Jedro

Pri ugotavljanju zveze med nastalo škodo in vzgojo mladoletnika je bistven morebiten pomanjkljiv oziroma negativen vpliv staršev na konkretno mladoletnikovo obnašanje, kakršno je prišlo do izraza ob škodnem dogodku, torej slaba vzgoja, ki je povzročala ali dovoljevala agresivnost do okolice oziroma sošolcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 300.000,00 SIT in sicer odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo povzročil sin tožencev takrat mladoletni D. Č. dne 30.11.1994, ko je tožnica zaradi mladoletnikovega udarca dobila zlom leve ličnice. Zavrnitev zahtevka je posledica zaključka, da ni dokazana odgovornost mladoletnikovih staršev za škodo, ki naj bi nastala zaradi slabe vzgoje, slabih zgledov ali grdih ravnanj, ki so jih mladoletniku dali starši (168. člen ZOR). Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se tožeča stranka ne strinja s sodbo in njenimi razlogi. Ugovarja zaključku prvostopnega sodišča, da naj bi tožnico prijel za zadnjico sošolec S. Z., ne pa D. Č.. S. Z. takrat ni bilo v bližini tožnice, ki se je isti trenutek obrnila in je povsem jasno, da jo je otipaval D. Č.. Zaključek prvostopnega sodišča, da škoda, ki jo je utrpela tožnica, ni rezultat slabe vzgoje tožencev, je v nasprotju z ugotovitvami prvostopnega sodišča glede obnašanja D. Č.. Njegovo neprimerno vedenje, ki je bilo ugotovljeno, je zagotovo rezultat neustrezne vzgoje tožencev. Toženca sta sicer formalno sodelovala s šolo in sina D. Č. na formalni ravni nista podpirala pri njegovem ravnanju, dejansko pa je bila situacija drugačna. Že okoliščine, da sodišče ugotavlja, da naj bi bila starša nemočna, kaže na predhodno neustrezno vzgojo z njune strani. Obnašanje D. Č. v šoli, ki je bilo evidentirano in zabeležno in ki je celo privedlo do tega, da je bil napoten v Dispanzer za mentalno zdravje Kranj, je nedvomno tako, da kaže na slabo vzgojo s strani njegovih staršev. Toženca očitno nista proti sinu D. Č. uporabljala ustreznih vzgojnih ukrepov, kar je rezultiralo v njegovem neprimernem vedenju, prav to pa je tudi privedlo do poškodbe tožnice in škode, ki jo je utrpela. Nesprejemljiva je teza prvostopnega sodišča, da je neprimerno vedenje D. Č. nekakšna danost, na katero starša toženca nista mogla vplivati. Po obče človeških izkustvih in splošnem vedenju je obnašanje otrok posledica vzgoje, ki so je bili deležni s strani svojih staršev. Torej posledica njihovih vzgojnih ukrepov in prijemov oziroma odsotnosti le-teh. Prvostopno sodišče sicer ocenjuje, da naj bi toženca enako vzgajala oba otroka, da naj bi z Da. ne bilo težav, z D. pa. Tak zaključek ni sprejemljiv. Očitno bi morala z D. ravnati drugače kot z Da. Njuna vzgoja je bila samo na videz v odnosu do šole ustrezna, v resnici pa ne. To izhaja tako iz obnašanja D. Č. kot tudi iz izpovedbe priče M. M., da je toženka delovala zaščitniško do D. Č.. Taista priča je D. Č. povedala, da se je kot živahen otrok tudi malo pretepal. O pretepih govori tudi priča M. M., učiteljica, pa tudi priča L. P., kar vse demantira zaključke prvostopnega sodišča, da D. Č. ni mogoče očitati fizično agresivnega vedenja. Tudi kasnejše obnašanje D. Č. kaže na to, da je bila vzgoja tožencev slaba in da le formalno ravnanja sina D. nista podpirala, dejansko pa. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je do tožničine poškodbe (in posledično do nepremoženjske škode) prišlo dne 30.11.1994 med poukom v Osnovni šoli .... . Povzročitelj škode D. Č. je rojen dne 19.9.1980, torej je v času škodnega dogodka dopolnil 14 let in bi sam odgovarjal po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo (3. odst. 160. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Ker je bil tedanji mladoletnik ob škodnem dogodku pod nadzorstvom šole, bi za škodo, povzročečno tožnici lahko odgovarjala šola (167. člen ZOR). Tožeča stranka pa je zahtevala odškodnino samo od mladoletnikovih staršev, sklicujoč se na 1. odst. 168. člena ZOR in zatrjujoč, da je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnikovih staršev. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožencema ni mogoče pripisati krivde za ravnanje sina, saj jima slabe vzgoje ni mogoče očitati. Razlogi prvostopne sodbe o tem so natančni in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Povsem pravilna je dokazna ocena prvostopnega sodišča, da je bilo pri D. Č. izkazano pogosto neprimerno vedenje v šoli v smislu klepeta med poukom, poslušanja radia, nesramnega odgovarjanja in podobnega, da pa se do spornega dogodka ni fizično agresivno obnašal. Z zaslišanjem številnih prič in s podatki Osnovne šole ... ter Centra za socialno delo.... je prvostopno sodišče lahko zanesljivo ugotovilo, da D. Č. v kritičnem obdobju ni bil agresivna oseba. Tožeča stranka sicer temu oporeka s sklicevanjem na tri priče, vendar neutemeljeno. M. M., ki ga navaja pritožba, je izpovedal, da je bil D. Č. živahen otrok, npr. se malo pretepal, kar pa je bila povsem splošna trditev, saj za konkretno pretepanje priča M. ni vedel. Tudi profesorica M. M. je na vprašanje o fizični agresivnosti D. Č. odgovorila, da se je tudi stepel, vendar ga ona ni nikoli videla. Poudarila pa je, da je bil bolj živahen in manj ubogljiv kot ostali. Tudi tretja priča, L. P., na katerega se sklicuje pritožba, je izpovedal samo: "Včasih smo se vsi malo stepli, to mislim nasplošno, da se vsak kdaj stepe". Za D. Č. pa je izpovedal, da je bil bolj živ, da je zabaval ostale sošolce, tepel pa se ni. Ostalih 13 prič, pretežno tedanjih sošolcev, D. Č. ni opisalo kot agresivnega, tako da presoja izpovedi prič, ki jih omenja pritožba in vseh ostalih izpovedi oziroma drugih dokazov, ne pripelje do zaključka o nagnjenosti D. Č. k fizično agresivnemu vedenju, kar skuša prikazati tožeča stranka. Pri ugotavljanju zveze med nastalo škodo in vzgojo mladoletnika pa je bistven morebiten pomanjkljiv oziroma negativen vpliv staršev na konkretno mladoletnikovo obnašanje, kakršno je prišlo do izraza ob škodnem dogodku, torej slaba vzgoja, ki je povzročala ali dovoljevala agresivnost do okolice oziroma sošolcev. Izkazano je sicer neprimerno vedenje D. Č. v smislu pretirane živahnosti in neupoštevanja šolskih pravil (ne ap tudi agresivnost), česar pa prvostopno sodišče ni moglo povezati z morebitno slabo vzgojo staršev. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so pravilni in jim pritožba oporeka s splošnimi in nedokazanimi trditvami v smislu, da je neprimerno vedenje zagotovo rezultat neustrezne vzgoje in da je po obče človeških izkustvih in splošnemu vedenju obnašanje otrok posledica vzgoje, kar za ugotovitev vzročne zveze v konkretnem primeru ne more zadoščati. Pri tem pritožbeno sodišče še posebej opozarja na enako vzgojo tožencev drugega sina D. Č., s katerim ni bilo nobenih težav. Sicer pa je izkazana tudi konkretna skrb staršev za D. Č., njuno sodelovanje s šolo in centrom za socialno delo, prav tako pa so priče izpovedale o domačih omejitvah in kaznih zaradi šolskih nepravilnosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ugotavlja vsaj povprečno skrbnost obeh tožencev pri vzgoji sina D. Č. in za ugotovitev nemočnosti staršev, ki jo poudarja pritožba, ni podlage. V dejanskem in materialnopravnem pogledu so torej pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča, da ni izkazana slaba vzgoja mladoletnikovih staršev ni vzročna zveza med vzgojo in škodnim dogodkom ter je posledično pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode na temelju posebne odgovornosti staršev. Ker tudi ni bilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožba pa je ta pritožbeni razlog uveljavljala, a ne obrazložila, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene trditve pa zaradi njihove nerelevantnosti ni bilo treba odgovarjati.