Jedro

Uporaba prekluzije – glede pritožbenih novot - v postopku z ugovorom zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti predlagateljici stroške odgovora na pritožbo v višini 2.024,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljičinemu predlogu za priznanje sodbe Trgovskega sodišča na Reki I-P-1249/2008-120 z dne 14. 1. 2009 v zvezi s sodbo Visokega trgovskega sodišča Republike Hrvaške 43.Pž-3116/09-03 z dne 21. 4. 2010, s katero je bilo nasprotni udeleženki naloženo plačilo 143.630,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti sklepu je nasprotna udeleženka vložila ugovor, ki ga je senat sodišča prve stopnje zavrnil. 2. Proti sklepu o zavrnitvi ugovora vlaga nasprotna udeleženka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Slovenska sodišča v postopku priznanja sodnih odločb uporabljajo pravila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), razen za tista razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi (4. člen ZMZPP). Ker predlagatelj v obravnavanem primeru zahteva priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče Republike Hrvaške, in ker je med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjena bilateralna mednarodna pogodba, je Vrhovno sodišče uporabilo tudi določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o mednarodni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/94, v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je sicer namesto te Pogodbe uporabilo ZMZPP, vendar je odločitev kljub temu pravilna, saj ZMZPP priznanje tujih sodnih odločb ureja podobno kot Pogodba in se na podlagi 23. člena Pogodbe tudi uporablja v postopku za priznanje tujih odločb. 6. Pogodba postopek za priznanje tujih sodnih odločb ureja v 20. - 23. členu. V 1. točki drugega odstavka 22. člena Pogodbe je določeno, da mora predlagatelj prošnji za priznanje tuje sodne odločbe priložiti pravnomočno odločbo ali njen overjen prepis s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Predlagateljica je predlogu za priznanje predložila potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je odločba hrvaškega sodišča delno pravnomočna v II. točki izreka. Popolno potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, ki potrjuje, da je odločba postala pravnomočna tudi v I. in III. točki izreka, na podlagi katerih ji je nasprotna udeleženka dolžna plačati 143.630,45 EUR, je priložila šele v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep sodišča, ki je predlogu za priznanje tuje sodne odločbe ugodilo (kot prilogo dopolnitve odgovora na ugovor). Kljub temu pa načelo kontradiktornosti ni bilo prekršeno. V postopku za priznanje tujih sodnih odločb je namreč kontradiktornost postopka omejena v skladu z naravo postopka. Čeprav se ZMZPP sklicuje na smiselno uporabo določb Zakona o nepravdnem postopku (111. člen ZMZPP), ta pa v 37. členu na smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožnica nima prav, ko trdi, da je predlagateljica potrdilo o pravnomočnosti predložila prepozno. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da uporaba prekluzije glede pritožbenih novot iz 337. člena ZPP v postopku za priznanje tuje sodne odločbe ne pride v poštev.(1) Navedeno torej še toliko bolj velja za novote, ki jih stranka uveljavlja v postopku z ugovorom zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Uporaba prekluzije namreč ni v skladu z naravo in smislom tega postopka, saj je njegov namen ugotoviti le, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje tuje sodbe.

7. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati na podlagi hrvaškega zakona, ki ureja pravdni postopek, temveč, da bi se moralo omejiti na preizkus predpostavk za priznanje iz 95. člena ZMZPP, drži. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, saj je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nasprotne udeleženke pravilna.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V 110. členu ZMZPP je določeno, da sodišče o stroških postopka odloči po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, da bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ Republike Sloveniji. O zadevi, v kateri je bila izdana odločba, katere priznanje se v tem postopku zahteva, bi slovensko sodišče odločalo po pravilih pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe ZPP. Neutemeljeno pritožnica graja tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, za katere trdi, da jih ni dolžna plačati, ker zavrnitev njenega ugovora temelji na dokazih, o katerih se ni imela priložnosti izreči. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, kontradiktornost oziroma pravica nasprotne udeleženke do izjave ni bila kršena. Sodišče je pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo določbi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagateljici je dolžna povrniti 1.667,20 EUR za postopek s pravnim sredstvom (odgovor na pritožbo) z materialnimi stroški v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 337,44 EUR, vse skupaj 2.024,64 EUR. Do zahtevanih materialnih stroškov po tarifni številki 6002 Zakona o odvetniški tarifi pa ni upravičena, saj ta strošek ni izkazan.

Op. št. (1): Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cp 16/2001 z dne 5. 12. 2001.