Jedro

Zatrjevanje tožeče stranke, da je odločba nična zaradi tega, ker naj bi uradna oseba, v postopku izdaje upravnega akta storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi in zlorabe uradnega položaja ne predstavlja ničnostnega razloga iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj je ta podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbe je upravni organ prve stopnje zavrnil predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe št. 321-243/99 z dne 23.8.2005, s katero je bilo članom agrarne skupnosti vrnjeno podržavljeno premoženje. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka v vlogi kot ničnostni razlog navedla razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga je kasneje razširila še na razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena. V postopku je upravni organ preveril vse navedbe tožeče stranke ter ugotovil, da tožeča stranka v predlogu ni navedla konkretnega razloga na podlagi katerega bi lahko upravni organ izpodbijano odločbo izrekel za nično. Glede na to, da upravni organ pri odločanju ni vezan na zatrjevano pravno kvalifikacijo ter da lahko odločbo izreče za nično tudi po uradni dolžnosti je v postopku preveril vse ničnostne razloge iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar v napadeni odločbi ni našel nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno izreči ničnost odločbe. Kot neutemeljeno je zavrnil zatrjevanje tožeče stranke, da bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe povzročilo kaznivo dejanje, saj tožeča stranka v postopku ni navedla konkretnega kaznivega dejanja niti okoliščin, ki bi kazale da bi izvršitev napadene odločbe povzročile kakšno kaznivo dejanje.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnil. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (Ur. list RS št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V tožbi navaja, da je pooblaščena uradna oseba, ki je vodila postopek, ki se je zaključil z odločbo z dne 23.8.2005 storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, s katerim je oškodovala tožečo stranko, ki je bila kot edini dedič po pokojni A.A. upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja. Zatrjuje, da je izkazala, da je uradna oseba, ki je izdala odločbo z dne 23.8.2005, vedoma kršila citirane predpise in zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin, kar pomeni prikrajšanje tožnika in okoriščanje Mestne občine Koper. Nadalje navaja, da je upravni organ prve stopnje v podobnih zadevah (št. 464-64/01 in 351-137/2003) izrekel odločbe za nične kljub temu, da v zadevah ni bil naveden ničnostni razlog iz 279. člena ZUP. V nadaljevanju navaja, kakšne kršitve je v postopku denacionalizacije storila uradna oseba in obrazlaga, zakaj bi tožeči stranki moralo biti vrnjeno sporno premoženje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

K točki 1 izreka: Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1)). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08 – ZUP) določa ničnostne razloge upravnih odločb v 1. odstavku 279. člena. Po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala nobenega ničnostnega razloga. Zatrjevanje tožeče stranke, da je odločba nična zaradi tega, ker naj bi uradna oseba, v postopku izdaje upravnega akta storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi in zlorabe uradnega položaja ne predstavlja ničnostni razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena. Razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena je podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pa pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje upravne odločbe, ne predstavlja zatrjevanega ničnostnega razloga iz 2. točke 1. odstavka 279. člena. To, da bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe povzročilo kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku pa tožeča stranka v postopku ni izkazala. Glede ničnostnega razloga iz 6. točke 1. odstavka 279. čl. ZUP pa tožeča stranka niti v tožbi niti tekom upravnega postopka ni navedla nepravilnosti po kateri posebni zakonski določbi naj bi bila ta nepravilnost razlog za ničnosti, sodišče pa take nepravilnosti tudi ni ugotovilo. Zakon predvideva kot pravno posledico ničnost le za najhujše kršitve pravil procesnega in materialnega prava. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu zelo omejeni in natančno določeni ter jih je potrebno razlagati restriktivno, saj se na njihovo ničnost lahko sklicuje vsakdo ne glede na to, ali je predhodno izkoristil možnost pravnega sredstva ali ne. Glede na navedeno pa je tudi neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na druge postopke, v katerih so bili upravni akti izrečeni za nične.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1.