Jedro

Od začetka uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za opredelitev zazidanih stavbnih zemljišč ni več mogoče uporabljati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84, na katerega se sklicuje toženka. Ta določba se tudi sicer nanaša na prostore, za kar v obravnavanem primeru ne gre, saj je iz (sicer vsebinsko skope) obrazložitve obeh odločb razvidno, da gre za dostope, dovoze in dvorišča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave RS, št. DT 4224-1368/2012-25 08-332-05 z dne 9. 3. 2015 v delu, ki se nanaša na zemljišča parc. št. 1616/15, 1616/18, 1616/12, 1612/1, 1610/1, 1612/9, 1626/4, 1617/3, 1612/8 in 1612/7, vse k.o. ... ter druga točka izreka odločbe Ministrstva za finance, št. DT-499-13-194/2015-2 z dne 3. 6. 2015 odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012 za tam navedena zemljišča, ki se nahajajo v katastrski občini ..., v skupnem znesku 88.804,91 EUR. Ker je tožnik po odpravljeni odločbi z dne 10. 6. 2014 že plačal 92.611,81 EUR, se mu vrne razlika v znesku 3.806,90 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 877,76 EUR, torej skupaj 4.684,66 EUR (prva točka izreka). Poleg tega je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku vrnejo stroški postopka v skupnem znesku 121,39 EUR (druga točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil s pojasnilom, da je že na podlagi podatkov REN, predvsem pa iz grafičnega prikaza predmetnih nepremičnin razvidno, da je sporne dostope in dovoze ter dvorišča mogoče šteti za funkcionalno povezane površine, ki so namenjene za rabo parkirišč in nepokritih skladišč, ne glede na to, da so slednja zarisana oziroma označena in ograjena. Zato je treba v skladu s četrtim odstavkom 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) in 7. alineo prvega odstavka 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) tudi od teh površin odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 3. Poleg tega je drugostopenjski organ drugo točko izreka izpodbijane odločbe spremenil tako, da se tožniku priznajo stroški v višini 45,40 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da se po pravičnem preudarku nagrada za posel iz tarifne št. 2200 odmeri z uporabo količnika 0,5 in po izračunu organa znaša 17,22 EUR (nagrada 838 EUR pri vrednosti predmeta do 95.000,00 EUR x količnik 0,5 x 4,11% uspeh v postopku). Ostali priglašeni materialni stroški se priznajo v višini 20,00 EUR, navedenim stroškom pa se prišteje še DDV po stopnji 22%.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je toženka tudi v ponovljenem postopku napačno odmerila NUSZ od celotne površine pozidanih stavbnih zemljišč z ID znaki 1723-1616/15-0, 1723-1616/18-0, 1723-1616/12-0, 1723-1612/7-0, 1723-1612/8-0, 1723-1612/1-0, 1723-1610/1-0, 1723-1612/9-0, 1723-1626/4-0 in 1723-1617/3-0, čeprav celotna površina teh zemljišč ne predstavlja poslovne površine in zato ni osnova za odmero nadomestila. Zemljišča se sicer nahajajo ob kompleksu poslovnih stavb na naslovu ..., vendar so le deloma namenjena poslovni rabi kot parkirišča in pokrita skladišča, v preostalem delu pa gre za ceste in dvorišča oziroma za komunikacijske in manipulativne površine, ki po veljavnem pravu niso predmet odmere nadomestila.

5. Navaja, da ne ZSZ, ne Odlok ne določata, da poslovna površina zajema tudi manipulativne in komunikacijske površine oziroma ceste in poti, namenjene dostopom ali dovozom do poslovnega kompleksa. Opozarja, da funkcionalna povezanost poslovnih stavb z individualnimi prostori ne pomeni avtomatično tudi celotnega funkcionalnega zemljišča stavbe, pač pa prostore, v katerih se opravlja poslovna oziroma v konkretnem primeru trgovinska in storitvena dejavnost, ki se sicer v glavnem opravlja v poslovni stavbi. V primeru zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo individualni prostori, ki pripadajo določenim poslovnim prostorom, je treba ugotoviti, kolikšen del zemljiške parcele predstavljajo ti objekti oziroma kolikšen del zemljiške parcele se za ta namen uporablja. Odmera nadomestila od celotne površine takšne zemljiške parcele je v nasprotju z ZSZ in Odlokom.

6. Navaja tudi, da neto tlorisna površina posameznih objektov, ki so funkcionalno povezani s poslovnimi stavbami oziroma površina zemljišč, ki se uporabljajo za storitveni oziroma trgovski namen, v registru nepremičnin Geodetske uprave RS in evidencah MOL ni določena. Toženka ni izvedla ustreznega ugotovitvenega postopka, temveč je nadomestilo odmerila kar od celotne površine naštetih zemljišč. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno napačno, nadomestilo pa odmerjeno v previsokem znesku. Poleg tega iz izpodbijanih odločb ni razvidno, na katero relevantno določbo sta davčna organa sploh oprla odločitev o določitvi osnove za odmero nadomestila. Tako prvostopenjski v svoji odločbi zgolj povzema nekatere določbe Odloka in ZSZ, drugostopenjski organ pa se sklicuje na sedmo alinejo prvega odstavka 4. člena Odloka, čeprav ta določba izrecno govori le o čisti površini nepokritega skladišča, parkirišča in delavnice na prostem. Tožniku je bila zato onemogočena učinkovita uporaba pravnih sredstev.

7. Ne strinja se niti z odločitvijo drugostopenjskega organa o stroških pritožbenega postopka. Meni, da vrednost spornega predmeta predstavlja znesek nadomestila, določenega z razveljavljeno prvostopenjsko odločbo, torej 92.611,81 EUR, kar pomeni, da v postopku ni uspel samo v obsegu 4,11%. Drugostopenjski organ je namreč odpravil odločbo v celoti, poleg tega pa je toženka arbitrarno uporabila najnižji količnik za odmero odvetniške nagrade po tarifni št. 2200 (0,5), čeprav je zadeva obsežna in od stranke zahteva tudi specialistično znanje geodetske stroke. Predlaga odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe in druge točke drugostopenjske odločbe ter povrnitev stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba je utemeljena.

10. Obveznost plačila NUSZ je določena v šestem poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSZ/84), ki se v tem delu porablja v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Veljavna je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v določbah členov 218. do 218.b med drugim natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero.

11. Po navedenih določbah ZGO-1 (drugi odstavek 218. in prva alineja prvega odstavka ter drugi in tretji odstavek 218.b člena) se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli – gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje, predpisane v 218. in 218.b členu ZGO-1. 12. Poleg tega ZGO-1 v točkah 1.1, 1.2, 1.6 in 6.2 prvega odstavka 2. člena določa tudi pomen izrazov stavba, gradbeni inženirski objekt, objekt gospodarske javne infrastrukture in gradbena parcela. Po teh opredelitvah je stavba objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni bivanju ali opravljanju dejavnosti, gradbeni inženirski objekt je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah, objekt gospodarske javne infrastrukture je tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist, gradbena parcela pa je zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

13. Navedeno pomeni, da v skladu s 180. členom ZUreP-1 za potrebe odmere NUSZ za zazidana stavbna zemljišča ni mogoče šteti zemljišč, ki ne ustrezajo opisani opredelitvi takih zemljišč v ZGO-1. Od začetka uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 torej za opredelitev zazidanih stavbnih zemljišč ni več mogoče uporabljati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84, na katerega se sklicuje toženka. Ta določba se tudi sicer nanaša na prostore, za kar v obravnavanem primeru ne gre, saj je iz (sicer vsebinsko skope) obrazložitve obeh odločb razvidno, da gre za dostope, dovoze in dvorišča. 14. Razlogi za ugotovitev, da zemljišča, ki so predmet odmere, v celoti ustrezajo pojmu gradbeno inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in s tem opredelitvi zazidanih stavbnih zemljišč iz drugega odstavka 218. člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče zato tožbene navedbe, da je toženka s tem, ko je za te nepremičnine NUSZ odmerila izključno kot za zazidana stavbna zemljišča, ravnala nezakonito, ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka (sedma točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP).

15. Nezakonita je tudi izpodbijana odločitev drugostopenjskega upravnega organa, s katero je odločitev prvostopenjskega organa glede vračila stroškov spremenil tako, da se tožniku ne prizna vračilo v višini 121,39 EUR, temveč 45,40 EUR, kar pomeni odločitev v tožnikovo škodo.

16. Drugi odstavek 253. člena ZUP sicer drugostopenjskemu organu omogoča, da v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP. Ker iz izpodbijane odločitve drugostopenjskega organa ne izhaja, da bi v zadevi obstajal kakšen od navedenih razlogov, sodišče tudi te odločitve ne more preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka iz sedme točke prvega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče sicer pripominja, da se glede na namen obravnavanega postopka, ki je odmera NUSZ, strinja z drugostopenjskim organom, da je treba pritožnikov uspeh v pritožbenem postopku presojati glede na višino odmerjenega nadomestila (prim. tudi stališče tega sodišča v sodbi I U 1220/2013).

17. Iz navedenih razlogov je sodišče v obsegu, ki izhaja iz izreka te sodbe, tožbi ugodilo in v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo izpodbijano odločbo ter drugo točko drugostopenjske odločbe. V takem primeru sodišče po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku se bo morala toženka ob uporabi materialnega prava, kot izhaja iz gornje obrazložitve, natančno opredeliti, katera od predmetnih zemljišč šteje za zazidana in v kakšnem obsegu ter zakaj in katera posledično za nezazidana, nato pa v skladu s temi opredelitvami odmeriti NUSZ.

18. Tožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo v celoti, vendar pri tem ni navedel razlogov, zakaj meni, da je ta odločba nezakonita tudi v delu, ki se ne nanaša na prej naštete parcele. Sodišče je zato v tem delu tožbo zavrnilo.

19. Ker je sodišče v pretežnem delu tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa sta zastopala pooblaščenca, ki sta odvetnika, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka stečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).