Jedro

Sporno med strankami je, ali je tožnik dokazal „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od nasprotovanja lastnika, da vpiše njegove parcele v svoj GERK. Tožnik „druge pravne podlage“ ni izkazal. Sklicevanje na ZDen, glede na 22. člen tega zakona, tožniku ne daje pravice do uporabe. Kot se je pravilno opredelil že prvostopenjski organ, so namreč roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, že potekli. Možnosti dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika opravičevala do uporabe zemljišč. Enako ne daje tožniku pravice do uporabe niti v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. Tožnik se na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na teh parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom B.B. stroške postopka v višini 183,30 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka izbrisal del GERK-a, ki obsega parc. št. 1504/36, 1504/39 in 1504/75, vse k.o. …, v velikosti cca 6.913 m2, pripisan kmetijskemu gospodarstvu KMG MID 100305714 A. d.o.o.; v 2. točki izreka odločil, da se sproščen GERK ne pripiše nobenemu kmetijskemu gospodarstvu in se sprosti po karakteristiki „0“; ter v 3. točki izreka, da po pravnomočnosti te odločbe Upravna enota Domžale po uradni dolžnosti vpiše spremembe v evidenco GERK-ov. V obrazložitvi je navedel, da sta B.B. in C.C. (stranki z interesom v tem postopku) pri upravnem organu na zapisnik podala zahtevo za izbris GERK-a na zemljiščih parc. št. 1504/36, 1504/39 in 1504/75, vse k.o. …, z obrazložitvijo, da ne dovolita, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva vpisane GERK-e na njunih zemljiščih in zahtevata, da v Registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) GERK umakne iz njunih zemljišč. Upravni organ je ugotovil, da so navedene nepremičnine v lasti predlagateljev ter v skladu z drugim odstavkom 34. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) pozval tožnika, da predloži dokazila o pravici do uporabe zemljišč. Iz odgovora izhaja, da so bila sporna zemljišča vrnjena D.D. v denacionalizaciji v last, ne pa tudi v posest, ker so sredi kompleksa. Posest bosta sedanja lastnika lahko nastopila v postopku komasacije, ki je v teku. Upravni organ je zaključil, da tožnik ne izkazuje pravice do posesti in s tem vpisa GERK-a na spornih zemljiščih, glede na 22. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zaradi poteka rokov in neobstoja sporazuma.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 9. 1. 2014 v 1. točki izreka pritožbo zavrnil; v 2. točki izreka pa odločil, da se v prvostopenjski odločbi v 3. točki izreka beseda „pravnomočnosti“ nadomesti z besedo „dokončnosti“. V obrazložitvi pa soglaša z razlogom prvostopenjskega organa, da tožnik pravice do uporabe na spornih zemljiščih ni dokazal. Tožnik v tožbi navaja, da sta zemljiškoknjižna lastnika pridobila lastnino na podlagi dedovanja po pok. upravičencu, ki je dobil parcele vrnjene v denacionalizaciji. Nastop posesti je ZDen določil na podlagi sporazuma, nepravdnega postopka ali pa komasacije. S sprejetjem Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) je tožnik postal zakupnik kmetijskih zemljišč. Po sedmih letih od uveljavitve ZDen je bilo praktično izredno malo primerov rešenih zahtev za denacionalizacijo, saj so državni organi kršili predpisane roke. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je v želji, da bi rešil nastale nemogoče razmere, v januarju 1999 določil posamezne komplekse kmetijskih zemljišč, na katerih je imel tožnik posest, da jih bo dodelil v začasno posest denacionalizacijskim upravičencem. Tak dogovor je bil 8. 1. 1999 tudi sklenjen. Sklad je vodil celotne postopke začasne razdelitve oziroma dodelitve v zakup zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, kar nesporno izhaja iz dopisa z dne 7. 1. 1999. Vsi denacionalizacijski upravičenci niso imeli želje oziroma interesa po obdelavi zemljišča, čeprav so vsi imeli možnost pridobitve nadomestnega zemljišča, tudi na področju …, kjer je bilo za upravičence odstopljenih 130 ha zemljišč. Tožniku so ostali v obdelavi le kompleksi T6, T7, T8, T9 in T10. Znotraj teh kompleksov pa se nahajajo sporne parcele. Navedeno izkazuje, da ima tožnik pravico do uporabe zemljišča, saj je s tem izkazana druga pravna podlaga, kot jo določa Pravilnik. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodne takse.

Stranka z interesom v tem postopku C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnika večkrat pisno opozorila, da dediči želijo parcele nazaj v obdelavo, vendar odgovora nikoli ni bilo. Bil je tudi zakupnik parcel, vendar je bil s strani Sklada obveščen o odpovedi zakupnih pogodb. O kakršnemkoli dogovoru med Skladom in tožnikom nihče nikoli ni vedel ničesar. Od leta 2006 tožnik ni plačeval nobene uporabnine, niti ni imel sklenjene pogodbe o zakupu z lastniki zemljišč. S tem je izkazano, da je GERK-e neupravičeno uporabljal. Nikdar jim ni nihče omenil možnosti pridobitve nadomestnih zemljišč za obdelavo. Komasacijski postopek poteka, vendar se je od vseh udeleženih pritožil ravno tožnik z namenom upočasniti postopek.

Stranka z interesom v tem postopku B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je v zakupni pogodbi določeno, da zakupna pogodba v primeru, če bi bilo v zakup dano zemljišče ali njegov del v postopku denacionalizacije pravnomočno vrnjen, preneha veljati z dnem pravnomočnosti odločbe. Če bi tožnik spoštoval zakon, na spornih parcelah niti ne bi smel poskusiti vpisati GERK-ov. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v odgovoru na odgovor stranke z interesom C.C. navaja, da je dvakrat dodatno ponudil začasno nadomestno zemljišče s predhodnim soglasjem Sklada, vendar sta ga stranki z interesom odklonili.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 7. točke 2. člena Pravilnika izhaja, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe; pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

V obravnavni zadevi je imel tožnik v svojem GERK-u vpisane parc. št. 1504/36, 1504/39 in 1504/75, vse k.o. …. Med strankami ni sporno, da tožnik ni lastnik teh parcel, niti zakupnik oziroma da za njihovo uporabo nima soglasja lastnikov zemljišča. Sporno med strankami pa je, ali je tožnik dokazal „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od nasprotovanja lastnika, da vpiše njegove parcele v svoj GERK.

Po mnenju sodišča tožnik „druge pravne podlage“ ni izkazal. Sklicevanje na ZDen (odločbo o denacionalizaciji, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena lastninska pravica na zemljiščih v tožnikovem kompleksu), glede na 22. člen tega zakona, tožniku ne daje pravice do uporabe. Kot se je pravilno opredelil že prvostopenjski organ, so namreč roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, že potekli. Možnosti dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika opravičevala do uporabe zemljišč. Tožnika pa niti ne opravičuje dejstvo, da so lastniki odklonili možnost pridobitve nadomestnih zemljišč – kar pa je med strankami tudi sporno, vendar kot že zgoraj navedeno, v tem postopku ni relevantno.

Enako ne daje tožniku pravice do uporabe niti v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. V tretjem odstavku 27. člena ZDen je določeno, da denacionalizacijski upravičenci, ki so pridobili lastninsko pravico na kompleksu v obliki solastnine, pridobijo posest na podlagi sporazuma, nepravdnega postopka ali komasacije, kar pa ni situacija v obravnavani zadevi (denacionalizacijski upravičenec je dobil vrnjeno lastninsko pravico na podržavljenih parcelah – torej ne v obliki solastnine), zato se tožnik na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na teh parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika.

Glede na vse povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom B.B. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno), je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper izpodbijani akt ni uspel, je stranki z interesom dolžan povrniti stroške, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Po drugem odstavku 25. člena ZOdvT znaša vrednost spornega predmetna v tem upravnem sporu 3.500,00 EUR. V skladu s tem znaša nagrada po 12. členu ZOdvT (141,00 EUR), pomnožena s količnikom 1,3 po Tarifni številki 3100 tarife k ZOdvT, 183,30 EUR.