Jedro

Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od takšnih utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda (dovolj konkretnih) trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61799/2016 z dne 13. 6. 2016 (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 395,23 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je, s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in priče S. S., storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem se sklicuje na teoretična izhodišča o tem, da pravica do izjave ne pomeni zgolj možnosti stranke, da izvedbo dokazov predlaga, ampak tudi dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede. Takšno izhodišče je seveda pravilno. Kljub temu pa sodišču ni treba vedno izvesti prav vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od takšnih utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda (dovolj konkretnih) trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale. Prav takšna je situacija v obravnavanem primeru. Tožena stranka je (kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje) podala povsem pavšalen ugovor, da tožeča stranka storitve ni opravila, oziroma je ni opravila pravilno, saj je ta imela napake, ki jih je tožena stranka tudi grajala. Ob tem ni z ničemer pojasnila kakšne napake naj bi storitev tožeče stranke imela oziroma zakaj naj izpolnitev ne bi bila pravilna niti (kljub ugovoru tožeče stranke, da grajanja storitve ali zavrnitve računa nikoli ni bilo) ni pojasnila kdo, kdaj in na kakšen način naj bi takšno grajo podal. Brez takšnih trditev ugoditev ugovoru tožene stranke ni bila mogoča. Izostalih trditev pa zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in predlagane priče ne bi moglo nadomestiti. Kot je (spet) pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora namreč stranka najprej podati trditve o določenem dejstvu, šele po tem se njihova resničnost lahko potrjuje z dokazi. Zaradi pomanjkanja trditev v predmetnem sporu tako izvedba predlaganih zaslišanj ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje jo je pravilno (brez kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zavrnilo.

6. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ne uveljavlja. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).