevek zoper prvo toženko (do višine 31.063,60 EUR) je zavrnilo in v celoti zavrnilo njegov zahtevek zoper drugo toženko. S sklepom je zavrglo del tožbe o plačilu zapadle mesečne rente (ker je bilo o tem zahtevku že pravnomočno razsojeno) in odločilo o pravdnih stroških. Na pritožbi tožnika (tožnik se zoper sklep o zavrženju dela tožbe o plačilu zapadle mesečne rente ni pritožil) in prve toženke je sodišče druge stopnje s sklepom Pdp 838/2017 z dne 7. 2. 2018 v celoti razveljavilo s pritožbama izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2 Enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 45. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) 3 Iz drugega odstavka citiranega člena sicer izhaja, da v primeru, ko prva toženka ne zagotovi stalne prisotnosti predstavnika (oziroma njegovega namestnika) za koordinacijo in razporejanje svojih delavcev po gradbiščih podjetja ter za razdeljevanje konkretnih zadolžitev in nalog, prva toženka sama in v celoti nosi odgovornost iz naslova odškodnin za škodo, ki nastane delavcem prve toženke; to izhaja tudi iz četrtega odstavka 22. člena pogodbe. Ta določba pa ne razrešuje odškodninske odgovornosti do delavca. 4 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015, sklep VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019. 5 V postopku je bilo ugotovljeno, da na gradbišču v Belgiji, kjer je delal tožnik, ni bilo prisoten noben delavec prve toženke, ki bi bil nadrejen tožniku. 6 Po 4. točki 3. člena ZVZD-1 je nevarni pojav dogodek, ob katerem je ali bi lahko nastala premoženjska škoda, je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje ali življenje delavca oziroma bi lahko prišlo do nezgode delavca, zaradi katere bi bil delavec nezmožen za delo. 7 Po 3. točki 3. člena ZVZD-1 je nezgoda pri delu nepredviden oziroma nepričakovan dogodek na delovnem mestu ali v delovnem okolju, ki se zgodi v času opravljanja dela ali izvira iz dela, in ki povzroči poškodbo delavca. 8 ZVZD-1 v 10. členu določa, da so vse dolžnosti delodajalca po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, hkrati pravica delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu. 9 Iz dejanskih ugotovitev sicer izhaja, da je bil tožnik ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu tako s strani prve toženke kot tudi s strani glavnega izvajalca na spornem gradbišču – 30. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 10 Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da bi bila prva toženka kakorkoli odgovorna za neustrezno pritrjeno železno oziroma aluminijasto opažno ploščo, ki se je ob zdrsu in padcu tožnika porušila nanj – tega sicer ni vsebovala niti tožnikova trditvena podlaga. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je do škodnega dogodka prišlo izven delovišča prve toženke.