Jedro

Obvestilo, s katerim upravni organ stranke ali stranske udeležence seznanja z ugotovitvami postopka, samo po sebi nima pravne narave upravnega akta, s katerim bi že bilo poseženo v njihove pravice ali pravne koristi.

Izrek

I. Tožba zoper 2. točko izreka sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Celje-Novo mesto, št. 06122-489/2014-10 (24411) z dne 13. 5. 2014, se zavrže. II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel pritožbo tožnikov zoper dopis št. 06122-489/2014-7 z dne 17. 4. 2014 (1. točka izreka), zavrnil tožnikovo vlogo za posredovanje dokumentacije zadeve št. 06122-489/2014 oziroma vlogo za vpogled v spis (2. točka izreka) in odločil, da posebni stroški niso nastali (3. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor tožnika kot prijavitelja z dopisom na podlagi 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) seznanil z ugotovitvami v postopku, in sicer, da nelegalne gradnje ni ugotovil in da inšpekcijski postopek še ni končan. Pritožbo zoper ta dopis je zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovil, da tožnika z njo ne uveljavljata nobene svoje pravice ali pravne koristi, poslani dopis pa po mnenju upravnega organa ni odločitev v smislu ZUP.

Drugostopenjski organ je pritožbi tožnikov zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnil (1. točka izreka), 2. točko izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa pa je odpravil in zadevo v tem obsegu vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje (2. točka izreka). Tožničino pritožbo zoper 2. točko izreka pa je zavrgel (4. točka izreka), ker ni zahtevala vpogleda v spisno dokumentacijo, zato odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za vpogled v spis ne posega v njene pravice in pravne koristi.

Tožnika zoper prvostopenjski sklep vlagata tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi pojasnjujeta potek inšpekcijskega postopka, naštevata svoje vloge in povzemata stališča iz sodnih odločb, izdanih v zvezi z inšpekcijskim postopkom, ki ga je gradbeni inšpektor uvedel glede na njune prijave. Sklicujeta se na stališče sodišča iz sklepa I U 2201/2011, po katerem je tudi obvestilo mogoče šteti za upravno odločbo, in na sodbo I U 395/2013, po kateri naj bi bila dovoljena obnova postopka v zadevi št. 06122-1846/2009. Menita, da pomeni izpodbijani sklep odločanje o isti upravni zadevi, kar je v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, zaradi česar naj bi bil izpodbijani sklep ničen. Inšpekcijskemu organu očitata nepravilnosti glede razdružitve zadev in njihovega evidentiranja. Tožnici naj bi bila nezakonito odvzeta pravica do sodelovanja v postopku.

S sklicevanjem na sodno in ustavnosodno prakso utemeljujeta pravni interes za sodelovanje v inšpekcijskem postopku in navajata, da je bilo v postopku izpostavljeno zlasti vprašanje spremenjenega odvodnjavanja državne ceste na parc. št. 1259/15 k. o ..., zasutje naprav za odvodnjavanje ter vprašanje „črne“ gradnje dostopne poti parc. št. 494/13 k. o. ... Toženki očitata, da se ni opredelila do tožnikovih navedb, s katerimi je utemeljeval pravni interes za udeležbo v inšpekcijskem postopku. Menita, da svoj pravni interes zaradi meteorne vode, ki je povzročila škodo na objektu na zemljišču s parc. št. 572/2 k. o. ..., to pa se nahaja nasproti sporne dostopne ceste, izkazujeta na podlagi 33. in 67. člena Ustave, Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Zato se tudi ne strinjata s stališčem prvostopenjskega organa, da tožnik ni stranka v inšpekcijskem postopku in da ni izkazal koristi, ki bi jo lahko imel od pregledovanja spisov v zadevi. Menita, da bi morala oba biti stranki tega postopka in inšpekcijskemu organu očitata, da po več kot petih letih tega še ni ugotovil. V zvezi s tem izpostavljata tudi vprašanje 2. in 4. točke odločbe in sklepa drugostopenjskega upravnega organa.

Ne strinjata se s stališčem inšpekcijskega organa, da ne gre za kršitev 3. člena ZGO-1, in navajata razloge, s katerimi utemeljujeta, zakaj bi bilo za gradnjo sporne dostopne poti treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno. V nadaljevanju tožbe pojasnjujeta razloge za vpogled v spis zadeve št. 06122-489/2014 in se sklicujeta na stališča sodne prakse glede vprašanja pravnega interesa za vpogled v spis.

Sodišču predlagata, naj ugotovi, da je toženka z izpodbijanim sklepom kršila tožnikove ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave, ta sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep izreče za ničnega.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka V upravnem sporu se, glede na določbo 2. člena ZUS-1, lahko izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti (izdani na prvi ali drugi stopnji), ki posegajo v pravni položaj stranke, torej tisti dokončni upravni akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi in tretji odstavek). Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski sklep v celoti, torej tudi 2. točko izreka, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za posredovanje dokumentacije zadeve št. 06122-489/2014 oziroma vloga za vpogled v spis. Ta odločitev pa je bila z odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravljena in zadeva v tem obsegu vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. To pomeni, da o tožnikovi pravici do vpogleda v spis ni bilo odločeno niti ni bil postopek odločanja o zadevi končan. Zaradi odprave prvostopenjskega akta je namreč nastopilo pravno stanje, ko o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno in bo moral upravni organ o zahtevi ponovno odločiti.

Tožnika torej s tožbo v delu, v katerem izpodbijata odločitev prvostopenjskega organa, ki jo je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odpravil, ne izpodbijata dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Zato je sodišče moralo v tem delu tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka Predmet 1. točke izreka izpodbijanega sklepa pa je odločitev o zavrženju pritožbe tožnikov zoper dopis z dne 17. 4 2014, s katerim je gradbeni inšpektor tožnika obvestil, da v inšpekcijskem postopku, ki ga je uvedel zaradi tožnikove prijave z dne 6. 7. 2009, ni ugotovil, da bi šlo za nelegalno gradnjo asfaltne poti v ...

Sodišče soglaša s tožbenim stališčem, po katerem je tudi obvestilo mogoče šteti za upravno odločbo, če ima njegova vsebina elemente upravne odločbe. Vendar omenjeno obvestilo ni tako. Z njim ni bilo odločeno o priznanju statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku. Zato tožbene navedbe o pravnem interesu za sodelovanje v inšpekcijskem postopku niso pravno odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, ki je predmet tega upravnega spora.

Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, se vsebina dopisa z dne 17. 4. 2014 nanaša le na ugotovitve inšpektorja v postopku, s katerimi na podlagi 24. člena ZIN seznanja tožnika kot prijavitelja suma nelegalne gradnje asfaltirane poti. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da v času njegove izdaje inšpekcijski postopek, v katerem je inšpektor tožniku poslal navedeni dopis, še ni bil končan, kar pomeni, da o morebitnih inšpekcijskih ukrepih ali o ustavitvi postopka še ni bilo odločeno.

Če je upravni postopek uveden, mora biti tudi zaključen z ustreznim upravnim aktom. Tudi v primeru, ko je v postopku ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, mora inšpektor v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZIN odločiti o ustavitvi postopka. Kot je bilo že povedano, je upravni organ ugotovil, da postopek še ni končan, to pa ne izhaja niti iz vsebine dopisa z dne 17. 4. 2014, ki je med predloženimi upravnimi spisi.

Obvestilo, s katerim upravni organ stranke ali stranske udeležence seznanja z ugotovitvami postopka, samo po sebi nima pravne narave upravnega akta, s katerim bi že bilo poseženo v njihove pravice ali pravne koristi. Ker je pritožbo mogoče vložiti le zoper odločbe, s katerimi je odločeno o zadevi (prvi odstavek 207. člena ZUP) oziroma zoper sklepe, zoper katere je dovoljena pritožba, med katere sodi tudi sklep o ustavitvi postopka (peti odstavek 135. člena ZUP), obvestilo gradbenega inšpektorja z dne 17. 4. 2014 pa ni tak akt, je tudi po presoji sodišča odločitev o zavrženju pritožbe zoper to obvestilo pravilna.

Na drugačno stališče ne vpliva niti okoliščina, da gradbeni inšpektor v obravnavanem obvestilu stranke seznanja s svojim pravnim naziranjem, s katerim se tožnika ne strinjata. Te ugovore bosta lahko, če bosta izkazala pravni interes, uveljavljala v pritožbi zoper upravni akt inšpekcijskega organa, s katerim bo ta v zadevi odločil. Neutemeljeni so tudi drugi tožbeni ugovori in očitki o kršitvah pravil postopka in ustavnoprocesnih jamstev. Tožnika ne navajata, da bi bilo o njuni pritožbi zoper omenjeni dopis z dne 17. 4. 2014 že odločeno, zato je neutemeljen tudi očitek o kršitvi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Poleg tega je bila z izpodbijanim sklepom njuna pritožba zavržena, kar pomeni, da o njej organ ni odločal po vsebini in zato tudi ni odločal o pravici oziroma pravnih koristi tožnikov v inšpekcijskem postopku. Glede na tožbeni predlog, naj sodišče izpodbijani sklep izreče za ničnega sodišče pojasnjuje še, da morebitna kršitev omenjenega pravila postopka tudi sicer ni ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (o nepravilnostih razdruževanja zadev in njihovega evidentiranja ter o tožničini pravici sodelovanja v postopku), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

K III. točki izreka Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.