Jedro

Glede na to, da se je tožena stranka kot upnik v dobri veri zanesla na podatek o lastninski pravici dolžnika na sporni nepremičnini, tožnika, ki nista poskrbela za vpis njune lastninske pravice v zemljiški knjigi, z izločitveno tožbo ne moreta uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. In 2001/00079, upnika V. d.d., Ljubljana, zoper dolžnika B. H., zaradi izterjave 950.000,00 SIT, nedopustna v delu o zaznambi sklepa o izvršbi z dne 10.9.2001 v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 123/13, vpisani pri vl. št. 514 k.o. Zalog, do 1/2, ki je last tožnikov, z ugotovitvijo vrednosti te nepremičnine, njeno prodajo ter poplačilom tožene stranke iz dobljenega zneska. Odločilo je še, da sta dolžna tožnika toženi stranki povrniti 88.782,60 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje od plačila. Proti sodbi se pritožujeta tožnika. Uveljavljata pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlagata njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvi vrsti grajata postopanje prvostopnega sodišča, ki ni izvedlo dokaza z njunim zaslišanjem, saj bi s svojo izpovedbo dokazala, da sta del sporne parcele uživala celo že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 10.11.1999, medtem ko sta preostali del sporne parcele pričela uživati po sklenitvi pogodbe. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi materialno pravo je bilo na prvi stopnji zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 33. člena Zakona o temljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spr.; ZTLR), saj iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 1286/2002 z dne 9.1.2003 izhaja, da ni mogoče izključiti pravice izločitvenega upravičenca, da izloča nepremičnino iz izvršbe, čeprav še ni vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik, pod pogojem, da razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice ter da ima nepremičnino v posesti. Pritožba ni utemeljena. Tožnika utemeljujeta predmetno izločitveno tožbo s trditvami, da sta (so)lastnika 1/2 nepremičnine parc. št. 123/13 k.o. Zalog, ki je predmet izvršbe v izvršilnem postopku, ki ga tožena stranka kot upnik vodi zoper dolžnika B. H.. Pridobitev svoje (so)lastninske pravice pa utemeljujeta na pravnoposlovni podlagi. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila zatrjevana kupoprodajna pogodba z dne 10.11.1999 sicer res sklenjena, da pa tožnika v zemljiški knjigi nista vpisana ter zato ob uporabi določbe 33. člena ZTLR zaključilo, da nista lastnika sporne nepremičnine. Ker tudi nista zatrjevala nedobrovernosti tožene stranke v smislu, da bi ta za obstoj kupoprodajne pogodbe vedela, medtem ko je tožena stranka po drugi strani utemeljeno zaupala v zemljiškoknjižne podatke o lastništvu dolžnika B.H.a, je njun zahtevek na nedopustnost izvršbe na tem predmetu kot neutemeljen Zavrnilo. Razlogi pritožbe so naperjeni le zoper materialnopravno (ne pa tudi dejansko) pravilnost zgoraj povzetih prvostopnih zaključkov. Tako po pritožbenem naziranju za uspešnost izločitvene tožbe zadostuje že dokaz o obstoju veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in o posesti sporne nepremičnine, vendar pritožbeno sodišče takšnemu naziranju ne more pritrditi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč pravilno stališče prvostopnega sodišča, po katerem bi lahko tožnika (ob neizpodbijani prvostopni ugotovitvi o dobrovernosti tožene stranke kot upnika, ki je utemeljeno zaupala v podatke v zemljiški knjigi) izločitveno pravico uspešno uveljavljala le v primeru, če bi dokazala lastništvo sporne nepremičnine. Ker lastništva nepremičnine, ki je predmet izvršilnega postopka, zgolj s predložitvijo kupoprodajne pogodbe nista dokazala, izločitvene pravice nimata. Zatrjevanje tožnikov o izvrševanju posesti na sporni nepremičnini zato za odločitev v tej zadevi ne more biti relevantno, saj izročitev nepremičnine v posest ne predstavlja veljavnega pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na njej (prim. 33. člen ZTLR); tožnika pa po drugi strani tudi nista zatrjevala, da bi lastninsko pravico pridobila na originaren način (prim. 28. člen v zvezi z 21. členom ZTLR). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevaje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (prim. 4. odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur.l. RS, št. 33/95; ZZK) zaključilo, da tožena stranka, ki je ravnala pošteno in se je v dobri veri zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, ne sme trpeti škodljivih posledic zato, ker tožnika nista poskrbela za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Pravilnosti opisanega zaključka pa ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II CP 1286/2002 z dne 9.1.2003. V slednjem je sodišče sicer res zavzelo drugačno pravno stališče, vendar pa sodišča na sodne odločbe, izdane v drugih zadevah, niso vezana, saj sodne odločbe v slovenskem pravnem redu nimajo narave pravnega vira, kot to velja v precedenčnem pravu. Res je sicer, da imajo sodne odločbe, kolikor so izdane v primerljivih sporih, pomen za oblikovanje ustaljene sodne prakse, ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov, vendar pa ena sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da je praksa v primerljivih sporih tudi drugačna od tiste, ki jo skuša uveljaviti pritožba, torej takšna, kot jo je zavzelo sodišče v tej zadevi (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1978/2000 z dne 19.1.2001). Po povedanem v tej zadevi ni relevantno, ali imata oziroma sta imela tožnika del sporne nepremičnine v posesti že pred skenitvijo kupoprodajne pogodbe, zato se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo in so očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeni. Kolikor pa meri pritožba z grajo prvostopnega postopanja, ki ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP), na katero je dolžno pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (prim. 2. odst. 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ta ni podana. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, tožnikoma možnosti obravnavanja ni odvzelo, saj je pravilno ocenilo, da predlagani dokaz za odločitev v tem sporu ni odločilen in ga zato tudi ni bilo dolžno izvajati. Nobeden od v pritožbi navedenih razlogov tako ni podan, pritožbeno sodišče pa v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (prim. 2. odst. 350. člena ZPP), zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP).