Jedro

Toženec je neupravičeno pridobil 34.300 nemških mark, ki so bile last tožnikov (kot skupni prihranki njiju kot zakoncev). Do prehoda teh deviz tožnikov v toženčevo premoženje je prišlo brez pravne podlage, ko jih je toženec položil na svojo bančno devizno hranilno knjižico, nikoli pozneje pa jih (nesporno) ni izročil tožnikoma, čeprav bi to moral storiti po sklenjenem dogovoru z njima (dogovoru, da bo zanju v banki zamenjal poškodovane bankovce v nepoškodovane). Zato je v drugem odstavku 210. člena ZOR glede glavne terjatve, v 214. členu ZOR pa glede zamudnih obresti pravna podlaga za toženčevo obveznost, kakršna mu je naložena z izpodbijano pravnomočno sodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnikoma 34.300 DEM z obrestmi od tega zneska od 10.8.1989 do dneva izdaje sodbe po obrestni meri, kot so se pri Banki Koper obrestovale hranilne vloge občanov, vezane nad eno leto, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe, ter zakonite zamudne obresti od tega skupnega zneska od izdaje sodbe do plačila. Obenem je zavrnilo višji obrestni zahtevek, to je zahtevek za plačilo obresti tudi za čas od 3.7.1989 do 9.8.1989. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da sta tožnika konec junija ali prve dni julija 1989 izročila tožencu 34.300 DEM v poškodovanih bankovcih, zato da bi jih toženec zanju zamenjal v banki v Sežani, kar je toženec tudi storil, vendar pa nato teh deviz ni izročil tožnikoma, ampak jih je položil na svojo devizno knjižico in z njimi neupravičeno razpolagal. Pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku v opisanem obsegu je našlo v 210. in naslednjih členih ter v 17. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje v odločitvi o obrestih od zneska 34.300 DEM za čas od 10.8.1989 do izdaje sodbe prve stopnje delno spremenilo, tako da mora toženec za ta čas plačati obresti po obrestni meri, po kateri so se pri Banki Koper obrestovale hranilne vloge v DEM na vpogled (in ne vezane nad eno leto). V preostalem delu je zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Svojo odločitev o delni zavrnitvi pritožbe je utemeljilo z zavrnitvijo vseh pritožbenih očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji in zavrnitvijo graje dokazne ocene in nanjo oprtih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljeno dejansko podlago za odločitev. V mejah uradnega preskusa uporabe materialnega prava je pritrdilo tudi pravni presoji sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Noben izmed revizijskih očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na drugi in prvi stopnji ni utemeljen.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, obrazložen s trditvijo, da je bilo "tekom postopka na prvi stopnji ugotovljenih tudi precej odločilnih dejstev (neskladje navedb, zapleti z uvozom stroja, stanje bankovcev v nasprotju z izpovedbami tožnikov), vendar pa v sodbi niso navedeni razlogi o teh dejstvih". Dikcija tega očitka na prvi pogled meri na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Toda povezava formulacije o "na prvi stopnji ugotovljenih /.../ odločilnih dejstvih" in formulacije, da "v sodbi niso navedeni razlogi o teh dejstvih" razkrije, da po vsebini ne gre za očitek procesne kršitve, temveč za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja - zaradi dokazne ocene, ki po toženčevem mnenju ni pravilna, ker ni upoštevala (po njegovem prepričanju) ugotovljenih in (po njegovem prepričanju) za dokazno oceno o odločilnih dejstvih pomembnih postranskih dejanskih okoliščin (zapleti z uvozom stroja, stanje bankovcev). Gre seveda za prikrit poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe z revizijo, ki se na take razloge ne more opirati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi kršitve načela neposrednosti, ki je bistveno vplivala na pravilnost sodbe. Toženec je vztrajal pri neposrednem izvajanju dokazov - pri zaslišanju prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku, in pri zaslišanju tožnikov kot strank. Sodišče prve stopnje jih ni zaslišalo, ampak je prebralo njihove izjave v kazenskem postopku. Teh izjav pa sploh ni bilo mogoče preveriti v smislu (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaslišanju tožnikov, pri katerem je toženec vztrajal, bi gotovo sledili še drugi dokazni predlogi, na primer soočenje. Sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pritožbenega uveljavljanja te procesne kršitve.

Sodišče druge stopnje je na vsebinsko enako pritožbeno grajo postopka na prvi stopnji z očitkom kršitve načela neposrednosti, pravilno odgovorilo, da očitane procesne kršitve ni mogoče opredeliti kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. S tem se toženec v reviziji očitno strinja, ko jo izrečno opredeljuje kot relativno kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP. A tudi take procesne kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo, kakor je ob obravnavanju enake pritožbene graje pravilno ocenilo sodišče druge stopnje in zato ni perpetuiralo očitane kršitve (in je s tem samo storilo v smislu 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da opustitve zaslišanja tožnikov kot strank in upoštevanja, namesto njega, izpovedi tožnikov kot prič - oškodovancev v kazenskem postopku, ni mogoče opredeliti kot kršitve načela neposrednosti, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo na subsidiarnost dokaza po zaslišanju strank (drugi odstavek 264. člena ZPP) in na to, da sta bila tožnika v kazenskem postopku zaslišana kot priči in ne v svojstvu obdolženca, kakor je bil toženec (ki pa je bil v tem pravdnem postopku zaslišan kot stranka). V vsem preostalem delu pa je treba na ta revizijski razlog odgovoriti, da je sodišče prve stopnje prosto pri odločanju o tem, katere dokaze dopusti in katerih ne, in ni vezano na neka dokazna pravila niti pri dovoljevanju dokazov niti pri njihovi oceni (8. člen ZPP). Načelno ima revizija sicer prav, da "prosta presoja dokazov ne sme iti na škodo drugih načel postopka (materialne resnice in enakopravnosti strank)". Vendar pa ji je treba odgovoriti, da na njeno škodo ni bilo kršeno načelo enakopravnosti strank (pri izvedbi dokaza po zaslišanju strank, na kar očitno misli), saj je bil toženec zaslišan kot stranka. Njeno sklicevanje na to, da bi "zaslišanju tožnikov gotovo sledili še drugi dokazni predlogi", pa je neupoštevno, saj ne gradi na njenih dejanskih procesnih razpolaganjih v pravdi, ki bi jih edino bilo sploh mogoče kršiti.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Odločilna dejstva iz te dejanske podlage so ugotovitve:

1. da sta tožnika konec junija ali prve dni julija 1989 tožencu izročila 34.300 DEM v bankovcih, ki so bili poškodovani zaradi neustreznega hranjenja teh njunih deviznih prihrankov;

2. da je toženec te devize prevzel od tožnikov, zato da bi jih v sežanski banki zamenjal v nove (nepoškodovane) bankovce in sicer zanju;

3. da je toženec te, torej od tožnikov prejete - in ne neke druge, v zapuščini njegovega očeta najdene (kakor je navajal toženec, pa po oceni sodišč prve in druge stopnje ne uspel dokazati!) - poškodovane bankovce izročil banki 3.7.1989, zamenjava pa je bila izvršena 10.8.1989 in tedaj znesek 34.300 DEM položen na njegovo, toženčevo devizno knjižico;

4. da toženec odtlej z njimi (neupravičeno) razpolaga.

Revizijska graja uporabe materialnega prava je utemeljena z razlogi, ki se nedvoumno začenjajo s trditvijo, da je "prvostopno sodišče izvedene dokaze ocenilo napačno", nato pa nadaljujejo s toženčevimi lastnimi ocenami: o neprepričljivosti (naučenosti) izpovedi tožnikovih hčera; o pomenu izpovedi prič T., U. in S.; o zgrešenem očitku na račun toženčeve matere kot priče, ker ni bila zaslišana v kazenskem postopku - ko je obenem verjelo hčerama tožnikov, čeprav tudi oni nista bili zaslišani v kazenskem postopku; o njemu očitanih neskladjih v navedbah, pospremljenih z dejanskimi trditvami o tem, kje je našel (očetove) bankovce; o spregledanih nasprotjih v tožničinih izjavah v kazenski zadevi; o neživljenjskosti in zato nesprejemljivosti navedb tožeče stranke. Revizija te razloge sicer sklene s trditvijo, da je "pritožbeno sodišče v svoji sodbi povzelo pravne zaključke iz prvostopne sodbe" in zato zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar pa tak sklep tega dela revizijskih razlogov ne more prikriti njihove prave vsebine: revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki ga, kakor že povedano, zakon ne dovoljuje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Maloprej povzete štiri ključne dejanske ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča niso omogočale nobene drugačne pravne presoje, kakor je bila tista, za katero se je odločilo sodišče prve stopnje in za njim sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Toženec je neupravičeno pridobil 34.300 nemških mark, ki so bile last tožnikov (kot skupni prihranki njiju kot zakoncev). Do prehoda teh deviz tožnikov v toženčevo premoženje je prišlo brez pravne podlage dne 10.8.1989, ko jih je toženec položil na svojo bančno devizno hranilno knjižico, nikoli pozneje pa jih (nesporno) ni izročil tožnikoma, čeprav bi to moral storiti po sklenjenem dogovoru z njima (dogovoru, da bo zanju v banki zamenjal poškodovane bankovce v nepoškodovane). Zato je v drugem odstavku 210. člena ZOR glede glavne terjatve, v 214. členu ZOR pa glede zamudnih obresti pravna podlaga za toženčevo obveznost, kakršna mu je naložena z izpodbijano pravnomočno sodbo. Revizija nima več pripomb, ki jih je imela pritožba na račun položaja tožnikov kot solidarnih upnikov nasproti njemu (pri ugotovljenih dejstvih očitno zahtevanemu zaradi določb drugega odstavka 51. člena in prvega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti. Odločitev o stroških revizijskega postopka (po prvem odstavku 166. člena ZPP) ima podlago v določbah prvega odstavka 154. člena ZPP (za stroške neuspešne toženčeve revizije) in prvega odstavka 155. člena ZPP (za stroške revizijskega odgovora, ki po oceni revizijskega sodišča niso bili potrebni).