Jedro

ZOR v prvem odstavku 200. člena govori le o strahu, v sodni praksi in teoriji pa se uporabljata pojma primarni in sekundarni strah.

Revizija zmotno uveljavlja, da je mogoče govoriti o primarnem strahu le takrat, kadar je izkazan strah tik pred samim škodnim dogodkom, kasneje pa ne, zaradi česar naj bi bila zmotna opredelitev, da je tožnica trpela en teden primarnega strahu. Strah v ožjem smislu ali primarni strah je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma pa tudi nekaj dni. Strah v širšem smislu ali sekundarni strah pa je tako razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot tako občutenje lahko traja več mesecev. Že glede na samo citirano zakonsko določbo je zato pravilno opozorilo sodišča druge stopnje, da je strah enotna oblika škode, da so torej pomembne dejanske ugotovitve o intenzivnosti in trajanju strahu. Glede na sodno prakso pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o en teden trajajočem primarnem strahu, ki je povzeta iz pismenega izvedeniškega mnenja.

Izrek

Revizija drugotožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Prvotožnica sama trpi stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotožnici za v prometni nesreči dne 10.12.1995 utrpelo škodo prisodilo za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti 1,500.000,00 SIT odškodnine, za strah 780.000,00 SIT odškodnine in za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 6,800,000,00 SIT odškodnine. Ob upoštevanju plačila 100.000,00 SIT je tako tožnici prisodilo skupno 8,980.000,00 SIT odškodnine in njen presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Ostalim trem tožnikom je prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh toženih strank delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede prvotožnici prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 6,800.000,00 SIT, glede ostalih treh tožnikov prisojene odškodnine in glede pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu glede prvotožnici prisojene odškodnine za telesne bolečine in strah v skupnem znesku 2,280.000,00 SIT pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka v pravočasni reviziji proti pravnomočnemu delu odločbe sodišča druge stopnje izpodbija prisojo 2,200.000,00 SIT odškodnine prvotožnici, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako ugoditev reviziji, da se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ta prisoja bistveno zniža. Revizija obrazlaga prevsem izpodbijanje prisoje odškodnine za strah in zatrjuje, da izvedenec ni navedel, da je tožnica trpela en teden primarnega strahu po tem, ko se je zavedla po operaciji glave, saj je na glavni obravnavi pojasnil, da je bil pri tožnici izražen kratkotrajen primarni strah v trenutku ponovnega vračanja zavesti po procesu oživljanja in po operaciji, ko se je znašla po zbujanju povsem priključena na aparate v šok sobi in ni vedela, kako je sploh prišlo do te situacije. Povedal je še, da o samem primarnem strahu tik pred nesrečo ni dovolj elementov, da bi ga bilo lahko objektivizirati. Iz take izpovedbe po mnenju revizije izhaja, da tožnica sploh ni utrpela primarnega strahu, ker je ob poškodbi takoj izgubila zavest. Zato je očitno zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje o en teden trajajočem primarnem strahu in zato je tudi prisoja odškodnine iz tega naslova previsoka. Pravilno upoštevanje vseh elementov pri telesnih bolečinah in nevšečnostih pa po mnenju revizije prav tako narekuje prisojo nižje odškodnine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do procesne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V tej pravdni zadevi so odločilne naslednje dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka 49 let stara invalidska upokojenka, je utrpela lobanjsko možgansko poškodbo, ko jo je na prehodu za pešce zadel delavec drugotožene stanke, ta pa je imela avtomobilsko odgovornost obveznostno zavarovano pri prvotoženi stranki. Tožnica je zadobila pretres možganov, izliv krvi pod trdo možgansko opno, kar so v bolnici operativno odstranili s kraniotomio, udarnino malih možgan, udarnino glave, posledično pa še vrtoglavico, psihoorganski sindrom in reaktivno nevrozo z anksiozno - depresivno sliko. Izvedenec, katerega mnenje sodišči in stranke sprejemajo, je zaradi motenj ravnotežja in težje oblike navroze njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil s 45%. Glede prve oblike nepremoženjske škode, torej prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, je ugotovljeno, da je bila potrebna najprej posebna oskrba s strani kompletnega reanimacijskega centra, ko pa so s CT preiskavo odkrili hematom, so ga morali operativno odstraniti z odpiranjem lobanje. Nato je bila potrebna nekaj časa intenzivna oskrba v reanimaciji, kasneje so tožnico premestili na nevrokirurški oddelek. V bolnici je bila od 10.12.1992 do 7.1.1993. Trpela je trajne hude bolečine en teden, občasne hude en teden, trajne srednje 2 meseca, občasne srednje 2 meseca in pol, trajne lažje 3 mesece, občasne lažje pa bodo ostale tudi v bodoče. Bolečinsko obdobje različne intenzivnosti je tako trajalo približno 8 mesecev, izkazane pa so tudi bodoče občasne lažje bolečine. Tožnica je prestala številne nevšečnosti kot so operacija, preiskave v času bolnišničnega zdravljenja in kasneje, hodila je na kontrolne preglede, na fizioterapijo, en mesec je imela težave v zvezi z očmi zaradi meglenega vida. Za tako izkazane prestane telesne bolečine in nevšečnosti ter bodoče telesne bolečine, ki sta jih sodišči nižje stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja in tožničine izpovedi dovolj konkretizirali in individualizirali, je po ugotovitvah revizijskega sodišča materialnopravno pravilna in v skladu s kriteriji in merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) prisoja odškodnine v znesku 1,500.000,00 SIT. Tako prisojo je, upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, mogoče ustrezno umestiti med tožničinemu podobne in primerljive škodne primere ter zanje prisojene odškodnine.

Materialnopravno neutemeljena je revizijska graja prisoje odškodnine za strah v višini 780.000,00 SIT. Revizija predvsem graja opredelitev v razlogih sodišča prve stopnje o en teden trajajočem takoimenovanem primarnem strahu. Zato je potrebno najprej odgovoriti, da ZOR v prvem odstavku 200. člena govori le o strahu, res pa se v sodni praksi in teoriji uporabljata pojma primarni in sekundarni strah. Revizija zmotno uveljavlja, da je mogoče govoriti o primarnem strahu le takrat, kadar je izkazan strah tik pred samim škodnim dogodkom, kasneje pa ne, zaradi česar naj bi bila zmotna opredelitev, da je tožnica trpela en teden primarnega strahu. Strah v ožjem smislu ali primarni strah je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma pa tudi nekaj dni. Strah v širšem smislu ali sekundarni strah pa je tako razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot tako občutenje lahko traja več mesecev. Že glede na samo citirano zakonsko določbo je zato pravilno opozorilo sodišča druge stopnje, da je strah enotna oblika škode, da so torej pomembne dejanske ugotovitve o intenzivnosti in trajanju strahu. Glede na sodno prakso pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o en teden trajajočem primarnem strahu, ki je povzeta iz pismenega izvedeniškega mnenja. Na obravnavi podana dopolnitev izvedeniškega mnenja, ki jo povzema revizija, ne pomeni spremembe izvedeniškega mnenja, da torej primarnega strahu sploh ni bilo, kot skuša prikazati revizija, temveč dodatno utemeljitev, zakaj je obstoj tudi te oblike strahu izkazan. Ko se je tožnici po reanimaciji in operaciji ponovno vračala zavest, se je znašla v situaciji, za katero sploh ni vedela, kako je do nje prišlo, bila je v neznanem okolju in priključena na aparate v šok sobi. Ker prva registracija takega stanja nedvomno povzroči čustveni pretres in grozo (tožnica sama je govorila o izrednem strahu), je pravilna opredelitev izvedenca, ki jo sprejemata tudi sodišči, da je pri tožnici prišlo do primarnega strahu. Glede na ugotovljene okoliščine primera, zlasti takratno tožničino zdravstveno stanje, tudi ni pomislekov v trajanje tega strahu, ki je postopoma prehajal v takoimenovani sekundarni strah, torej zaskrbljenost za izid zdravljenja. Ta je po ugotovitvah izvedenca, ki jih povzemata obe sodišči trajal en mesec. Tožnica sama je izpovedala, da se je najprej bala za življenje, potem pa možnosti, da bo ostala nepokretna in da se ji bo zmešalo, še sedaj pa jo je strah pred avtomobili. Tako izkazan strah tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje prisojo 780.000,00 SIT kot pravične odškodnine.

Po vsem obrazloženem uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo drugotoženke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih revizijskih stroškov drugotoženke. Ker tožnica z revizijskim odgovorom na revizijski stopnji ni pripomogla k razjasnitvi zadeve, ti stroški niso bili potrebni in jih mora trpeti sama.