Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede prve toženke delno tako s p r e m e n i, da se prisojeni znesek odškodnine zniža na 1.225.000,00 SIT, glede stroškov pa tako, da je tožnik dolžan prvi toženki plačati 14.361,00 SIT pravdnih stroškov; sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti 80.890,00 SIT pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženkama naložilo, da solidarno plačata tožniku odškodnino v višini 1.890.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter mu povrneta 505 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse pa v 15-ih dneh pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožila prva toženka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa meni, da je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče naj zato pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se odgovornost tožene stranke zniža in določi primerna denarna odškodnina oziroma podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki ima oporo v zaključku, da je podana soodgovornost zavarovanca v višini 70%, nepravilna in neutemeljena. Dejstvo je, da je tožnik z motornim kolesom peljal po prednostni cesti s hitrostjo, ki je bistveno presegala dovoljeno (60 km/h), saj je vozil pred trčenjem s hitrostjo, ki je bila za 5 do 10 km/h višja od tiste, ki jo je imel ob trku (100 do 110 km/h). S tem je dovoljeno hitrost prekoračil za 100%, torej je v večjem deležu od ocenjenih 30% prispeval k nastanku škode. Šlo je za grobo kršitev cestnoprometnih predpisov. Voznica osebnega avtomobila je omejitev hitrosti in razmere na kraju prometne nezgode dobro poznala in ni mogla pričakovati, da se nekdo, sicer po prednostni cesti a v križišču, kjer je omejitev hitrosti 60 km/h pripelje z dvakratno dovoljeno hitrostjo. Vsi dokazi niso pravilno presojeni in niso upoštevane vse okoliščine ter je zato tudi zmotno uporabljeno materialno pravo pri presoji o (so)odgovornosti. Tudi višina dosojene odškodnine ni pravilna. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za negmotno škodo v višini 2.700.000,00 SIT in glede na soodgovornost toženkama naložilo v plačilo 1.890.000,00 SIT odškodnine z obrestmi. Opozarja, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo in sicer lažji pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarnino desne strani prsnega koša, desnega kolena, desnega kolčnega sklepa, levega zapestja ter odrgnine ledvenega predela. Le pet dni je bil hospitaliziran in teden dni nosil opornico za vrat, jemal analgetike in bil RTG slikan ter je bilo zdravljenje po nezgodi, ki se je pripetila 04.05.1998, zaključeno že 09.06.1998, ko je bil zaključen tudi bolniški stalež in je tožnik zaradi poškodb trpel hude telesne bolečine pet dni, srednje hude še deset dni, stalne blage bolečine še nadaljnjih štirinajst dni, občasne blage bolečine še največ pol leta. Res je trpel zaradi glavobolov, toda na podlagi ugotovljenega je sodišče kot pravično in primerno denarno odškodnino odmerilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 700.000,00 SIT, saj presega okvire, ki jih je začrtala sodna praksa v podobnih primerih. Večjih nevšečnosti med zdravljenjem ni bilo, razen hospitalizacije in nošenja vratne opornice približno en teden in jakost in trajanje telesnih bolečin nista bila take intenzitete in tako dolgotrajna, da bi opravičevala višino odmerjene odškodnine, pretres možganov pa je bil zelo blag in ni zapustil trajnih posledic v tožnikovem življenju in tudi zdajšnjih tožnikov glavobolov ni mogoče povezovati z obravnavano nezgodo. Ni se mogoče strinjati z odmerjeno odškodnino za strah v višini 1.000.000,00 SIT, ki ni v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa in ne v skladu z dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Primarnega strahu tožnik ni utrpel, ker je bil ob dogodku v nezavesti, sekundarni strah za izid zdravljenja je bil kratkotrajen, saj so bile poškodbe lažje oblike in je zdravljenje potekalo brez zapletov in v skladu s pričakovanji, zato zaskrbljenost tožnika gotovo ni bila niti približno tako velika, da bi opravičevala odmerjeno odškodnino. Pritožnica oporeka tudi argumentaciji sodišča, da je strah pri tožniku trajal nekaj mesecev in je bilo tedaj porušeno njegovo duševno ravnotežje, ker naj bi imel težave pri vožnji z vozilom oziroma motorja od nesreče sploh več ne vozi. Te ugotovitve, ki jim sodišče sledi, je namreč izvedenec oprl le na subjektivne navedbe tožnika, ki pa niso podprte z dodatnim, objektivnim dokazom. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT je odmerjena v previsokem znesku. Splošne delovne in življenjske sposobnosti tožnika so zmanjšane v majhnem obsegu, kažejo se pri omejitvah pri opravilih, ki zahtevajo ponavljajoče se sunkovite gibe glave, pri dolgotrajnih vožnjah s transportnimi sredstvi, pri delu v prisilni drži glave in dvigovanju bremen, težjih od 20 kg ter pri delu, ki zahteva izredno dolgo koncentracijo in izredno dober spomin ter pri izvajanju nekaterih športnih aktivnostih. To kaže, da je tožnik zaradi trajnih posledic poškodb le v minimalnem obsegu oviran pri določenih aktivnostih in še to le občasno, tudi pri opravljanju nalog na delovnem mestu ni omejen, saj še vedno opravlja enako delo kot pred nesrečo, v igralnici opravlja delo krupjeja, pri katerem pa je potrebna velika koncentracija in prisilna drža glave. Tudi sicer glede na naravo poškodbe poslabšanja zdravstvenega stanja ni pričakovati.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Glede temelja: V nesreči dne 04.05.1998 sta trčili dve motorni vozili: tožnikovo motorno kolo in osebno vozilo druge toženke. V danem primeru gre za odgovornost za škodo pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ta zakon se v obravnavanem primeru še uporablja, saj gre za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - 1060. čl. OZ) in se v tem primeru uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska pa odgovarja imetnik motornega vozila za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je podana krivda obeh voznikov v nezgodi udeleženih vozil in zato tudi oba odgovarjata v sorazmerju s stopnjo njune krivde. To je sodišče prve stopnje ocenilo v razmerju 30% na strani tožnika in 70% na strani druge toženke (enako prve toženke, ki zanjo odgovarja). Tožnik je namreč pripeljal po prednostni cesti, druga toženka pa je z neprednostne ceste zavijala na levo proti tožniku, pri tem je prišlo do trka. Ugotovljeno je še, da tožnik pred trkom ni zaviral in je bila njegova hitrost precej višja od dovoljene (100 do 110 km/h ob trku, dovoljena hitrost pa je bila 60 km/h). Na nastalo situacijo je tožnik reagiral z umikanjem v levo. Druga toženka bi morala tedaj pustiti mimo vozila, ki vozijo po prednostni cesti a je, ne da bi se prepričala, če lahko to varno stori, po zaustavitvi zapeljala mimo znaka stop, pred tem niti v levo ni pogledala, ob pravilnem ravnanju bi namreč zaznala z njene leve strani bližajoče se osebno vozilo. Ne gre torej za napačno oceno hitrosti s strani druge toženke, ko pritožba izpostavlja, da ni bila dolžna druga toženka računati z vozili, ki bistveno presegajo dovoljeno hitrost, pač pa je druga toženka, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožnikovo vozilo enostavno spregledala zaradi neustreznega ravnanja. S potrebno pazljivostjo bi torej lahko reagirala oziroma ravnala tako, da ne bi ovirala prometa po prednostni cesti. Teža kršitev obeh (druga toženka je kršila določbo 40. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP - Ur.l. RS št. 30/98, tožnik pa določbo 27. čl. ZVCP) in okoliščine nezgode utemeljujejo razmejitev odgovornosti 30:70. Tožnik je na dano situacijo v trenutku, ko je toženka zapeljala na prednostno cesto ustrezno reagiral, nezgode pa ni mogel več preprečiti. Njegova previsoka hitrost (ob vožnji v okviru dovoljene do nezgode res ne bi prišlo) pa je pri razmejitvi odgovornosti v zadostni meri upoštevana. Sokrivda druge toženke, ki se ni prepričala ali lahko varno zavije na levo na prednostno cesto in je izsilila prednost, je večja od sokrivde tožnika, ki je prekoračil hitrost ob vožnji po prednostni cesti po svojem voznem pasu in očitek pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava glede odločitve o temelju odgovornosti zato ni utemeljen.

Glede višine prisojene odškodnine: Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Ugotovljeni obseg in intenzivnost bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kar povzema tudi pritožba, ki pa spregleda, da je ugotovljeno, da bolečine zaradi zvina vratne hrbtenice občasno tožnik še trpi in jih bo trpel tudi v bodoče, utemeljujejo, upoštevaje merila za odmero odškodnine (200. in 203. čl. ZOR - okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter načelo individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti odškodnine) odmero odškodnine v znesku 700.000 SIT, odškodnina je odmerjena v primerni višini.

Pritrditi pa je pritožbi, da je odškodnina za strah odmerjena v bistveno previsokem znesku. Tožnik je ob nezgodi res zgubil zavest, bil v krajši nezavesti, toda zatem je bil en dan v šoku zaradi nezgode, podoživljal pa je nezgodo še šest mesecev in je imel tedaj tudi odpor do vožnje, torej je utrpel tudi primarni strah, to je strah, katerega izvor je škodni dogodek - prometna nezgoda, bil pa je tudi v hudem strahu za izid zdravljenja še pet dni, zatem je sledil blag strah še tri tedne. Vendar pa, upoštevaje merila iz člena 200 ZOR, bi bilo ustrezno zadoščenje v višini 250.000,00 SIT in ne 1.000.000,00 SIT, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Taka odškodnina bi tudi ustrezala prisoji odškodnin v primerljivih zadevah.

Tudi odmerjena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT je previsoka. Tožnik je prizadet zaradi zavrte gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje ter v blažjih motnjah spomina in koncentracije in nekoliko zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se sunkovite gibe glave, dolgotrajne vožnje, dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen težjih od 20 kg ter nekoliko zmanjšano sposoben tudi za dela, ki zahtevajo izredno dolgo koncentracijo in izredno dober spomin, kot tudi za športne in rekreativne sposobnosti, ki zahtevajo omenjene sposobnosti ter je izvedenec ob tem še ocenil, da so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane za 5%. Upoštevaje te okoliščine bi glede na merila iz člena 200. in 203.čl. ZOR primerna odškodnina znašala 800.000,00 SIT, in ne 1.000.000,00 SIT, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odmerjeno odškodnino znižalo na 1.750.000,00 SIT ter je tako tudi celokupna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. Sodišče prve stopnje, ki je odločilne okoliščine ugotovilo, je torej le delno zmotno uporabilo materialno pravo in je ob povedanem pritožbeno sodišče sodbo tako spremenilo, upoštevaje tudi tožnikovo soodgovornost, da se znesek prisojene odškodnine zniža z 1.890.000,00 SIT na 1.225.000,00 SIT, sicer pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem a izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. in 4. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

Glede na delno spremembo sodbe je sodišče druge stopnje delno spremenilo tudi odločbo o stroških glede prve toženke in je tožnik tisti, ki mora prvi toženki povrniti pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, v znesku 14.361,00 SIT, v roku in z obrestmi, kot je to odločilo že sodišče prve stopnje. Stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje in sicer tožnikove na 446.484,00 SIT in prve toženke na 544.579,00 SIT, po spremenjeni sodbi je tožnik po temelju uspel s 70%, po višini pa s 37% (odmerjena odškodnina znaša 1.750.000,00 SIT, zahteval pa je odškodnino za negmotno škodo v višini 4.000.000,00 SIT in za gmotno škodo - to mu ni priznano - v višini 657.274,99 SIT). Skupni uspeh tožnika je 53,5%, po pobotu ustreznega dela tožnikovih stroškov (53,5%) in stroškov prve toženke (46,5%) je zato dolžan nepobotano razliko v znesku 14.361,00 SIT plačati prvi toženki.

Glede na delni uspeh s pritožbo je v tem obsegu prva toženka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo na 80.890,00 SIT (375 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 7,5 točke materialnih stroškov, vse povečano za 20% DDV - vrednost točke znaša 110,00 SIT ter 30.400,00 SIT zaradi plačila sodne takse za pritožbo - 154. ter 165. čl. ZPP).