Jedro

Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper obdolženca je dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca kaznivega dejanja in pretrga tek relativnega zastaralnega roka.

Obtožni predlog z očitkom obdolžencu, da je kot župan in torej kot uradna oseba z namenom, da bi drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj s tem, da je v nasprotju z več predpisi odredil postopek za izbiro direktorja občinske uprave in podpisal pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo kršilo 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče Celju je s sodbo K 137/2007 z dne 19. 1. 2009 obdolženega B. Š. na podlagi prve točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Celju je ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B. Š. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ. Obe sodišči sta odločili, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ter Višjega sodišča v Celju je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zavzeli napačni stališči v zvezi z vprašanjem, ali je obtožni akt vložen zoper obdolženca vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 261. člena KZ. Pri navedbi Uredbe v obtožnem aktu je šlo za napako, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo popraviti samo, tako, da bi napačno navedeno Uredbo črtalo iz opisa kaznivega dejanja. Napačni so zaključki sodbe sodišča prve stopnje glede pridobitve nepremoženjske koristi in subjektivnega odnosa obdolženca do storjenega kaznivega dejanja. V zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju vrhovni državni tožilec trdi, da je pritožbeno sodišče z zavrnitvijo obtožbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je nepravilno uporabilo določbo 4. točke 357. člena ZKP. Že prvotni obtožni predlog je vseboval vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, modifikacija dne 8. 1. 2009 pa je pomenila zgolj manjšo spremembo istega obtožnega akta, ne pa vložitev povsem novega obtožnega predloga. Tek zastaralnega roka je bil pretrgan že z vložitvijo prvotnega obtožnega predloga dne 22. 3. 2007, prav tako pa ni mogoče pritrditi stališču višjega sodišča, da posamezna preiskovalna dejanja niso pretrgala zastaranja. Vrhovnemu sodišču predlaga ugotovitev, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju ter Višjega sodišča v Celju kršen zakon, ne da bi od tem poseglo v pravnomočno sodbo.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu dne 18. 8. 2009 in njegovemu zagovorniku dne 17. 8. 2009, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vložnik zahteve izpodbija sodbi sodišča prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zoper obdolženca zavrnilo obtožbo zaradi navedenega kaznivega dejanja. Zaradi takšne odločitve sodba sodišča prve stopnje ne obstaja več in je v takem položaju ni mogoče izpodbijati. Zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z navedbami, s katerimi zahteva napada sodbo sodišča prve stopnje.

5. Višje sodišče v Celju je ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B. Š. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ ter da zato ni kaznivo dejanje, vendar pa je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Višje sodišče je izhajalo iz stališča, da obtožni predlog, vložen dne 22. 3. 2007, ni vseboval vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zato da ni mogoče šteti, da je bil le-ta navedenega dne vložen. Obtožni akt je bil po stališču pritožbenega sodišča vložen šele dne 8. 1. 2009, ko je državni tožilec v opis kaznivega dejanja vnesel konstitutivni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja – izrabo uradnega položaja, ki ga obtožni predlog doslej ni vseboval, česar pa da ni mogoče šteti za spremembo obtožbe v smislu prvega odstavka 344. člena ZKP, temveč za vložitev novega obtožnega predloga. Višje sodišče v Celju je zaključilo, da je dne 8. 1. 2009, ko je bil zoper obdolženega vložen obtožni predlog, že nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec kot župan Mestne občine A. dne 26. 6. 2003 izdal Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Mestni občini A. ter iz njega črtal pogoj delovnih izkušenj za zasedbo delovnega mesta direktorja občinske uprave. Dne 1. 8. 2003 je obdolženec s T. G. podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorice občinske uprave. Dne 5. 5. 2006 je Okrožno državno tožilstvo v Celju na Okrajno sodišče v Celju vložilo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zaradi obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec z odreditvijo postopka za izbiro direktorja občinske uprave in podpisom pogodbe o zaposlitvi s T. G., ki ni izpolnjevala pogojev za mesto direktorice občinske uprave, storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 261. člena KZ. Dne 22. 3. 2007 je Okrožno državno tožilstvo v Celju na Okrajno sodišče v Celju vložilo obtožni predlog, ki je obdolženemu B. Š. očital, da je kot župan Mestne občine A., torej kot uradna oseba, z namenom, da bi drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj s tem, da je v nasprotju z več predpisi odredil postopek za izbiro direktorja občinske uprave Mestne občine A. in dne 1. 8. 2003 podpisal pogodbo o zaposlitvi s T. G., ki se je zaposlila v Mestni občini A. na mesto direktorice občinske uprave, čeprav ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta. Na glavni obravnavi dne 8. 1. 2009 je državni tožilec spremenil obtožni predlog in besedilu dodal, da je obdolženec še pred odreditvijo postopka za izbiro direktorja občinske uprave, dne 26. 6. 2003 izdal akt o spremembi Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v občinski upravi Mestne občine A., v katerem je kot pogoj za zasedbo delovnega mesta direktorja občinske uprave črtal delovne izkušnje ter poudaril, da je obdolženec vedel, da T. G. ni izpolnjevala pogojev za zasedbo navedenega delovnega mesta.

7. Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je bil obtožni predlog zoper obdolženca vložen šele po njegovi spremembi na glavni obravnavi 8. 1. 2009, ko je že nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona oziroma, ali je bil obtožni predlog vložen dne 22. 3. 2007 tako nepopoln, da ga ni mogoče šteti za dejanje, usmerjeno v pregon storilca kaznivega dejanja, ki pretrga tek relativnega zastaralnega roka.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obtožni predlog, vložen dne 22. 3. 2007, vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ. Iz njega je izhajalo, da je obdolženec deloval kot uradna oseba – župan Mestne občine A., da je dejanje storil z izrabo položaja, ki se je odrazila v protipravnem podpisu pogodbe o zaposlitvi z osebo, ki v pogodbi navedenega delovnega mesta ne bi smela zasesti, opisan pa je bil tudi namen, da drugemu pridobi nepremoženjsko korist, to je zaposlitev T. G. na mesto direktorice občinske uprave.

9. Okrožni državni tožilec je po spremembi obtožnega predloga še vedno vztrajal pri prvotnem kazenskopravnem očitku obdolžencu, da je svoj položaj zlorabil s podpisom pogodbe o zaposlitvi, prvotni opis kaznivega dejanja pa je razširil še na ravnanje obdolženca, ki se je nanašalo na čas pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (protipravno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v občinski upravi Mestne občine A.) in ki mu je olajšalo sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Omenjena sprememba obtožnega predloga pomeni le dopolnitev opisa kaznivega dejanja, nikakor pa ne vložitev povsem novega obtožnega akta. Obdolženčeva sprememba občinskega Pravilnika predstavlja neke vrste kaznivo pripravljalno dejanje, ki je v okviru enotnega obdolženčevega naklepa vodilo do protipravnega podpisa pogodbe o zaposlitvi, s katerim naj bi B. Š. zlorabil svoj uradni položaj.

10. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da če bi držali zaključki višjega sodišča, da je podpis pogodbe o zaposlitvi le prepovedana posledica spremembe občinskega Pravilnika ter da je njegova sprememba konstitutivni element, brez katerega ni kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, bi to pomenilo, da v primeru, ko obdolženec občinskega Pravilnika sploh ne bi spremenil, marveč bi zgolj sklenil nezakonito pogodbo o zaposlitvi (ki bi bila tudi v nasprotju z občinskim Pravilnikom), sploh ne bi šlo za kaznivo dejanje, kar pa je absurdno.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da naj bi bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno dne 1. 8. 2003. Upoštevaje triletni rok za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ bi relativni zastaralni rok potekel dne 1. 8. 2006, vendar do tega ni prišlo, ker je bil tek zastaralnega roka (prvič) pretrgan dne 5. 5. 2006, ko je Okrožno državno tožilstvo v Celju na Okrajno sodišče v Celju vložilo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 261. člena KZ. Naslednje dejanje, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca kaznivega dejanja in je pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka, je bila vložitev obtožnega predloga zoper obdolženca dne 22. 3. 2007. Nato je bil tek relativnega zastaralnega roka z razpisom glavnih obravnav še večkrat pretrgan, v času odločanja Višjega sodišča v Celju dne 7. 4. 2009 pa tudi še ni potekel absolutni zastaralni rok v tej zadevi.

12. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi razlogom sodbe višjega sodišča, da je bil obtožni predlog vložen po izteku relativnega zastaralnega roka, zaradi česar da bi ga moralo zavreči že sodišče prve stopnje oziroma na glavni obravnavi ugotoviti zastaranje kazenskega pregona in obtožni predlog v skladu z določilom 4. točke 357. člena ZKP zavrniti.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je Višje sodišče v Celju z ugotovitvijo, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar je zavrnilo obtožbo zoper B. Š., kršilo določbo 4. točke 357. člena ZKP. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložna v obdolženčevo škodo in je utemeljena, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodilo tako, da je ugotovilo kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.