Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – prva tožnica sodi v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bila glede na 24 mesečno odsotnost po 4 dni na teden, z imisijami obremenjena malce manj. Hiša je od ceste oddaljena 14 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, t.j. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, zaradi šole najprej delno dnevno odsotna, 24 mesecev pa je bila zaradi študija odsotna od ponedeljka do četrtka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke: odškodnina, prisojena prvi tožnici, zniža na 3.500 EUR s pripadki, v presežku se njen zahtevek zavrne, odločitev o prvostopenjskih stroških se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožnikom 1.484,83 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka, odločitev o drugostopenjskih stroških pa se spremeni tako, da so tožniki dolžni v 15 dneh povrniti toženi stranki 119,39 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna prvi tožnici v roku 15 dni povrniti 67,41 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer vsakemu v višini 6.800 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2006 do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev njihovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici znižalo na 4.500 EUR, drugemu tožniku in tretji tožnici pa na 5.000 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2006 do plačila. Znižalo je tudi prisojene pravdne stroške tožnikov in jim naložilo še plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 487/2010 z dne 13. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine, prisojene prvi tožnici.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvo tožnico za 2.500 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena prvi tožnici, ki je nanjo odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega je prva tožnica v obdobju 58 mesecev, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »m.« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnikov od ceste oddaljena 14 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, zaradi šole najprej delno dnevno odsotna, 24 mesecev pa je bila zaradi študija odsotna vse od ponedeljka do četrtka. Prvo tožnico je tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bila prva tožnica glede na 24 mesečno odsotnost po 4 dni na teden, z imisijami obremenjena malce manj. Primerno odškodnino zanjo zato predstavlja znesek 3.500 EUR, tj. približno 3,8 povprečnih neto plač(5).

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici znižalo na 3.500 EUR, v presežku pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh prve tožnice, ki spreminja skupni pravdni uspeh tožnikov, ta pa sedaj znaša približno 66 %, jim je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.484,83 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 34 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka pa znašajo 119,39 EUR. Revizijsko sodišče je pri stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka upoštevalo odmero sodišč prve in druge stopnje.

12. Tožena stranka je z revizijo uspela 40 %, uspeh prve tožnice pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 210,68 EUR, revizijske stroške prve tožnice pa na 252,82 EUR. Ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju je tožena stranka dolžna prvi tožnici povrniti 67,41 EUR revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitve v opombi 2 navedenih judikatov.

Op. št. (5): Glede na to, da je bilo v večjem delu primerljivih zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.