Jedro

Ko je prejemnica socialnega varstva še živa, ni pravne podlage za regresni zahtevek občine, saj mora CSD izdati odločbo o prenehanju plačevanja stroškov domske oskrbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta darilna pogodba in prodajna pogodba med I. R. in I. N. brez pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka dovoliti izvršbo na svojem deležu na nepremičninah iz izreka sodbe in sicer za izterjavo terjatve tožeče stranke do I. R. v višini 67.226,31 EUR s pripadki. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ugovoru tožene stranke ugodilo in začasno odredbo razveljavilo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je zaključilo, da ne obstoji zapadla terjatev tožeče stranke že zato, ker je šlo za delno plačevanje stroškov bivanja in oskrbnine za I. R. in dolžnost plačevanja tožeče stranke na podlagi odločbe CSD. Tožeča stranka z I. R. plačuje del stroškov varstva in z vsakim izplačilom pridobi terjatev do povrnitve teh stroškov. Regresna pravica obstaja ne glede na odločbo CSD, s katero je bila I. R. priznana delna oprostitev plačila, saj tožeča stranka to plačuje namesto I. R. in lahko uveljavlja regres. Z izplačilom tako prihaja do novega dolžniško-upniškega razmerja, ki nima zveze z razmerjem I. R. s CSD. Ko se izkaže, da ima upravičenec dovolj premoženja, lahko to zahteva kot tudi v zapuščinskem postopku. Zato to lahko uveljavlja tudi v času, ko je prejemnica še živa. Zato ne potrebuje odločbe CSD o vračilu delno plačanih stroškov, najkasneje pa to lahko v zapuščinskem postopku po 128. členu ZD. Terjatev pa je najkasneje zapadla z vročitvijo tožbe I P 129/2012, v kateri tožeča stranka od I. R. zahteva povračilo stroškov. CSD dela po upravnem postopku, povračilo pa je civilni postopek. Ko občina izplača, pridobi regres do upravičenca kot civilnopravno razmerje.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka. Opozarja, da ni lastnik nepremičnin. Predpogoj za nastanek terjatve tožeče stranke je odločba CSD. Zaveza za plačilo ne temelji na civilnopravnem odnosu. Brez odločbe CSD tožeča stranka ne pridobi pravice do vračila teh stroškov. Če bi lahko občine zahtevale denar nazaj, bi se postavile v vlogo organa, ki odloča, ali so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačevanja prispevkov. Nesprejemljivo je, da občina zahteva nazaj za časa življenja prejemnice. Sodišče bi moralo zahtevek zavreči, ne pa odločati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na določbi OZ, ki ureja izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je izpodbijanje pravnih poslov uspešno. Eden ob bistvenih elementov je, da upnik razpolaga s terjatvijo, ki je zapadla. Tožeča stranka smiselno trdi, da gre za njeno regresno pravico do oskrbovanke I. R., ki je s prodajo in podarjanjem svojih nepremičnin povzročila, da je nastopila pravica tožeče stranke, da zahteva od nje nazaj vse, kar je tožeča stranka izplačala po odločbi CSD o vračilu delno plačanih stroškov domske oskrbe. Tožena stranka pa trdi, da ta terjatev ni zapadla, saj bi moral CSD izdati drugačno odločbo in bi s tem tožeča stranka pridobila regresno pravico.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasni, da gre za izpodbijanje dolžnikovih ravnanj zunaj stečaja in da ima to pravico samo upnik, čigar terjatev je že zapadla v plačilo. Zapadlost upnikove terjatve se presoja po splošnih pravilih o času izpolnitve. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni institut, s katerim bi lahko upnik dosegel preventivno pravno varstvo. Dokler upnikova terjatev ne zapade, izpodbojne tožbe ni mogoče vložiti, čeprav bi lahko imel upnik tudi pred zapadlostjo interes na izpodbijanje (M. Juhart, Komentar OZ, 2. knjiga, stran 253). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je pojem regresa pravica upnika, ki mora biti v zakonu določena, ali pa gre lahko za obogatitveni zahtevek. Beseda regres izhaja iz latinskega glagola regredior, kar pomeni iti nazaj, povrniti. Po pravni naravi je to subrogacija, v latinščini „subrogo, surrogo“ oz. namesto drugega. Gre torej za povračilne zahtevke, ki morajo biti v zakonu v naprej določeni (prim. G. Ristin, Komentar ZOSP, SSZ, Ljubljana 2008, stran 66). Tožeča stranka je morala nekaj plačevati na podlagi odločbe CSD oz. Zakona o socialnem varstvu v zvezi z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnih varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 in naslednji). Tožeča stranka ni plačevala nekaj brez pravnega naslova. Gre za socialne ukrepe socialnega varstva in do teh dajatev so upravičeni tisti, ki izpolnjujejo pogoje, ki so vnaprej predpisani. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da so v Uredbi tudi predpisani pogoji, kdaj mora CSD po uradni dolžnosti preveriti, če upravičenci, ki jim je bila priznana oprostitev, ne izpolnjujejo pogojev za oprostitev oz. delno plačilo. To določa 34. člen Uredbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožba ne graja, da je oskrbovanka pridobila premoženje 17. 5. 2010. Nato ga je dokončno odsvojila tožencu s prodajno pogodbo 28. 5. 2010. Iz pogodbe sledi, da je zato prejela 50.000,00 EUR. Od tedaj dalje so gotovo nastopile spremenjene okoliščine, ki jih bo CSD ugotovil in ukrepal. Za čas do pridobitve premoženja pa v tem trenutku tožeča stranka nima pogojev, da bi to zahtevala nazaj oz. njena domnevna terjatev ni zapadla.

8. Zmotno meni pritožba, da je odločilno, da je vložila tožbo na vrnitev zneska. Pritožnica ne trdi, da bi v tej pravdi I. R. terjatev oz. tožbeni zahtevek pripoznala. Gre torej za (med njimi) sporno terjatev, ki zato še ni zapadla. Zmotno meni pritožba, da je mogoče uporabiti analogijo s 128. členom Zakona o dedovanju. Ko je prejemnica socialnega varstva še živa, ni pravne podlage za regresni zahtevek občine, saj CSD mora izdati odločbo o prenehanju plačevanja teh prispevkov. Če pa so bili pogoji podani za prenehanje plačila že prej, pa lahko tožeča stranka predlaga, da se pravnomočna odločba spremeni v upravnem postopku z ustreznimi pravnimi sredstvi.

9. Tako se izkaže, da tožeča stranka (še) nima zapadle terjatve, kar je eden izmed pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Pritožba ne pojasni, zakaj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni bilo. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je pravno relevantno in pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato ji ne gredo pravdni stroški. Tožena stranka pa je v odgovoru menila, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavreči zaradi stvarne nepristojnosti. Zato s svojimi navedbami ni pripomogla k odločitvi v tej zadevi in je bilo treba tudi njen zahtevek za pravdne stroške za odgovor na pritožbo zavrniti (365. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).