21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 273/2004 z dne 5. 4. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1175/2003 z dne 1. 7. 2004 in s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1069/2002 z dne 8. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo pritožnikovo tožbo v delu, v katerem je zahteval razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje. Tožbene zahtevke na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja, da ga je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače, je zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Po stališču Vrhovnega sodišča nastanejo v primeru, če delodajalec ne odloči o pravočasnem ugovoru delavca, sklep pa dejansko izvrši, enake pravne posledice, kot če bi bil ugovor zavrnjen (fikcija negativne odločitve). Izvršitev nedokončnega sklepa nadomešča pisni dokončni sklep. Zato mora delavec zahtevati sodno varstvo po prvem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju ZTPDR) in to v prekluzivnem roku 15 dni. Glede na to uporaba določbe 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR90) v takem primeru ne pride v poštev. Delavec lahko zahteva varstvo pravic in nato sodno varstvo tudi zoper ravnanje delodajalca. To pa pomeni, da je pritožnik varstvo pravic na sodišču zahteval izven še sprejemljivih rokov.

2.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi z odločitvama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da je sodišče 105. člen ZDR90 razlagalo v neskladju s 23. členom Ustave. Opozarja, da je bila ta določba sprejeta z namenom zaščite delavcev pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja in se že zato ne bi smela razlagati v škodo delavca. Meni tudi, da mora sodišče pri razlagi primernega roka upoštevati vse okoliščine primera. V zvezi s tem pojasnjuje, da je z vložitvijo tožbe odlašal v prepričanju, da bo lahko svojo pravico uveljavljal v drugih postopkih. Pri tem se sklicuje na kazenski postopek zoper direktorja in dva delovna spora zaradi izplačila plače in materialnih stroškov. Zatrjuje, da je tožbo vložil takoj, ko je ugotovil, da zadeva ne bo rešena na drug način, in ko so mu to dopuščale finančne razmere. Glede na navedeno meni, da se njegov primer razlikuje od sicer podobne zadeve, v kateri je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo. Zatrjuje tudi, da je njegova razlaga 105. člena ZDR90 skladna s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84 – Konvencija MOD št. 158).

B.

3.Temeljno, kar očita pritožnik sodiščem, je, da so določbo 105. člena ZDR90 razlagala v neskladju s pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). V zvezi s tem je treba pritožniku najprej pojasniti, da po stališču Vrhovnega sodišča uporaba te zakonske določbe v obravnavani zadevi sploh ne prihaja v poštev. Glede na navedeno so vsi očitki pritožnika, ki se nanašajo zgolj na neustavno razlago 105. člena ZDR90, neutemeljeni.

4.Po stališču Vrhovnega sodišča nastanejo v primeru, če delodajalec ne odloči o pravočasnem ugovoru delavca, sklep pa dejansko izvrši, enake pravne posledice, kot če bi bil ugovor zavrnjen (fikcija negativne odločitve). Izvršitev nedokončnega sklepa nadomešča pisni dokončni sklep. Glede na to bi moral pritožnik zahtevati sodno varstvo po prvem odstavku 83. člena ZTPDR v prekluzivnem roku 15 dni. Varstvo pravic in nato sodno varstvo bi lahko zahteval tudi zoper ravnanje delodajalca. Kot ugotavlja tudi sam pritožnik, je Ustavno sodišče skladnost predstavljenega stališča Vrhovnega sodišča s pravico do sodnega varstva že presojalo. Z odločbo št. Up-341/99 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 85/2001 in OdlUS X, 227) je zavrnilo ustavno pritožbo zoper odločitve sodišč, ki so temeljile na enakem stališču. Pritožnik sicer meni, da gre v njegovi zadevi za drugačen primer. Pri tem se sklicuje na to, da je tožbo vložil takoj, ko je ugotovil, da zadeva ne bo rešena na drug način (v drugih postopkih), in ko so mu to dopuščale finančne razmere. S temi navedbami pa ni izkazal potrebe po drugačni odločitvi Ustavnega sodišča. Dostopu oseb slabšega premoženjskega stanja do sodišča je namenjen institut brezplačne pravne pomoči. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožnika na to, da je z vložitvijo tožbe odlašal v prepričanju, da bo lahko svojo pravico uveljavljal v drugih postopkih. V kazenskem postopku zoper direktorja tožene stranke zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in v delovnih sporih zaradi izplačila plače in materialnih stroškov, na katere se sklicuje pritožnik, namreč pritožnik očitno ni mogel pričakovati odločitve o domnevno nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, kar je bilo predmet delovnega spora v tej zadevi.

5.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan