Jedro

Tožena stranka je bila kot upravnik objekta zavezana dohodke od najema/prodaje parkirnih mest odvajati lastniku objekta, zato ni legitimirana za uveljavljanje škode, ki naj bi nastala, ker je tožeča stranka parkirne kartice izdajala brez pravnega temelja in sredstev od takšne izdaje ni odvedla toženi stranki. Bistveno pri presoji nastanka škode je dejstvo, kdo je upravičenec do plačil, saj je le pri njem lahko prišlo do zmanjšanja premoženja.

Ugovor pobota je materialnopravni ugovor ugasle pravice v posledici enostranskega pobotanja po 311. členu OZ. Iz njegovega bistva izhaja, da dolžnik z ugovorom pobota zatrjuje, da je terjatev upnika obstajala, da pa je prenehala s tem, ko si je nasproti stopila s terjatvijo dolžnika. S pobotnim ugovorom tako dolžnik smiselno priznava, da je bila terjatev upnika utemeljena, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo razumljivo oz. logično, da bi dolžnik podal pobotno izjavo.

Izrek

Pritožba zoper 2. in 5. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna povrniti tožeči stranki 1.232,54 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da: se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2004/08197 z dne 20. 12. 2004 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se postopek nadaljuje kot po tožbi (1. točka izreka sklepa); je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 77.959,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 09. 2004 do plačila in znesek 5,16 EUR (2. točka izreka sodbe); se zaradi umika tožbe za znesek 235,02 EUR v tem delu postopek ustavi (3. točka izreka sklepa); da se vse, kar zahteva tožeča stranka več, zavrne (4. točka izreka sodbe); je dolžna tožena stranka tožeči povrniti izvršilne stroške v znesku 887,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2004 do plačila ter pravdne stroške v znesku 3.056,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka sodbe).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zahtevku tožeče stranke ugodilo (tč. 2 in 5. izreka sodbe) ter uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji pritožbenih navedb se izkaže kot bistvena opredelitev do dveh vprašanj: a) pomen ugovora predpravdnega pobotanja za utemeljenost vtoževane terjatve tožeče stranke ter b) presoja utemeljenosti v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke.

Pod a) Tožena stranka je zoper vtoževano terjatev tožeče stranke postavila ugovor ugasle terjatve iz naslova predpravdnega pobotanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka s takšnim ugovorom smiselno priznala obstoj vtoževane terjatve do višine podanega pobota, t.j. do zneska 17.848.939,78 EUR.

Ugovor pobota je materialnopravni ugovor ugasle pravice v posledici enostranskega pobotanja po 311. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Iz njegovega bistva izhaja, da dolžnik z ugovorom pobota zatrjuje, da je terjatev upnika obstajala, da pa je prenehala s tem, ko si je nasproti stopila s terjatvijo dolžnika. S pobotnim ugovorom tako dolžnik smiselno priznava, da je bila terjatev upnika utemeljena, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo razumljivo oz. logično, da bi dolžnik podal pobotno izjavo.

Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala plačilo za storitve po pogodbi o izvajanju del upravljanja in vzdrževanja dela poslovno garažne hiše „Z. K.“ z dne 30. 12. 1998 (A9), pogodbi o vključitvi naročnika v izvajalčev sistem avtomatskega prenosa alarmnega signala iz objekta P. v H. z dne 03. 10. 2000 (A10) in pogodbi o izvajanju del z dne 30. 07. 2001 (A5 in A8). Tožena stranka v zvezi z prvima dvema pogodbama ni navajala nobenih konkretnih ugovorov. Pritožba tako nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo pobotno izjavo tožene stranke. V kolikor se ta nanaša na zgoraj navedeni pogodbi z dne 30. 12. 1998 in z dne 03. 10. 2000, se zato z obstojem in utemeljenostjo terjatve tožeče stranke ni bilo treba podrobneje ukvarjati, saj je tožeča stranka izkazala njen obstoj.

Tožena stranka pa je glede pogodbe o izvajanju del z dne 30. 07. 2001 v postopku zatrjevala še, da storitev tožeče stranke za objekt S. ne poravna tudi iz razloga, ker so bile te slabo opravljene. Navedbe o nekvalitetno opravljenih storitvah bi sicer utemeljevale presojo ugovora tožene stranke tudi iz vidika zahtevkov iz naslova napak na opravljenih storitvah, in sicer kot jamčevalni zahtevek iz naslova znižanja plačila. 640. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se plačilo izvajalca po pogodbi o delu zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Vendar pa tožena stranka ustreznih navedb za presojo vrednosti posla z napakami in vrednosti posla brez napak ni podala. Trditve glede izpada dohodka, opredeljene kot poslovna škoda tožene stranke, takega zahtevka ne utemeljujejo. Ob upoštevanju navedenega in podane pobotne izjave, je zato sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, ko je odločilo, da obstoji terjatev tožeče stranke tudi v delu, ki se nanaša na objekt S..

Pod b) Tožena stranka je v pobot vtoževani terjatvi uveljavljala svojo terjatev iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke. V postopku je navajala, da škodo predstavlja znesek iz naslova najema oz. prodaje kartic, katere je tožeča stranka izdala/aktivirala brez pravnega temelja (prodajne ali najemne pogodbe), ter posledično toženi stranki ne odvedla ustreznih sredstev. Tožeča stranka je terjatvi tožene stranke ugovarjala, med drugim tudi iz razloga, da toženi stranki škoda ni nastala, ker ni lastnik parkirnih mest v parkirni hiši BS 4/2 S..

V postopku nesporno dejstvo je bilo, da je tožena stranka v razmerju do tožeče nastopala kot upravnik objekta. Navedeno pomeni, da je nastopala kot zakoniti zastopnik lastnika objekta ter da je bila upravičena v imenu (še toliko bolj za račun) lastnika pobirati plodove, terjati in sprejemati plačilo najemnin in druge dajatve ter jih takoj odvesti lastniku (tako V. Rijavec v Komentar Stvarnopravnega zakonika, GV založba, Ljubljana 2003, str. 576). Upravnik je torej zavezan koristi/plodove od takšnega upravljanja prenesti na lastnika, ta pa mu je za njegovo upravljanje dolžan plačati skladno s pogodbo o upravljanju. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka zavezana dohodke od najema/prodaje parkirnih mest odvajati lastniku objekta, zato ni legitimirana za uveljavljanje škode, ki naj bi nastala, ker je tožeča stranka parkirne kartice izdajala brez pravnega temelja in sredstev od takšne izdaje ni odvedla toženi stranki. Bistveno pri presoji nastanka škode je dejstvo, kdo je upravičenec do plačil, saj je le pri njem lahko prišlo do zmanjšanja premoženja. Navedenega zaključka zato ne spremeni niti navedba tožene stranke, da je bila tožeča stranka zavezana storitev opravljati v njenem imenu in za njen račun.

Tožena stranka bi bila (ob izkazu preostalih predpostavk odškodninskega delikta) upravičena do povračila škode, v kolikor bi izkazala, da ji je ta nastala (se je zmanjšalo njeno premoženje oz. preprečilo njegovo povečanje), na primer, ker je iz svojih sredstev založila plačilo lastniku oziroma ker ji je ta zaradi slabega upravljanja ni plačal storitev upravljanja. Navedenih trditev tožena stranka ni podala, temveč je zatrjevano škodo utemeljevala zgolj na izostanku plačila s strani tožeče stranke zaradi zlorabe evidenčnih kartic. O tem, da je škoda nastala, ker je lastnik toženi stranki odrekel plačilo (zaradi slabega upravljanja z garažo), je izpovedala le priča Š., vendar pričanje priče pomanjkljive trditvene podlage pravdne stranke ne more nadomestiti. Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da so se iz sredstev, pobranih iz najemnin in parkirnin, plačevale tudi storitve tožeče stranke. Takšne (sicer tudi preveč pavšalne) navedbe pritožbeno sodišče ocenjuje kot pritožbene novote in jih zato ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje teh navedb ni podala, prav tako ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih navedb brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave. Tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bila tožena stranka upravičena do povračila škode, ki bi ji nastala s kršitvijo pogodbenih obveznosti, saj je sodišče prve stopnje nadalje pravilno obrazložilo, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem obsegu bi takšna odgovornost obstajala.

Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je potrebno razmerje med pravdnima strankama presojati inter partes ter da bi imela tožena stranka, po stališču sodišča prve stopnje, iz pogodbe samo obveznosti, pa nobenih upravičenj. Pri presoji odškodninskih terjatev iz naslova kršitve pogodbene obveznosti je, poleg protipravnega ravnanja, ki ga predstavlja kršitev pogodbene obveznosti, treba izkazati tudi nastanek škode. Skladno z obrazloženim bi tožena stranka lahko uveljavljala zahtevek iz poslovne odškodninske obveznosti tožeče stranke pod pogojem, da bi postavila ustrezne trditve. Ker preizkus slednje zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni bil mogoč, so nerelevantna dejstva o višini škode, o izpovedi Š., zavrnitvi dokaza s soočenjem prič Š. in K., obstoju zapisnikov o aktiviranju kartic, zato se pritožbeno sodišče do teh dejstev ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 1500 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 389,82 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki skupaj stroške v višini 1.232,54 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašene stroške poročila stranki pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj so ti zajeti v storitvi sestave odgovora na pritožbo.