Jedro

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "urednik testov". Zaradi reorganizacije in ekonomskih razlogov je bilo to delovno mesto ukinjeno. Nekatere naloge, ki jih je opravljal tožnik, so prenehale, nekatere pa so bile razporejene na druge delavce. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 19. 11. 2012, za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1 v znesku 12.172,32 EUR, za priznanje delovne dobe od 20. 1. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje, za obračun in izplačilo pripadajočih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodno odvedenih dajatvah za navedeno obdobje, za izplačilo razlike v plači za obdobje od 16. 12. 2007 do 16. 12. 2012 v mesečnih zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz točke 4/I izreka izpodbijane sodbe. Zavrnilo je tudi drugo točko podrednega tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine v znesku 6.603,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2013 dalje do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo tožnika glede 1. točke podrednega tožbenega zahtevka, ki je bil identičen 4. točki primarnega tožbenega zahtevka in ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 16. 12. 2007 do 16. 12. 2012. Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene pravdne stroške v višini 2.264,80 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni izkazala obstoja poslovnega razloga, niti njegove resnosti in utemeljenosti. Tožnik je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu "urednik testov" in "pomočnik urednika", po pogodbi o zaposlitvi je pisal članke za revijo A., na podlagi avtorskih pogodb pa tudi članke za druge revije. Tožnik je ves čas opravljal tudi delo "pomočnika urednika". Potreba po tem delu pa ni prenehala, tega delovnega mesta tožena stranka ni ukinila. Dejstvo, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu "pomočnik urednika" že od leta 2003 dalje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izhaja tudi iz kolofona revije A., zato je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sledilo izpovedbi priče B.B., ki je zatrjeval drugače. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na delovnem mestu "urednik testov" opravljal le administrativna dela, ne pa tudi novinarskih del, saj listinski dokazi izkazujejo drugačno dejstvo, sodišče prve stopnje pa je nekritično sledilo izpovedbam prič. Tožnik je opravljal delo na obeh delovnih mestih, to delo je zajemalo izključno novinarsko delo, ne pa tudi administrativnih del, to pa pomeni, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. Tožnik je bil del uredništva revije A., kjer je delal kot "urednik testov" in "pomočnik urednika", zato je že na podlagi tega zaključiti, da je opravljal novinarska dela. Dejstvo, da je tožnik opravljal novinarsko delo, pa izhaja tudi iz tega, da je tožena stranka o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila Sindikat novinarjev C. in Sindikat novinarjev D., katerega član je tožnik. S Sindikatom novinarjev C., ki je odpovedi nasprotoval, je tožena stranka dne 19. 11. 2012 opravila celo sestanek, na katerem se je opredelila do stališča sindikata. Dejstvo, da tožena stranka v katalogu delovnih mest ni imela sistemiziranega delovnega mesta "novinar", ne pomeni, da delavci na delovnem mestu "urednik testov", "pomočnik urednika" in "izvršni urednik" novinarskega dela niso opravljali. Tožnik je pisal članke s področja avtomobilizma za revijo A. v okviru delovnega mesta "urednik testov", za druge edicije pa na podlagi avtorskih pogodb. Dejstvo, da je tožnik tudi za članke v reviji A. dobival avtorski honorar, še ne pomeni, da po pogodbi o zaposlitvi ni opravljal novinarskega dela, pisal člankov in za to delo prejemal plačo. Tožnik je opravljanje novinarskega dela dokazoval tudi s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 1994, ki jo je sklenil z družbo E. d.d. za delovno mesto "novinar - testni voznik v uredništvu A.", vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni upoštevalo. Tožnik je za revijo A. ves čas opravljal enako delo, tudi v času zaposlitve pri toženi stranki (tudi delo pomočnika urednika), delovno mesto "urednik testov" pa je bilo ukinjeno le fiktivno, saj je dejansko potreba po tem delu pri toženi stranki še vedno obstajala. Ker je za tožnika veljala KPPN, je upravičen tudi do razlike v plači po tej kolektivni pogodbi, ki je sicer zavezovala tudi toženo stranko. Ker je tožnik prešel od družbe E. d.d. k toženi stranki po postopku prevzema delavcev, je podana delovnopravno kontinuiteta, s tem pa tudi njegova pravica do višje odpravnine. Sodišče prve stopnje dokazov, ki bi potrdili prevzem, ni izvedlo, s tem pa je tudi bistveno kršilo tudi določbe postopka. Tožnik navaja v pritožbi več opr. št. odločb Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na vprašanje delovnopravne kontinuitete. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih v pritožbi zatrjuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tožbi, ki jo je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat modificiral, v primarnem tožbenem zahtevku vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 11. 2012 (A4), odškodnino po 118. členu ZDR-1 v višini 12.172,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, priznanje delovne dobe za obdobje od 20. 1. 2013 (datum prenehanja delovnega razmerja) do odločitve sodišča prve stopnje, za navedeno obdobje pa tudi prijavo v obvezna zavarovanja in obračun ter izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja. Poleg tega je vtoževal tudi razliko v plači za čas zaposlitve pri toženi stranki in sicer za čas od 16. 12. 2007 do 16. 12. 2012, sklicujoč se na določbe Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/91 in nadalj.). Postavil pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je (poleg ponovnega vtoževanja razlik v plači za obdobje od 16. 12. 2007 do 16. 12. 2012 v istih zneskih in z isto zapadlostjo kot v primarnem tožbenem zahtevku - kar pomeni, da je šlo v tem delu le za navidezno kumulacijo zahtevkov), vtoževal tudi izplačilo razlike v odpravnini v višini 6.603,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteval pa je tudi povrnitev njegovih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, posledično pa tudi njegov reparacijski zahtevek, ki ga je utemeljeval z nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in zahtevek za izplačilo odškodnine namesto reintegracije, zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno (v roku iz 6. odstavka člena 88 Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in da je zanjo obstajal tudi utemeljen poslovni razlog. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot edini delavec na delovnem mestu "urednik testov", to delovno mesto pa je tožena stranka zaradi reorganizacije delovnega procesa, ki je bila posledica slabih poslovnih rezultatov, ukinila. Tožena stranka je težave v poslovanju (katerim tožnik v pritožbi niti ne oporeka), dokazala tako z izkazi poslovnega izida za leta 2010, 2011 in 2012 (B15), kot tudi z izpovedbami zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič B.B. in F.F.. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo delovno mesto "urednik testov" ukinjeno (B11, B5, B6, izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke in prič B.B. in F.F.), delo "urednika testov" pa je v določenem obsegu prevzel B.B., ki je bil tožniku nadrejeni delavec in ki je opravljal dela in naloge "odgovornega urednika". Del nalog, ki jih je opravljal tožnik, pa so prevzeli drugi zaposleni pri toženi stranki. Glede na to, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "urednik testov" (A1), ker je bilo to delovno mesto zaradi reorganizacije (iz ekonomskih razlogov) ukinjeno, pri čemer so po ugotovitvi sodišča prve stopnje nekatere naloge, ki jih je opravljal tožnik prenehale, nekatere pa so bile razporejene na druge delavce (zlasti na B.B.) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil s tem podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in da je ta onemogočal nadaljevanje dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi (A1).

V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožnik opravljal tudi naloge "pomočnika urednika", te naloge pa so obstajale pri toženi stranki še naprej, tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz 4. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik sklenil to pogodbo za delovno mesto "urednik testov", v opisu del in nalog tega delovnega mesta pa je navedenih več različnih nalog, pri čemer je na zadnjem mestu navedeno tudi opravljanje delovnih nalog in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja "pomočnik urednika". Ta dela in naloge bi moral tožnik opraviti na podlagi odredbe predsednika uprave ali člana uprave, v skladu s potrebami delovnega procesa. Tožnik je sicer zatrjeval, da je opravljal tudi dela "pomočnika urednika", kar so potrdile tudi zaslišane priče, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik ta dela opravljal le občasno in v manjšem obsegu, kar je tudi v skladu z opisom del in nalog delovnega mesta "urednik testov". To dejansko izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 5. 2. 2014, ko je na vprašanje, kaj točno naj bi opravljal v okviru dela "pomočnik urednika" odgovoril, da je delal vse, kar mu je naročil nadrejeni B.B. kot glavni urednik. Pojasnil je, da se nikoli ni ukvarjal s tem, katera dela oz. naloge, ki jih je opravil, sodijo v kakšno alineo iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi (v 4. členu pogodbe o zaposlitvi so bili vsebovani opisi del in nalog delovnega mesta "urednik testov"). V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je imela tožena stranka na delovnem mestu "pomočnik urednika" predvidenega le enega izvajalca, ta dela pa je opravljal G.G., ki je bil na tem delovnem mestu tudi zaposlen. Ob upoštevanju navedenega tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča opravljanje določenih nalog s področja "pomočnika urednika" ne pomeni, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi za to delovno mesto, temveč, da je to delo opravljal poleg ostalih del v okviru svojega delovnega mesta "urednik testov". Prav tako to ne pomeni, da iz tega razloga potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Na to ugotovitev nima odločilnega vpliva niti dejstvo, ki ga tožnik zatrjuje v pritožbi, da tožena stranka delovnega mesta "pomočnik urednika" ni ukinila. Šlo je namreč za drugo delovno mesto, katerega dela in naloge je tožena stranka potrebovala. Za ugotovitev, da tožnik pri toženi stranki ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik urednika", nima odločilnega vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil tožnik v kolofonu revije A. (A16) naveden kot "pomočnik urednika" in "urednik testov", saj je iz dokaznega postopka (pogodba o zaposlitvi, izpovedbe prič B.B., H.H. in F.F.) razvidno, da tožnik dela na delovnem mestu "pomočnik urednika" ni opravljal. Kot je bilo že ugotovljeno je sicer opravljal posamezna dela in naloge tega delovnega mesta, kar vse pa je spadalo v opis njegovega delovnega mesta "urednik testov".

Sodišče prve stopnje je ob prepričljivi izpovedbi B.B., da je tožnik v okviru svojega delovnega mesta "urednik testov" opravljal le administrativna dela, ob upoštevanju tega, da iz opisa del in nalog tega delovnega mesta ne izhaja, da bi bil tožnik zadolžen tudi za pisanje člankov, da je sam izpovedal, da je za toženo stranko opravljal dela tudi po avtorskih pogodbah (A6) in da je vsak mesec poleg plače prejel tudi avtorski honorar, imelo dovolj podlage za zaključek, da je tožnik novinarsko delo opravljal na podlagi avtorskih pogodb in ne kot del njegovih delovnih zadolžitev na delovnem mestu "urednik testov". Prav tako iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v okviru del in nalog delovnega mesta "urednik testov" opravljal novinarsko delo, kot to zmotno navaja v pritožbi. Razen tega je tožnik izpovedal, da je tudi za članke v reviji A. prejel avtorski honorar, kar še dodatno potrjuje dejstvo, da teh člankov ni pisal kot "urednik testov" (za kar bi bil upravičen do izplačila plače), temveč kot avtorski sodelavec po pogodbi o avtorskem delu.

Na ugotovitev, da tožnik v okviru delovnega mesta "urednik testov" ni opravljal dela novinarja, ne vpliva niti njegova pritožbena navedba, da sta bila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku obveščena tudi Sindikat novinarjev C. oz. Sindikat novinarjev D., saj je do tega obveščanja prišlo na predlog tožnika, kar je bilo v skladu s členom 84/1 ZDR. Po tej določbi je moral delodajalec, če je delavec tako zahteval, o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka.

Tožnik je v postopku dokazoval, da je opravljal novinarsko delo na delovnem mestu "urednik testov", tudi s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 1994 (A15), ki jo je sklenil s svojim prejšnjim delodajalcem. Iz vpogleda v to pogodbo pa izhaja, da je bil tožnik po tej pogodbi razporejen na delovno mesto "novinar - testni voznik v uredništvu A.", pri čemer je bilo v 2. členu te pogodbe pri opisu del in nalog tega delovnega mesta izrecno določeno, da tožnik pripravlja tudi tekste, vključno z vsemi potrebnimi tehničnimi podatki, skicami in meritvami (testi) oz. da pripravlja tudi tekste v zvezi s predstavitvami novih vozil in vožnjo. Ta opis del in nalog pa je (poleg drugačne oznake delovnega mesta) bistveno drugačen od opisa del in nalog delovnega mesta "urednik testov", tako da niti na podlagi tega dokaza ni mogoče zaključiti, da je tožnik kot "urednik testov" opravljal tudi novinarsko delo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači, ki jo je tožnik za obdobje od 16. 12. 2007 do 16. 12. 2012 vtoževal na podlagi določb KPPN. Tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "urednik testov" dela novinarja ni opravljal (kot je bilo že ugotovljeno, je delo novinarja opravljal po avtorskih pogodbah, za kar je prejemal tudi avtorske honorarje), zato določbe KPPN v zvezi sklenitvijo delovnega razmerja pri toženi stranki zanj niso veljale. Prvi odstavek 2. člena KPPN izrecno določa, da ta pogodba velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcih časopisne informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, da so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Ker tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen kot novinar in tudi v okviru del in nalog svojega delovnega mesta ni opravljal novinarskega dela, mu tožena stranka ni bila dolžna obračunavati in izplačevati plače, upoštevaje določbe KPPN, ki so urejale plače novinarjev. Z ozirom na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS oziroma VDSS, saj so se te nanašale na delavce, ki so bili pri delodajalcih zaposleni kot novinarji.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da najem blagovne znamke, do katerega je prišlo med družbo E. d.d. in pravnim prednikom tožene stranke v letu 1999, ne pomeni, da je s tem prišlo tudi do prevzema tožnika od družbe E. d.d. k pravnemu predniku tožene stranke, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik pri pravnem predniku tožene stranke zaposlil na podlagi sklenjene pogodbe šele v letu 2002 (B17, B19). V zvezi z zatrjevano delovnopravno kontinuiteto sta tako tožnik kot tožena stranka predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika H.H.. Ta je v svoji izpovedbi izrecno pojasnil, da je bil direktor tožene stranke (oziroma njenega pravnega prednika) že v času, ko je prišlo do sklenitve licenčne pogodbe in da tožnik v tem času pri njih ni bil zaposlen. Glede na trditve tožnika, da je bil prevzet že v letu 1999 na podlagi licenčne pogodbe (tožbene navedbe, navedbe na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2014), da je te navedbe tekom postopka spremenil tako, da je zatrjeval, da je prišlo do prevzema v letu 2002, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnik s pravnim prednikom tožene stranke sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2002 na podlagi 11. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) pri čemer iz te pogodbe ne izhaja, da bi tožnik prešel k pravnemu predniku tožene stranke od družbe E. d.d. (npr. na podlagi 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja; Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je tudi v letu 2002 uporabljal kot predpis RS), da je tožnik izpovedal, da je tudi po sklenitvi licenčne pogodbe ostal na delu v družbi E. d.d., ki mu je tudi izplačevala plačo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zatrjevana delovnopravna kontinuiteta ni podana. Ob tem je potrebno dodati, da je tožnik v svoji izpovedbi pojasnil, da le domneva oz. predvideva, da je prišlo do prevzema od družbe E. d.d. k pravnemu predniku tožene stranke. Glede na to po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja oz. storilo bistvene kršitve določb postopka (kar zatrjuje tožnik v pritožbi), ko v zvezi s prevzemom ni zaslišalo še priče I.I.. Ob tem je potrebno tudi ugotoviti, da ne drži pritožbena navedba tožnika, da je še eno leto po skleniti pogodbe o zaposlitvi delal v istih delovnih prostorih, kot prej v družbi E. d.d., saj je v svoji izpovedbi izrecno pojasnil, da se je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi preselil na novo lokacijo, kjer je imel sedež pravni prednik tožene stranke (naslov J.), medtem ko je imela družba E. d.d. sedež na naslovu K.. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pri obračunu pripadajoče odpravnine v višini 2.137,33 EUR, ki je bila tožniku tudi izplačana (kar je bilo med strankama nesporno ugotovljeno tudi na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2014) upoštevana pravilna višina tožnikove plače (plača, ki mu je bila obračunana pri toženi stranki in ne plača, za katero je tožnik menil, da bi bil do nje upravičen na podlagi določb KPPN), je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v odpravnini.

Glede na to, da se je tožnik pritožil tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, pri čemer je ta del njegove pritožbe povsem neobrazložen, je to odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkušalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (člen 366/1 ZPP v zvezi s členom 350/2 ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi člena 350/2 ZPP po uradni dolžnosti, prav tako pa ni nepravilno uporabilo materialnega prava.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka. V zvezi z delom odgovora na pritožbo glede odločitve sodišča prve stopnje o izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka sama krije svoje stroške že na podlagi člena 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), v preostalem delu pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odstavek 155. člena ZPP).