Jedro

Tudi (gradbeni) poseg v solastni hiši, ki je objektivno koristen, ne izključuje vznemirjanja solastninske pravice ostalih solastnikov.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvim trem tožencem naložilo, da znižajo streho garaže pri hiši Stična 111 na parc. št. 116/17 k.o. S., za dve vrsti opek, v ostalem je tožnikov zahtevek na vzpostavitev stanja pred raznimi izvedenimi posegi v hiši in njeni okolici zavrnilo. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek zoper četrto toženko na dopustitev souporabe notranjega stopnišča in dvorišča. V celoti je nadalje zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi, ki se prav tako nanaša na številne tožnikove posege v lastninsko pravico tožencev na isti hiši. Glede pravdnih stroškov je prvo sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, toženci pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožniki predlagajo zanje ugodno spremembo z ugoditvijo zahtevkom oziroma razveljavitev sodbe.

Tožnik v pritožbi s pravočasnim dodatkom uvodoma pojasnjuje, da četrta toženka ni najemnica stanovanja v prvem nadstropju, pač pa kot hči pok. F. L., podpisnika delilne pogodbe iz leta 1969, njegova pravna naslednica. Ker ta pogodba, kot sicer sodišče pravilno ugotavlja, velja tudi za vse pravne naslednike podpisnikov, bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ugotovitve sodišča glede posameznih postavk tožbenega zahtevka so v nasprotju z dejanskim stanjem, ki izhaja iz predloženih listin, kakor tudi iz izvedenega dokaznega postopka, odločitev pa je ne le materialnopravno napačna, ampak tudi neživljenjska. Pritožba ob tem podrobno analizira dejstva in ugotovitve ter pomanjkljivosti postopka v zvezi s posameznimi točkami zahtevka. Glede izpraznitve stopnišča pa še opozarja na medsebojno nasprotje razlogov, v katerih se omenja, da je stopnišče prazno, hkrati pa, da so tam odložene vreče. Četrtotoženka tožniku onemogoča uporabo stopnišča s tem, da tam povzroča nevzdržen hrup.

Toženci menijo, da niso pasivno legitimirani, kakor so že argumentirali v teku postopka. Kot nasprotni tožniki pa v pritožbi opozarjajo, da vsak poseg v solastninsko pravico, ki objektivno lahko moti solastnika, predstavlja nedovoljen poseg, ki se mora sanirati z odpravo. Nesprejemljivo je zato mnenje sodišča, da sicer ugotovljeni tožnikovi posegi v nepremičnino oziroma njene skupne dele ne ovirajo ostalih solastnikov pri izvrševanju njihove pravice in zato niso sodno varovani. Toženci grajajo še stroškovno odločitev, zlasti glede četrte toženke.

Tožnik je na pritožbo tožencev odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev, pri čemer opozarja na ambivalentnost nasprotne stranke, ki očitno meni, da določena pravila veljajo le za tožnika.

Pritožbi sta utemeljeni.

Odločitev o (pretežni) zavrnitvi tožbenega in nasprotnega zahtevka prvo sodišče opira na 13. člen Zakona o obligacijskih razmejih (ZOR), ki v 1. odst. prepoveduje izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerij v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovljena ali priznana. Ob tem kot namen konkretne delitvene pogodbe, sklenjene leta 1969 med tožnikom in njegovima bratoma glede obravnavanih nepremičnin, šteje to, da so pogodbeniki želeli zagotoviti, da nobeden od njih (oz. njihovih pravnih naslednikov) ne bo motil drugih, nikakor pa niso hoteli preprečiti izboljšav hiše. Z obeh strani uveljavljanih posegov, ki jih je sicer z ogledom ugotovilo, zato sodišče prve stopnje (z izjemo nadzidane garaže) ne šteje za objektivno vznemiranje lastnine oziroma solastnine, ker jih ocenjuje bodisi kot nemoteče ali kot koristne.

Z navedenim stališčem prvostopenjskega sodišča, iz katerega izhaja, da odreka varstvo šikanoznim zahtevkom, za kakršne konkretne zahtevke obeh strank opredeljuje, se je sicer načelno mogoče strinjati. Vendar pa je tako gledanje lahko ustrezno le, ko gre za objektivno neznatna dejanja oziroma spremembe, česar pa v obravnavani zadevi nikakor ni mogoče ugotoviti. Nasprotno, vsi posegi, o katerih se je prvo sodišče z ogledom prepričalo in jih je v svoji sodbi opisalo, so očitno bodisi po njihovem obsegu ali po učinkih tolikšni, da jih ni mogoče kakorkoli izločiti iz okvira določb 42. in 43. člena ZTLR, na katere se zahtevka obeh strank tudi opirata. Ob tem velja glede na prvostopenjsko in pritožbeno stališče o legitimaciji posameznih tožencev oziroma tožnikov opozoriti, da se vznemirjanje nanaša na lastnika ali domnevnega lastnika, izvrši pa ga kot tretji lahko kdorkoli, ne le solastnik. Zaradi uvodoma opisane opredelitve sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh za to pravno podlago relevantnih dejstev in okoliščin. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti (člen 355 ZPP), da bo v ponovljenem postopku ne glede na delitveno pogodbo (A3) ugotovilo in opredelilo v obeh tožbah uveljavljane posege kot vznemirjanje izključne lastnine vsake od pravdnih strank ali kot poseg v njihovo solastnino. Razveljaviti pa je bilo treba tudi izrek o ugoditvi tožnikovemu zahtevku za znižanje garažne strehe, saj med njim in zadevno obrazložitvijo pod točko e) na strani 10 sodbe, ki govori o dozidavi za redno rabo stanovanja, obstaja nasprotje oziroma nejasnost, ki onemogoča preizkus. Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavitev stroškovnega izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.