Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj iz razloga, ker se v njej tožniku očitajo kršitve obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki v času, iz katerega kršitve izvirajo, še ni veljala. Če bi se ugotovilo, da očitane kršitve predstavljajo kršitve obveznosti po pred tem veljavni pogodbi o zaposlitvi ali zakonskih obveznosti, bi bila odpoved (ob predpostavki, da so izpolnjene ostale zahteve iz ZDR) lahko zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2., 3. točka, prvi odstavek 4. točke in 5. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011, ki jo je tožena stranka izdala dne 10. 3. 2011 in jo je razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 trajalo od 10. 3. 2011 do vključno 2. 5. 2011 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 3. 2011 do vključno 2. 5. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu v vsakokratni mesečni višini obračuna bruto plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ter po odvodu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja tožniku izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila plače, ki zapade najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini dveh povprečnih plač, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka (1. odstavek 4. točke izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (2. odstavek 4. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 496,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (5. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana zgolj zaradi kršitve, ki naj bi jo tožnik storil, ker po opravljeni vožnji v času od 14. 2. 2011 do 18. 2. 2011 delodajalcu ni prijavil poškodbe vozila. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je bila ta kršitev storjena potem, ko je tožnik 14. 2. 2008 podpisal pogodbo o zaposlitvi, ki sicer nosi datum 23. 2. 2011. To kršitev je tožena stranka tožniku očitala že v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odpovedi. Gre za samostojno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki je določena v 14. alineji 3. odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011. V kolikor bi tožnik pravočasno prijavil poškodbo, bi bila sanirana na servisu v času od 18. 2. 2011 do 19. 2. 2011, tako pa je bilo potrebno vozilo zgolj zaradi te poškodbe ponovno odpeljati na servis in je vozilo v tem času stalo, kar za delodajalca predstavlja izpad dohodka in s tem nastanek škode. Škoda pa je toženi stranki nastala tudi zaradi tega, ker bo tožena stranka izgubila bonus, saj bo zavarovalnica škodo pokrila iz kasko zavarovanja vozila, posledično pa bo naslednja zavarovalna premija ustrezno višja. Kršitev je bila tožniku dokazana tudi z izpovedbo priče A.A in izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke A.B., ki je izpovedala, da škoda znaša 1000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini dveh povprečnih plač, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je bil tožnik po tej pogodbi o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki le 24 dni, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen nekaj več kot 6 mesecev. Sicer pa 1. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) v tej zadevi ne more predstavljati pravne podlage za izplačilo odškodnine. Ta določba se namreč nanaša na primer, ko delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, v kolikor pa delavec takšnega predloga ne da, bi moralo sodišče ugotoviti, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Bistveno je tudi, da 22. alineja 3. odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se za hujšo kršitev delovnih obveznosti šteje trikratna ponovitev lažjih kršitev kar pomeni, da zadošča, da so bile te kršitve storjene takrat, ko je bil delavec v delovnem razmerju pri toženi stranki ne glede na to, ali je bilo to na osnovi ene ali morda večih pogodb o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na lažje kršitve storjene pred 14. 2. 2011. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela vsebovanega v drugem odstavku 4. točke izreka izpodbijane sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zgolj zaradi kršitve storjene s tem, da delodajalcu ni prijavil poškodbe na vozilu, je celo točna, saj so v odpovedi navedene tudi druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Zmotna je sicer nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana zgolj zaradi ponavljanja lažjih kršitev, vendar tudi to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pač pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zgolj zaradi tega, ker je v njej navedeno, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011, te kršitve pa so bile storjene v času, ko ta pogodba še ni veljala. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da sta stranki v enakem besedilu sklenili že pogodbo z dne 22. 8. 2010, pri čemer je tožnik vložil v spis izvod, v katerem manjkajo določbe 12. člena pogodbe. Upoštevajoč nevezanost sodišča na uporabljeno pravno podlago, bi sodišče prve stopnje zato lahko presojalo, ali tožniku očitano ravnanje pomeni kršitev pogodbenih obveznosti glede na pogodbo, ki je tožnika zavezovala v času storjenih kršitev. Sicer pa celo v primeru, če v pogodbi o zaposlitvi sploh ne bi bilo našteto, kaj vse se šteje za hujšo kršitev obveznosti, bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali dejanja, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomenijo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati ali ravnanje, ki se tožniku očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer bo vsebino teh obveznosti presojalo glede na pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala v času storjenih kršitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da bi bilo popolnoma nesmotrno, če bi na pritožbeni obravnavi ugotavljalo dejansko stanje, saj bi to pomenilo, da bi pritožbeno sodišče moralo še enkrat zaslišati vse že zaslišane priče, sodišče prve stopnje pa bo lahko le prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je namreč izvajalo obsežen dokazni postopek v zvezi z vsebino tožniku očitanih kršitev, vendar pa izvedenih dokazov ni ocenilo, saj je zmotno štelo, da je odpoved nezakonita, ker se sklicuje na pogodbo o zaposlitvi, ki v času storjenih kršitev še ni veljala.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje po vsebini obravnavalo tožniku očitane kršitve in na podlagi takšne vsebinske obravnave znova odločilo o tožbenem zahtevku. V okviru materialno procesnega vodstva pa bo od tožnika zahtevalo tudi, da predloži še manjkajoče strani pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2010. Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.