Jedro

Do trenutka plačila je tožnik uspel približno z ¼ tožbenega zahtevka. Stroški tožnika, ki ga je v postopku zastopal odvetnik in ki je kril stroške izvedenca, so precej višji od stroškov tožene stranke. Upoštevaje pravkar nanizane okoliščine, gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 373,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje ter zakonske zamudne obresti od glavnice 5.850,00 EUR za čas od 27. 11. 2010 do 28. 5. 2012; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da mora v 15 dneh toženki povrniti 32,64 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Poudarja, da je bila tožba potrebna in da je uspel z bistveno več kot dvema odstotkoma, saj je tudi plačilo 5.850,00 EUR, posledica tega postopka. Pritožnik izpodbija tudi samo odmero stroškov, zaključuje pa, da bi mu moralo sodišče priznati najmanj 64% od skupno priglašenih 6.223,95 EUR pravdnih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

5. Pritožnik utemeljeno poudarja, da njegov uspeh v pravdnem postopku ni bil zgolj 2% od tožbenega zahtevka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj mu je tožena stranka med postopkom plačala 5.850,00 EUR odškodnine. Do trenutka plačila (28. 5. 2012) je torej tožnik uspel približno z ¼ tožbenega zahtevka. Stroški tožnika, ki ga je v postopku zastopal odvetnik in ki je kril stroške izvedenca, so precej višji od stroškov tožene stranke. Upoštevaje pravkar nanizane okoliščine, pa gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Višje sodišče je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako.

6. Pritožnik je s pritožbo sicer delno uspel, a v tako majhnem delu, da je tudi v tem obsegu pravilna odločitev o stroških takšna, da svoje stroške krije sam.