Jedro

Ali so razmere izredne v tem smislu, da pride v poštev ustna oporoka, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Razmere so lahko izredne zaradi objektivnih, zunanjih okoliščin, pa tudi iz čisto subjektivnih vzrokov, ki se tičejo oporočitelja samega. Bistveno je, da oporočitelj nima možnosti napraviti pismene oporoke v katerikoli obliki.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je ustna oporoka očeta obeh tožnic z dne 3.4.1987, po kateri naj bi bil dedič prvi toženec, neveljavna. Ugotovilo je, da je pok. A. M. na večer pred svojo smrtjo govoril sobolnikom v bolnici, da bi naj njegovo premoženje dobil tisti, ki ga je pripeljal v bolnico, da pa ta izjava ni bila izrečno posredovana kot izjava poslednje volje. Tudi sicer niso bili izpolnjeni pogoji za veljavno ustno oporoko po 72.čl. Zakona o dedovanju, ker niso bile podane izredne razmere.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Povsem je izključilo, da bi bile podane izredne razmere. Na kratko in v pogojniku je navedlo, da bi bilo mogoče povzeti izjavo zapustnikove poslednje volje, da njegovo premoženje deduje prvi toženec.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi prve stopnje očita, da je napačno povzela vsebino pričevanja J. P. in da je na podlagi napačnega povzetka neutemeljeno odklonila vero tej priči. Obravnava tudi druge dokaze posebno v zvezi s tem, ali je imel pok. M. možnost zapisati oporoko ali ne. Izrečno zatrjuje, da so bile dne 3.4.1987 zvečer za A. M. podane izredne razmere v smislu 72.čl. Zakona o dedovanju.

Tožeča stranka ter druga toženka in tretji toženec na revizijo niso odgovorili in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je napačno razlagalo pravni standard izrednih razmer po 72.čl. zakona o dedovanju. Ali so razmere izredne v tem smislu, da pride v poštev ustna oporoka, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Razmere so lahko izredne zaradi objektivnih, zunanjih okoliščin, pa tudi iz čisto subjektivnih vzrokov, ki se tičejo oporočitelja samega. Bistveno je, da oporočitelj nima možnosti napraviti pismene oporoke v katerikoli obliki. Prav to pa je ugotovljeno za pok. A. M. Dne 3.4.1987, na predvečer svoje smrti, M. pismene oporoke ni mogel napraviti. Zaradi amputacije noge je bil priklenjen na posteljo, nihče pa ni mogel ali hotel ustreči njegovi želji, da bi dobil papir in pisalo zaradi zapisa oporoke. Naslednjega jutra je umrl. Okoliščine so bile take, da M. kljub svoji želji, da bi se zapisala oporoka, tega ni mogel doseči. V tem smislu so bile razmere izredne. Prav takemu položaju je namenjena določba 72.čl. zakona o dedovanju: ko oporočitelj iz razlogov, na katere ne more vplivati, ne more napraviti pismene oporoke, ima možnost izjaviti veljavno ustno oporoko. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodbe druge stopnje, da ni bilo izrednih razmer in da iz tega razloga ustna oporoka A. M. ni veljavna. Ni pomembno, da je imel M. morda prej možnost, da napravi pismeno oporoko. M. je bil težak bolnik po operaciji, v kateri so mu odrezali nogo in razumljiva je njegova odločitev, da napravi oporoko. Odveč je ugibanje, zakaj se za to ni odločil prej. Glede na dejstvo, da je kmalu potem umrl, je očitno, da so mu življenjske moči pohajale, četudi tega ostali bolniki in zdravstveno osebje niso opazili. Njegova odločitev, da napravi oporoko prav tega večera, se je izkazala za utemeljeno. Drugačne oporoke kot ustno pa tedaj ni mogel napraviti. Zato je bil ta del določbe 72.čl. zakona o dedovanju izpolnjen. Glede na ugotovljene okoliščine je pravno napačno stališče, da ni šlo za izredne razmere. Subjektivno, glede na oporočiteljevo stanje, so bile podane razmere, v katerih je bilo mogoče napraviti le ustno oporoko. Od tako bolnega človeka, kot je bil tedaj pok. M., ni mogoče zahtevati, da bi energično vztrajal pri zahtevi za papir in pisalo. Zadostuje, da je tako željo izrazil, pa ni uspel. Zaradi materialnopravno napačne ocene, da niso bile podane izredne razmere, se pritožbeno sodišče ni podrobneje ukvarjalo z drugim pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na izjavo oporočne volje A. M. Pritožba namreč izrečno izpodbija prvostopno stališče, da M. ni podal svoje izjave na način, ki bi ustrezal oporoki. Pritožbeno sodišče glede na stališče, da ni bilo izrednih razmer, ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z oporočno izjavo. Vendar, če se šteje, da so obstajale izredne razmere, postane pomembno tudi vprašanje veljavno izražene oporočne volje. Zato bo moralo pritožbeno sodišče pri ponovnem odločanju zavzeti določno stališče o tem vprašanju in tudi, ali je M. svojo izjavo namenil določenim pričam oz. ali je govoril sobolnikom kot nedoločenemu krogu oseb. Sodišče prve stopnje se je s tem vprašanjem ukvarjalo, toženec je prvostopnim stališčem ugovarjal in o tem delu pritožbe je glede na revizijsko oceno o obstoju izrednih razmer treba zavzeti določno stališče. Revizija pa neutemeljeno očita sodbama prve in druge stopnje napačno povzemanje vsebine pričevanja J. P. Revizija prezre, da je bila ta priča zaslišana trikrat in da sodba prve stopnje popolnoma korektno povzema vsebino posameznih izpovedb. Tako je P. ob prvem zaslišanju dne 5.10.1989 govoril o bolniški sestri in o tem, da je M. vpričo prvega toženca izrazil svojo namero, da mu zapusti premoženje (l. št, 26 spisa). V sodbi so pravilno ocenjene vse izpovedbe in tudi razlike med njimi. V tem pogledu sodbama prve in druge stopnje ni mogoče očitati kršitev določb postopka. Ostalo, kar navaja revizija, pa se nanaša na ugootovitve dejanskega stanja. Po določbi 3. odst. 385.čl. ZPP to ni dovoljen revizijski razlog, zato teh navedb revizijsko sodišče ne more presojati.

Revizijski sklep temelji na drugem odst. 395.čl. ZPP. Napotki za nadaljnje postopanje so navedeni v obrazložitvi, ki se nanaša na oceno zatrjevane oporočne izjave in na vlogo prisotnih bolnikov kot možnih oporočnih prič.