Jedro

Zgolj prizadevanje podjemnika za odpravo napak ni dovolj, saj je zavezan k rezultatu oziroma k uspehu.

Izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo in s sodelovanjem le ene stranke, procesno gledano ni dokaz niti kot izvedensko mnenje niti kot listina. Stroški izvedenca, ki jih je imela stranka zanj pred pravdo, so del pravdnih stroškov in ne morejo biti predmet samostojnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da se v 1. točki izreka prisojeni znesek zviša za 100,00 EUR in se prvi odstavek v 1. točki izreka pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.393,54 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.052.867,93 SIT, ki tečejo od 30.7.2005 do vključno 31.12.2006, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.393,54 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni", - v 3. točki izreka prisojeni pravdni stroški pa se zvišajo za 62,94 EUR (na 1.564,55 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 45,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.293,54 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.028.903,93 SIT, ki tečejo od 30.7.2005 do vključno 31.12.2006, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.293,54 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke na plačilo odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.501,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevkom tožeče stranke tudi v zavrnilnem delu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma tožeča stranka v pritožbi pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje glede ugodenega dela zahtevka, v nadaljevanju pa v zvezi z uveljavljanjem stvarnih napak - nekvalitetne izdelave spoja med fasado in coklom, na račun česar je sodišče prve stopnje priznalo znižanje kupnine za 300,00 EUR, navaja, da sta priči T. in M. izpovedali, da je bila tožena stranka opozorjena, da spoj zaradi neravnega kamna ne bo mogel biti popoln. Tožena stranka zaradi tega opozorila sama nosi tveganja vztrajanja pri svojem naročilu. Spoj je bil v okviru dogovorjenih del, kot izhajajo iz ponudb, narejen maksimalno možno kvalitetno, saj je bil dvakrat popravljan, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Nanos purpena po mnenju tožeče stranke tako ne predstavlja odprave napak, ampak dodatno delo. Nadalje tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obstoj stvarne napake na račun zaključnega sloja. V Zapisniku obračuna z dne 05.07.05 je res navedeno, da je potrebno spoj popraviti, vendar ga je nato tožeča stranka še dvakrat popravljala in meni, da je storila vse, kar je v njeni moči. Sloj je opravljen strokovno in kvalitetno, v zvezi z njim ne obstaja nobena napaka, kar je tožeča stranka zatrjevala ves čas pravde. Glede na to, da je tožeča stranka ugovarjala, da napak ni, bi morala tožena stranka njihov obstoj ter višino morebitnega znižanja kupnine dokazati z izvedencem. Izvedenec je tisti, ki bi lahko podal oceno, ali je obstoječi spoj izveden skladno s pravili stroke, torej ali sploh obstoji napaka. Sodišče prve stopnje je brez ustrezne podlage vrednost popravila ocenilo na 300,00 EUR; takšno oceno bi lahko podal le izvedenec. Ob tem tožeča stranka tudi poudarja, da ne gre enačiti vrednosti nanosa purpena in znižanja kupnine. Znižanje kupnine bi lahko določil izvedenec le upoštevaje morebitne funkcionalne, lepotne in druge kriterije - tovrstnih pomanjkljivosti pa ni (ne pa, glede na to, koliko bi stal nek nanos, ki ga tožena stranka sploh ni izvedla), prav tako pa bi lahko ocenil, ali nanos purpena ali silikona sploh karkoli spremeni. Glede na umik predloga za angažiranje izvedenca, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z dokaznim bremenom odločiti, da tožena stranka ni dokazala niti obstoja stvarne napake niti vrednosti, za katero se zniža kupnina. Pri tem tožeča stranka poudarja, da strokovnih nalog nepristranskega izvedenca ni moč prevaliti na pričo M., še zlasti, ker je le-ta (objektivno gledano) povezana z obema pravdnima strankama; pri tožeči stranki je nastopal kot podizvajalec, po svojem prvem zaslišanju pa je brez naročila tožeče stranke odšel na ogled k toženi stranki. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo izvesti ponovnega zaslišanja priče M. samo zaradi tega, ker si je po prvem zaslišanju ogledal fasado. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje nakazuje, da se je priča M. uporabljal za namene izvedenca, kar pa ni. Po drugi strani pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do ugotovitev izvedenca Ž. K. o tem, da izvedba fasade strokovno in vizuelno ustreza tehnični praksi in da dodatna oprava stika med kamnom in fasado predstavlja dodatno delo. Tožeča stranka navaja, da vse navedeno predstavlja tudi kršitev pravil postopka. Nadalje opozarja, da ne vidi razloga, zakaj je sodišče kupnino znižalo za 300,00 EUR. Priča M. je izpovedal, da bi cena znašala maksimalno 300,00 EUR, na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke pa je podal najnižjo oceno 100,00 EUR. Če bi pritožbeno sodišče njegovo izpoved jemalo kot verodostojno za določanje vrednosti, bi moral vzeti vsaj srednjo oceno 200,00 EUR. Prav ta velik razpon pa kaže, da M. ni ničesar natančno obračunal in njegova široka ocena ne more služiti za določitev znižanja kupnine. Tožeča stranka v pritožbi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne njen zahtevek za povračilo stroškov, ki jih je imela z izvedencem. Navaja, da je izvedenca angažirala, ker je tožena stranka začela govoriti o nekem madežu in zaradi njenega vztrajanja in pogojevanja plačila. Sodni izvedenec si je fasado ogledal in podal oceno; ker je strošek izvedenskega mnenja nastal v zvezi z uveljavljanjem napak s strani tožene stranke in zaradi njenega pogojevanja plačila, je bil ta strošek za tožečo stranko potreben in koristen, zato je tožeča stranka tudi upravičena do povračila stroškov v zvezi z njim. Tožeča stranka ob tem zavrača oceno sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje ni strokovno, ker izvedenec ni navedel madeža, priča M. pa ga je videl. Sodišče prve stopnje je pri tem povsem spregledalo, da je izvedenec ogled fasade opravil 12.10.2006, M. pa je fasado pregledal po zaslišanju dne 03.06.2008. Ker M. smiselno izpoveduje, da madež ni nastal zaradi napačne izdelave fasade, ampak kasneje s kakšno paro, je logično, da madeža ob ogledu izvedenca ni bilo, kasneje, ko ga je povzročila tožena stranka s svojim ravnanjem, pa se je pojavil. Tudi priča T. navaja, da ko je šel po opravljenem poslu na ugovore tožene stranke gledat fasado, ni videl nobenega madeža. To pomeni, da je bilo izvedensko mnenje narejeno povsem korektno. Tožeča stranka še opozarja, da bo v primeru, če bo uspela v doslej zavrnjenem delu, potrebno ponovno preračunati tudi odstotek uspeha in pravdne stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obstoj stvarnih napak pri spoju med fasado in coklom ter da tožena stranka sama nosi tveganja vztrajanja pri svojem naročilu, ker je bila opozorjena, da spoj ne bo mogel biti popoln, so neutemeljene. Po oceni sodišča druge stopnje je namreč povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri spornem spoju med fasado in coklom za očitne stvarne napake, ki jih je tožena stranka pravilno in pravočasno grajala ob prevzemu del (v Zapisniku obračuna in izvedbe fasade z dne 05.07.2005, v nadaljevanju primopredajni zapisnik), zaradi česar je na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 28/06 in 32/04, v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na podjemno pogodbo, pridobila pravico, da proti zahtevku tožeče stranke z ugovorom uveljavlja znižanje plačila (drugi odstavek 635. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 629. člena OZ). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da luknje in špranje med fasado in coklom ne ustrezajo običajnim lastnostim izdelave tovrstnega zaključka pri fasadi. Zgolj na podlagi tega, da je bila tožena stranka s strani tožeče stranke pred izvedbo del opozorjena na težave pri izvedbi spoja med fasadnim coklom in fasado, še ni mogoče zaključiti, da zadelava špranj pri spoju med fasado in coklom predstavlja dodatno delo in ne le odprave napak oziroma dokončanja dela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka popravljala obravnavani spoj, prav tako kot ostale napake, ugotovljene v primopredajnem zapisniku. Slednje v pritožbi priznava tudi tožeča stranka, pri čemer prihaja sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da je bil spoj v okviru dogovorjenih del narejen maksimalno kvalitetno, da nima napak, obenem pa prizna, da ga je še dvakrat popravljala (ne navaja pa, da bi ga tudi popravila), ker sta pravdni stranki v prevzemnem zapisniku ugotovili, da je potrebno spoj popraviti. Pri tem so brezpredmetne pritožbene navedbe tožeče stranke, da je s tem, ko je dvakrat popravljala obravnavani spoj, storila vse, kar je bilo v njeni moči, saj je podjemna pogodba - kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje - obligacija rezultata oziroma uspeha. Zgolj prizadevanje tožeče stranke za odpravo napak ni dovolj. Poleg tega je tudi sam podizvajalec A. M., zaslišan kot priča, izpovedal, da je mogoče obstoječe špranje zapolniti s purpenom ali silikonom, na kar je v izpodbijani sodbi opozorilo tudi sodišče prve stopnje in glede na vse navedeno pravilno zaključilo, da iz tega izhaja, da podizvajalec svojega dela ni opravil s potrebno skrbnostjo.

Pri tem niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo obstoj stvarne napake in da je brez ustrezne podlage vrednost popravila ocenilo na 300,00 EUR, ker tega ni ugotavljalo z izvedencem, ampak se je pri svoji odločitvi oprlo na izpoved priče A. M.. Umik predloga tožene stranke za postavitev izvedenca še ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno s pravilom o dokaznem bremenu odločiti, da tožena stranka ni dokazala obstoja stvarne napake in vrednosti, ki bi bila upoštevna v zvezi z znižanjem kupnine. Ker Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ne pozna dokaznih pravil, sodišče prve stopnje pri presojanju in ugotavljanju obravnavanih dejstev ni bilo omejeno na dokazovanje s pomočjo izvedenca. Glede na to, da je A. M. kot podizvajalec tožeče stranke izdeloval obravnavano fasado in je poznal način izdelave ter cene materiala in dela, mu je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo, da je mogoče sporni spoj zapolniti s purpenom ali silikonom in da bi strošek takšnega dela znašal največ 300,00 EUR. Pri tem niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pričo A. M. uporabljalo za namene izvedenca, po drugi strani pa se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca Ž. K.. Ker izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo in s sodelovanjem le ene stranke, procesno gledano ni dokaz niti kot izvedensko mnenje niti kot listina (gl. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 780/2006 z dne 26.02.2009), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da se na mnenje izvedenca Ž. K. ni sklicevalo, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se tožena stranka z njegovim izvedenskim mnenjem ni strinjala. Glede na navedeno so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrača navedeno izvedensko mnenje kot nestrokovno in da bi se moralo do ugotovitev v njem opredeliti. Priča A. M. pa sodišču prve stopnje ni podal izvedenskega izvida in mnenja, ampak je zgolj ocenil in objasnil svoje delo, ki ga je kot podizvajalec opravil za tožečo stranko, oziroma je ovrednotil delo, ki bi ga bilo treba opraviti, da bi se odpravile napake obravnavanega spoja med fasado in coklom, pri čemer je izhajal iz lastnega poznavanja stroke, cen, materiala in konkretnega dela, ki ga je opravljal za tožečo stranko. Zato ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje na A. M. prevalilo strokovne naloge nepristranskega izvedenca, v zvezi s tem pa je irelevantno tudi sklicevanje tožeče stranke na njegovo neobjektivnost. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Upoštevaje izpovedbo A. M., da bi popravilo obravnavanih lukenj in špranj v spoju med fasado in kamnitim coklom bilo mogoče odpraviti za maksimalno 300,00 EUR, isto delo pa bi bilo mogoče opraviti tudi za 100,00 EUR, je sicer ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi stvarnih napak toženi znesek plačila za delo zniža in v znižanem delu tožbeni zahtevek zavrne - pri čemer je smiselna tudi obrazložitev, da sodišča ne zanima, za koliko je to delo mogoče narediti, ampak koliko bi bil dejansko strošek izvedbe. Vendar pa glede na to, da je A. M. izpovedal, da napake lahko odpravi za najmanj 100,00 EUR, največji strošek pa bi bil 300,00 EUR, medtem ko tožeča stranka, za katero je A. M. kot podizvajalec izdelal fasado, v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče vzeti srednjo vrednost, to je 200,00 EUR, sodišče druge stopnje zaključuje, da znesek 200,00 EUR (s katerim se v pritožbi strinja tudi tožeča stranka kot podjemnik) predstavlja primerno denarno vrednost, za katero je mogoče popraviti sporni spoj med fasado in coklom, zato je v skladu s 358. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek zvišalo za 100,00 EUR, to je na 4.393,54 EUR (namesto 4.293,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tem obsegu ugodilo pritožbi tožeče stranke.

Ostale pritožbene navedbe tožeče stranke, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zavrnitev njenega zahtevka za povračilo stroškov, ki jih je imela z izvedencem, so neutemeljene. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da na toženo stranko ni mogoče prevaliti krivde za škodo, ki so odraža v zmanjšanju premoženja tožeče stranke zaradi stroškov, ki jih je le-ta namenila temu, da se je odločila, ali naj vloži tožbo ali ne. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu sodno prakso, da so stroški izvedenca, ki jih je imela stranka zanj pred pravdo, del pravdnih stroškov in ne morejo biti predmet samostojnega zahtevka (gl. Lojze Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV, Ljubljana, 2005, komentar k 151. členu, str. 25). Sodna praksa torej med pravdne stroške po prvem odstavku 151. člena ZPP šteje tudi stroške izvedenca, ki jih je imela stranka zanj pred pravdo, vendar pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni upravičena do njihovega povračila. Ne sicer zato, ker stroški stranke pred pravdo ne bi spadali med pravdne stroške, kot je zmotno obrazložilo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker njeni stroški za izvedenca pred pravdo v konkretni situaciji niso bili potrebni. Tožeča stranka namreč navaja, da je naročila izdelavo izvedenskega mnenja v zvezi z uveljavljanjem stvarnih napak s strani tožene stranke, in sicer - kot je razvidno iz navedb med postopkom - zaradi madeža na fasadi. Glede na zatrjevanje tožene stranke, da na fasadi obstaja madež, bi morala v pravdi tožena stranka dokazati obstoj takšnih madežev. Tožeča stranka je trdila, da madežev ni, česar pa ji v zvezi z njenim tožbenim zahtevkom na plačilo pogodbeno dogovorjenega plačila za opravljeno delo ni bilo treba zatrjevati in dokazovati. Poleg tega gre za negativno dejstvo, kar pomeni, da dokazno breme v nobenem primeru ni bilo na tožeči stranki, izdatkov, ki jih je imela v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva z izvedencem, pa ni mogoče šteti med njene potrebne pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da je pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da se plačilo, ki ga je zahtevala tožeča stranka, zaradi stvarnih napak zniža, zato ji je v tem utemeljenem obsegu ugodilo in je prisojeni znesek zvišalo za 100,00 EUR, na 4.393,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe pa so neutemeljene, pri čemer sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje znesek, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, zvišalo s 4.293,54 EUR na 4.393,54 EUR, je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP ponovno izračunalo odstotek uspeha pravdnih strank v pravdi. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala 4.816,96 EUR, z zahtevkom pa je uspela v višini 4.393,54 EUR. Tako znaša po spremembi sodbe sodišča prve stopnje uspeh tožeče stranke v pravdi 91%, uspeh tožene stranke pa 9%. Upoštevaje naveden uspeh in odmero potrebnih pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke s strani sodišča prve stopnje, pri kateri še ni bil upoštevan uspeh v pravdi (pravdni stroški tožeče stranke v višini 1.847,84 EUR in pravdni stroški tožene stranke v višini 1.299,77 EUR) in ki s pritožbo ni bila izpodbijana, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.681,53 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, tožeča stranka pa je toženi stranki dolžna povrniti 116,98 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank za potrebne pravdne stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki s tega naslova plačati 1.564,55 EUR, kar je za 62,94 EUR več od zneska pravdnih stroškov, ki ga je tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje za 62,94 EUR zvišalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožba tožene stranke je bila delno uspešna, pritoževala se je glede zneska v višini 523,41 EUR, ki ji ga sodišče prve stopnje ni prisodilo, in s pritožbo uspela toliko, da je sodišče druge stopnje za 100,00 EUR zvišalo znesek, prisojen s strani sodišča prve stopnje. Glede na takšen uspeh je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka upravičena do povrnitve 19% stroškov pritožbenega postopka, med katerimi ji je sodišče druge stopnje priznalo stroške za sestavo pritožbe v vrednosti 250 točk s 5 točkami materialnih stroškov ter z 20% DDV, kar znaša 140,45 EUR, ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 98,52 EUR, skupaj torej 238,97 EUR. Ob upoštevanju 19% uspeha tožeče stranke s pritožbo, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 45,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka do plačila.