Jedro

Izrek sodbe, v katerem ni jasno, od kdaj in od katerega zneska tečejo zamudne obresti, je nejasen in je takšna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. topki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se razveljavi glede odločitve o obrestih od tolarske vrednosti glavnice 201.012,00 ATS (v 1. odstavku izreka sodbe pod II.) in glede odločitve o stroških (3. odstavek izreka sodbe pod II.) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem (odločitev o plačilu glavnice v tolarski vrednosti 201.012,00 ATS v 1. odstavku izreka sodbe pod II., odločitev v 2. odstavku izreka sodbe pod II. in odločitev pod točko 1. izreka odločbe pod I.) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom pod I. zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila stroškov postopka in zavrglo zahtevek (pravilno del tožbe z zahtevkom), s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo tolarske vrednosti 43.074,00 ATS s pripadajočimi obrestmi. Pod točko II. izreka sodbe pa je odločilo, da sta toženca dolžna plačati tožnici znesek 201.012,00 ATS v 42 obrokih po 4.786,00 ATS, od katerih je prvi zapadel v plačilo 15.1.1997, ostali pa vsakega 15. v mesecu, vse v tolarski protivrednosti po medpodjetniškem prodajnem tečaju na dan plačila vsakega posameznega obroka, z zamudnimi obrestmi, ki jih priznavajo poslovne banke v krajih plačila za hranilne vloge vezane nad eno leto. V 2. odstavku izreka sodbe pod II. je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 344.890,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje do plačila. Obenem je odločilo (3. odstavek izreka sodbe pod II.), da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici pravdne stroške v znesku 224.661,70 SIT s pripadki. Proti odločbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Citira 56. in 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in navaja, da v podatkih spisa ni opore za trditev, da je stanovanjska hiša skupno premoženje tožencev, sodišče o tem ni izvajalo dokazov. Stanovanjska hiša je last druge toženke in jo je podedovala. Tudi znesek, ki ga je prejel kot nagrado, je porabil izključno prvi toženec za lastne potrebe. Z odločbo o obveznosti plačila zneskov oziroma obrokov po medpodjetniškem prodajnem tečaju valutnih zneskov v SIT je sodišče kršilo določbe Zakona o deviznem poslovanju, ki je prisilni predpis. Izjava prvotožene stranke določa valutno obveznost kot samostojno obveznost in ne kot vrednostno osnovo, ki po deviznem zakonu ni dovoljena. Zato tudi v izjavi ni bil določen tečaj. Veljavni Zakon o deviznem poslovanju v 18. členu določa možnost sklepanja poslov v tujih plačilnih sredstvih in sicer le pod pogoji, ki jih opredeljuje. Če uporaba valutne obveznosti v pravnih poslih ni opredeljena kot vrednostna osnova, temveč kot način izpolnitve obveznosti, sklenjeni posel ni veljaven. Odločitev nasprotuje temeljnim načelom obligacij, saj toženi stranki nalaga, da plača več, kot je prejela. Prejela je 2.000.000,00 SIT in nobene tuje valute in to celo v tuji valuti in z obračunom tuje valute v SIT na dan plačila po najvišjem medpodjetniškem prodajnem tečaju za ATS. V izvedenih dokazih tudi nima opore odločitev o zapadlosti prisojenih zneskov in začetku teka obresti. Sodišče je listine vedno tolmačilo v korist tožeče stranke in ji dovoljevalo, da dokazne listine vlaga v spis do zadnje glavne obravnave, vse te listine pa je tudi upoštevalo pri odločanju o tožbenem zahtevku (kreditna pogodba, bančni izpiski). Dejanska podlaga naj bi bila pogodba s tujim posojilodajalcem. Pogodba z njim ni bila posojilna, marveč kupoprodajna - leasing pogodba. Tožnica torej sodišču ni govorila resnice. Izjava prvega toženca z dne 19.12.1966 (pravilno 1996) je povsem jasna in je drugače ni mogoče razlagati. Prvi toženec izjavlja, da tožnici dolguje 51 obrokov kredita po 4.786,00 ATS (ne v tolarski protivrednosti) in stroške. Obroke še enkrat preračunata do 24.12.1996. Končno pogodbo, ki je pa nista sklenila, napišeta do 31.12.1996. Tožnica se je sklenitvi pogodbe izmikala, prvi toženec je diktiral izjavo, ki jo v tem sporu tožnica izkorišča. Izkoristila je hipotekarno poroštvo in jamčenje, za kar je dala nagrado v znesku 2.000.000,00 SIT. Sedaj pa na podlagi navedene izjave, ki je bila dana tožnici proti obljubi, da bo hipotekarno poroštvo prenehalo, o čemer bi bila sklenjena končna pogodba, vtožuje znesek, ki nima nikakršne osnove v razmerju med strankama. Pritožba je delno utemeljena. Iz trditvene podlage tožbe in dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnica tožencema izročila del dogovorjenega posojila (znesek 2.000.000,00 SIT), za katerega je druga toženka zastavila svojo nepremičnino. Šlo je za posojilo obema tožencema kot zakoncema za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem. Po dogovoru sta se toženca odpovedala dodatnemu posojilu, dogovorili pa so se, to potrjuje tudi izjava prvega toženca pod A4, da bosta toženca tožnici izplačala prvotno dogovorjeno vsoto kredita, čeprav vsega denarja nista prevzela, vendar z zamaknjenim začetkom odplačevanja obrokov, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 15.1.1997. V pritožbi tožena stranka ponavlja svojo trditev, da je tožnica dala posojilo le prvemu tožencu, ki ga je porabil za lastne potrebe. Prvo sodišče je v svoji sodbi navedlo prepričljive razloge za sklep, da prvemu tožencu ne verjame. Glede na tožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je bil denar dan obema tožencema, ki jih je v svoji izpovedbi potrdila tudi tožnica, zaslišana kot stranka, je pravilno ugotovilo, da je bilo posojilo dano obema tožencema za potrebe njunega skupnega premoženja, kot je v svoji izpovedbi pojasnila tožnica, da po zatrjevanju tožencev za dokončanje stanovanjske hiše. Sicer pa so v zvezi s tem navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo povsem pavšalne (točka 2 list. št. 17), ne glede na to, da so trditve tožene stranke o hiši kot izključni lasti toženke v nasprotju s toženčevo izpovedbo (da je pristal, da "našo hišo" damo pod hipoteko). Ker sta bila posojilojemalca oba toženca, sta ga dolžna tudi oba vrniti in je že iz tega razloga podana njuna pasivna legitimacija. Ker pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, je njuna pasivna legitimacija podana tudi v smislu 2. odstavka 56. člena ZZZDR. Nenazadnje pa je tožnica izpovedala, da sta oba toženca z njo sklenila pravno upošteven (ustni) dogovor o načinu in višini vračanja posojila, čeprav je izjavo pod A4 podpisal le prvi toženec in oba sta za to pasivno legitimirana in ju solidarno dogovor tudi zavezuje. Iz zgoraj navedenega dogovora, ki ga potrjuje izjava prvega toženca (priloga A4), izhaja, da je bilo dogovorjeno vračilo posojila v 51 obrokih po 4.786,00 ATS in stroškov kredita v znesku 344.890,00 SIT, sklicujoč se pri tem na pogodbo št. 70072. Po deviznih in monetarnih predpisih, veljavnih v času sklenjenega dogovora o vračilu posojila v tuji valuti, je med domačimi osebami na območju Republike Slovenije edino zakonito plačilno sredstvo tolar (iz 2. člena Zakona o denarni enoti). Plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije se izvršujejo izključno v domači valuti. Če se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti, je njena izpolnitev mogoča le v domačem denarju, po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki glede plačila nista dogovorili drugače (primerjaj 395. člen ZOR, 1., 5. člen takrat veljavnega Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS št. 1/91-I-63/95). Če ni dogovora o uporabi določenega tečaja valute, potem ima upnik pravico izbire prodajnega menjalniškega tečaja med pooblaščenimi bankami v kraju plačila in v času plačila (primerjaj pravno mnenje, Poročilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II/1995 stran 9 točka 1). Iz povedanega izhaja, da je prvo sodišče utemeljeno prisodilo tolarsko vrednost tuje valute po zahtevanem medpodjetniškem prodajnem tečaju na dan plačila vsakega posameznega obroka. Ko tožena stranka, sklicujoč se na izjavo v prilogah A4, trdi, da dokončna pogodba med strankama ni bila sklenjena, očitno prezre, da je obveznost tožene stranke točno določena po višini in številu obrokov z zamudnimi obrestmi, z dano možnostjo tožencu, da preračuna obroke, da bi naknadni preračun opravil, pa niti ne trdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca od tožnice prejela 2.000.000,00 SIT, pri čemer je utemeljeno tudi glede tega dejstva verjelo tožnici, da je tožena stranka prevzela obveznost vračila večjega zneska od prejetega zaradi dogovorjenega zamika pri začetku vračanja posojila. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo kupoprodajno pogodbo št. 70072, sklenjeno med H. GmbH & COKG in tožnico, vendar na njeno vsebino odločitve ni oprlo. Pogodbeno razmerje med tožnico in Hypo Leasingom za presojo obveznosti tožencev v zvezi z danim posojilom in kasnejšim dogovorom o načinu in rokih vračanja posojila, res ni pomembno. Zato pritožbeni očitek o izvajanju dokazov v nasprotju s procesnimi predpisi ne more imeti teže. Nima pa pritožbeno sodišče tudi prav nobenih pomislekov o sklepu prvega sodišča, oprtem na izpovedbo tožnice in že citirano izjavo pod A4, da prejeti znesek 2.000.000,00 SIT (priloga A3) ni predstavljal odmene za hipotekarno jamstvo druge toženke, niti tožena stranka ni dokazala, da je dogovor o obročnem vračanju posojila bil sklenjen pod pogojem, da bo tožnica drugotoženko razbremenila hipoteke in solidarnega poroštva (za slednjo trditev tožene stranke tudi v izpovedbi samega prvega toženca ni opore). Tožeča stranka je v trditveni podlagi tožbe navedla, da so se stranke dogovorile o pričetku plačevanja obrokov s 1.1.1997, zapadlost posameznih obrokov pa je v tožbenem zahtevku opredelila s 15. dnem v mesecu, in tožena stranka nasprotnega v postopku pred prvim sodiščem ni zatrjevala. Pritožbena trditev, da v izvedenih dokazih nima opore odločitev o zapadlosti posameznih dogovorjenih obrokov, pomeni nedovoljeno pritožbeno navajanje dejstev oziroma trditve, da prisojeni obroki še niso zapadli (primerjaj 337. člen ZPP). Pač pa sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbeno grajo, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, ugotavlja, da je izrek sodbe, ki je sledil modificiranemu tožbenemu zahtevku, zaradi nejasno oblikovanega tožbenega zahtevka v obrestnem delu, nejasen, saj ni mogoče določno razbrati pričetka teka zamudnih obresti in od kakšnih zneskov oziroma, ali tožeča stranka zahteva plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti samih posameznih obrokov ali šele od zapadlosti celotne glavnice in od kdaj. V ponovljenem postopku bo morala tožeča stranka v obrestnem delu to določno opredeliti, skratka oblikovati ta del tožbenega zahtevka tako, da bo določen in izvršljiv. Ob uradnem preizkusu izpodbijane obrestne odločitve pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s prisojenimi zamudnimi obrestmi od valutne terjatve po obrestni meri, ki jo priznavajo poslovne banke v kraju plačila za hranilne vloge, vezane nad eno leto. Ker obrestna mera zakonskih zamudnih obresti za valutno terjatev ni določena, ob analogni uporabi določbe 1. odstavka 399. člena ZOR tudi obrestna mera zamudnih obresti med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti na vpogled (da bi stranke dogovorile drugačno obrestno mero zamudnih obresti se niti ne zatrjuje). Ob ponovnem odločanju bo lahko prvo sodišče povedano o višini obrestne mere zamudnih obresti za valutno terjatev med posamezniki upoštevalo. Tožena stranka se pritožuje v uvodu svoje pritožbe tudi proti odločitvi prvega sodišča, ki tožene stranke ni oprostilo plačila sodnih taks (stroškov postopka). Glede te izpodbijane odločitve je pritožba neobrazložena. Ob uradnem preizkusu v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v procesnem in materialnopravnem pogledu izpodbijana odločitev pravilna. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje v obsegu, ki izhaja iz izreka te odločbe, pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo razveljavilo, v ostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu ter sklep po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.